Nov začetek, toplota in žalost

187 18 2
                                    

"Dobro jutro."
Zmedeno pogledam moškega, ki je stopil skozi vrata. Najprej ga ne prepoznam. Je visok in žilav, ima temno vijolične lase in prijazne, temno modre oči.
Šele čez sekundo se zavem, da je to Cian.
Izgleda starejši, kot v resnici je. Razlika med nama sta le dve leti, izgleda pa, kot da bi jih bilo deset. Star je sedemnajst in vse prehitro je moral prestopiti prag odraslosti.
"Cian. Kaj je narobe?" Takoj opazim živčno gnetenje dlani in prestopanje.
"Nič, samo... stran gremo."
Zmedeno pomežiknem, čeprav bi morala vedeti, da se bo to zgodilo.
"Preselili se bomo."
Prikima.
Morda bi morala biti žalostna ali jezna ali nekaj, ampak nisem. Pravzaprav ne čutim, no, ničesar. Kot da bi vsa čustva že istrošila in jih ne bi ostalo nič več.
"Prav," samo rečem. "Kdaj?"
"Zdaj."
Okej. To je hitreje, kot sem pričakovala. Ampak, resnici na ljubo, kaj nas še drži nazaj?
Vstanem in iz omare izbrskam oblačila. Kavbojke in navadna majica. Svoje svetlo vijolične lase, ki mi segajo malce čez ramena, si spletem v konjski rep, nato pa v kovček zložim svoje stvari. To mi ne vzame veliko časa, razen šolskih potrebščin in oblak nimam skoraj ničesar.
Nato stopim v kuhinjo, kjer stoji Sara.
Stara je stara deset let in ima bledo modre, dolge lase in velike, rdečkasto rjave oči.
Vzamem kozarec in si natočim vodo.
Vsi mi imamo pobarvane lase, kar je, hm, zanimivo. Mislim, takšne lase imam odkar pomnim.
"Sta?" Obe prikimava in slediva najinemu bratu do kombija. Teoretično ga še ne bi smel voziti, a kdo se ozira na pravila, kajne?
"Kam gremo?" nezainterisirano vprašam. Saj ni zares pomembno, samo, da gremo stran od tu.
Mislim, da mi Cian odgovori, a ga ne slišim. Kljub temu ne ponovim vprašanja. Še svoj kovček položim nad vse ostale stvari in že se vozimo.

Pokrajina brzi mimo mene; oziroma jaz mimo nje. Vozimo se že celo večnost, pa še nismo tam. Vozili smo se po avtocestah, hitrih cestah, mimo vasi in preko mest.
Končno - končno! - se ustavimo pred hiško.
Če želiš priti do nje, moraš zaviti malo iz ceste, stoji namreč v gozdu. Je majhna, a prijetna, zgrajena iz borovega lesa. Globoko vdihnem vonj po iglavcih, in zrak je tukaj svež, čeprav mrzel. Slišati je različne ptice in blizu mene opazim veverico.
Preseneti me, kako me okolica pomiri. Nisem se zavedela, da sem pravzaprav pod stresom - in da me je strah. Česa?
Nisem prepričana.
"Ah, tukaj ste."
Očitno tu le ne bomo sami.

"Čaj?"
"Lahko."
Prikrito si ogledam starca. No, saj ni tako star, morda nekaj čez petdeset. Čeprav bi bil lahko tudi mlajši, težko rečem. Ima neverjetno goste temno rdeče lase in rjave oči, ki bi bile prav lahko rdeče. In njegov obraz je brez gub, a v njegovih očeh je nekakašna utrujenost. Utrujenost od življenja.
Izgleda, da se s Cianom poznata. Tiho se pogovarjata, medtem večkrat pogledata k meni. Sara bere neko revijo, jaz pa zamišljeno piham svoj čaj.
Kdo je ta človek? Zdi se mi poznan, čeprav se ne spomnem, da bi ga kje že videla. Poleg tega je nekaj na njem, nekakšna... ne znam pojasniti. Kot da bi njegovo telo oddajalo toploto, ki te pomiri in ogreje.
"Art, kajne? Nisva se še srečala. Sem Roz."
Srce mi začne hitro biti, ko mi poda roko. Kaj pa, če je to on? Če je on ta morilec, ki nas je zvabil v svoj dom, da bi nas lahko ubil, pod pretvezo, da nam nudi streho pod glavo? Kaj pa, če...
Ne. Moram se umiriti. Cian mu zaupa. Zakaj mu torej tudi jaz ne smem?
Od kdaj sem začela v vsakem tujcu opaziti sovražnika? Kaj se je zgodilo z menoj?
Rahlo oklevam, a na koncu mu stisnem roko.
V konicah prstov nenadoma začutim toploto, kot bi v meni začel plameti majhnem ogenjček; toplota se začne širiti, dokler moje celo telo ni dvakrat toplejše in dokler nimam občutka, da sedim pred kaminom, v katerem plešejo plameni, tesno zavita v odejo in brez vsakršnih skrbi.
Stisk pa naredi še nekaj; odpihne še zadnje dokaze otopelosti.
Globoko zajamem sapo in roko potegnem k sebi. Ignoriram občutek zapuščenosti in praznine, ki me zaobjame.
"Lepo, da sva se spoznala," na koncu končno izustim in naredim požirek čaja.
Zahahlja se.

Nekaj mi prikrivata.
Nisem tako slepa, kot upata. Mislita, da ne opazim pogovorov, ki potihnejo, ko vstopim, ali pa večkrat izrečenega mojega imena.
Zanima me, kaj to je. In zakaj nas Roz včasih gleda, kot da bi bili njegegova uslišana molitev?
Tukaj nekaj ni prav.
Zamišljeno odkimam z glavo in se nejevoljno vstanem iz tople postelje. Soba, ki je zdaj očitno moja, ni ravno velika, čeprav je prijetna in topla. Skoraj vso pohištvo tukaj je iz lesa, le da sta moja omara in pisalna miza prebarvana na belo.
Šele predvčerajšnim smo prišli, pa imam že občutek, da tukaj živim od nekdaj. Nekaj v tej hiški mi je poznano; kako ognjeni zublji plešejo po kaminu, pa oguljen kavč, siva kavna skodelica in petje zadnjih ptic, preden odletijo na jug. Kot da bi tukaj že bila, čeprav je to nemogoče.
Po drugi strani... je res? Več kot polovice svojega življenja se tako ali tako ne spomnem; zakaj bi se torej tega?
"Jutro," pozdravim Saro. Zadnje čase se ne pogovarjava veliko, čeprav sva si bili prej zelo blizu. To je moja krivda, strah me je.
Strah me je, da če se bom nanjo preveč navezala, mi jo bodo odvzeli. Morda je to neumno, morda ni, a tega ne morem spremeniti.
Stopim v majhno kuhinjo in si na kruh namažem maslo. Obrnem se in za trenutek se mi zazdi, da je tam krvavo truplo, pred mano pa majhne, sive, brezčutne oči.
Pomežiknem in tam je le še stena.
Izgubim tek, zato kruh vržem v smeti in nenadoma stečem v kopalnico, kjer bruham.
Slike me preganjajo povsod. In vsakič - vsakič - so zraven te oči.
Preganjajo me in kradejo spanec.
Splahnem si usta in umijem zobe. Roke se mi noro tresejo, in zebe me, tako zebe. Zima je letos prišla prej.
"Hej," s čim bolj normalnim glasom rečem Sari,"kje sta Cian in Roz?"
"V službi."
Seveda. Pozabila sem. Saj sta mi povedala, da je starec zanj našel delo.
"Kam pa greš?"
"Sobo," mi na kratko odgovori in za sabo zapre vrata.
No, pa le nisem edina, ki se izogiba stikom.
Zdolgočaseno se usedem na kavč. Kdaj se je moje življenje tako spremenilo? Prej sem se bala svojih sošolcev, zdaj se bojim tega morilca. A prej sem imela vsaj Islo.
Isla...
Po licu mi spolzi solza. Nisem se se zavedela, kako jo pogrešam. Kako pogrešam njen smeh, njen poseben pogled, ko jo nekaj zanima, njeno smešno dvigovanje obrvi.
Zakaj je morala umreti? Zakaj? Zakaj? Zakaj?!
Zahlipam in po licu mi spolzi še več vročih, slanih solz.
Tako močno jo pogrešam.
Kot da bi nekdo iz mene iztrgal del srca in ga uničil. Kdo ve, če se je tudi ona počutila tako, ko je videla umreti svoje starše?
Še kar se spomnem tistega dne.
Klicala me je in ko sem se javila, mi je rekla:
"Umrla sta. Moja starša sta mrtva."
To je povedala s tako mrzlim in brezčutnim glasom, da sem mislila, da ni žalostna. Nekaj časa sem potrebovala, da sem ugotovila resnico. Tako se je prepričevala, da je to le laž, le nočna mora. Ni želela pokazati čustev, saj bi to to naredilo resnično.
Nekega dne pa je enostavno planila v jok. Jokala je in jokala in jaz nisem rekla nič. Samo objemala sem jo.
Nisem vedela, kaj bi. Nisem poznala tega občutka, čeprav sem bila tudi sama sirota.
Zdaj pa ga.
"Ko bi ti vsaj lahko povedala, da razumem," zašepetam, nato pa si obrišem solze. V glavi namreč zaslišim glas.
Jokica! Solze so za reve! Šibke!
Kako te sovražim.
Mar je narobe, če sovražim mrtvo osebo? Da sem vesela, da je mrtva, da me ne more več raniti?




Elementarna kraljestva ✔Where stories live. Discover now