Elementarna kraljestva ✔

Pismo

Saar

Zbudi me nekakšen čuden občutek. Tak, ko veš, da je nekaj narobe. Zbada me nekje v prsih in noče prenehati, kot da bi me pikalo nešteto iglic, rahlo, da komaj čutim.
Zanalašč ne odprem oči. Morda se bo to potem le prenehalo, morda je le zapozneli stranski učinek sanj, čeprav se ne spomnim, da bi jih imel. A na koncu mi je le dovolj in vstanem.
Spalne vreče zraven mene so prazne, prav tako kavč. Namrščim se, zunaj je še temno.
Tu nekaj ni dobro.
Sam zase skomignem z rameni - le kaj bi se lahko zgodilo?
No, razen če je kaj s Vilinko. Ampak to bi me obvestili, takoj ko bi izvedeli, kajne?
Stresem se. Naj se še tako prepričujem, da ni nič, moji možgani še kar govorijo nasprotno.
Globoko vdihnem. Mora biti vse dobro, enostavno mora, in ko se - še sam ne vem, zakaj, odpravim v kuhinjo, zbadanje postane še bolj boleče, iglice so se pomnožile in postale nasilnejše.
In ne morem se več pretvarjati - nekaj je grozljivo narobe.
Stisnem pesti, tako močno, da se mi nohti zarijejo v kožo, a ne dobim željenega učinka. Bolečina ne odžene tega občutka, zdaj je že skoraj nemogoče nadležen in celo boleč.
Roke se mi tresejo, ko primem kljuko - to tresenje sovražim, saj nisem šibek in ne prestrašim se zlahka, res se ne - a nenadoma sem se primoran odmakniti, saj se vrata odprejo navzven.
Vame šokirano strmi Fina. Ni vesela, ni nasmejena, temveč resna in skoraj... žalostna?
O, ne. Ne, ne, ne.
"Saar," reče rahlo presenečeno. Ugrizne se v ustnico, besed ne more izreči.
Zato jih odprem jaz, pripravim se, da izustim Art je mrtva, a tudi meni se zataknejo v grlu. Glasno pogoltnem slino, nato pa še zakašljam ter poskusim spet. Brez učinka.
Če je mrtva, če sem ostal brez nje... potem res ne vem, kaj bom naredil. Se ubil, mogoče. Kajti ona je edina, ki me drži pokonci, za nikogar mi ni bilo tako mar.
Dokler nisem spoznal nje.
Je kot rešilna vrv, ki me drži pred padcem v brezno. Prej sem že padal, vem, da sem.
Ne sme me zapustiti. Ne sme.
"Fina? Kaj ne naro ..." Dona se sunkovito ustavi, ko me zagleda med vrati. Vem, kaj vidi - mene, kako pokončno, a prazno strmim vanjo.
"Oh, Saar ..."
Nenadoma se mi povrne dar govora. A zdaj je že prepozno, v njunih očeh vidim resnico. Ali je mrtva ... ali pa so jo ugrabili, zopet.
A čeprav lahko le čakam na najhujše novice, v meni še kar plami jeza. Ne spomnim se trenutka, ko bi bil tako besen, da bi dobesedno čutil ogenj, ki mi začne goreti v prsih, ki je tako močan, da ogreje led, ki prebiva v meni, ki je tako močan, da mi za njegov obstoj postane vseeno.
"Kaj je, Dona?" vprašam. Kako zanimivo, moj glas je tako mrzel ter odmaknjen, čeprav sem v sebi vse prej kot to.
Če ji je kdorkoli skrivil le las na glavi, ga bom zažgal, prav užival bom, ko bodo njegovi kriki božali mojo vročično kožo. Morda sem krut. Ne, dobro vem, da sem. A mi je vseeno.
Zanjo bi naredil prav vse. Za Art, ki je v moje brezciljno življenje prinesla luč, bi naredil vse.
Prav vse.
Kljuboval bi celo očetu - kljuboval sem očetu.
"Am, am, am ... " O bog, naj naredi kaj! Naj že reče, naj že reče ... naj že pove. Naj že pove!
"Saar, oprosti ... " Oh, žal ji je?! Kar naj ji bo, sploh, če je bila ona vpletena. Kar naj ji bo...
"Saar, oprosti, a pobegnila je."
...
Kaj je?
Mislil sem, da je bila bolečina tisto prej. Pa ni bila. To je bolečina. To, ko te tako boli, da ne čutiš več ničesar. Prav ničesar.
"Kako veš?" Menca, ne upa si povedati. Oh, Dona, izpljuni že. Huje tako ali tako ne more biti.
"Pustila je sporočilo. In, em, Qain je šel s njo..."
Prav. Lagal sem.
Lahko je huje.
Prekleto, da je lahko huje.
S sabo je vzela Qaina. Qaina, ne mene. Ne mene.
Nasmehnem se. A ne prijetno, še zdaleč ne. To je psihopatski nasmeh, nasmeh, ki kar kriči speljite se in nekoga bom ubil.
Kajti res ga bom. Še njo, če mi ne izgini izpred oči.
A strahopetno pobegne, obe pravzaprav. Ha. Čeprav sta strahopetki, vsaj neumni nista.
Vstopim v kuhinjo.
Pri pultu stojita Run in Quin, oba se zdrsneta in odmakneta, ko me zagledata.
A me ne gane.
Vse, kar vidim, je pismo.
Belo in lepo prepognjeno leži na mizi, a opazim, da so se ga dotaknili ter prebrali.
Primem ga ter razgrnem. Besede najprej nimajo pomena, zato jih berem znova in znova, dokler se jih podzavestno ne naučim napamet, dokler nisem povsem prepričan, da se je vrv, ki me je rešila pred padcem, res ne uniči, dokler luč, ki mi je osvetljevala pogled, res ne ugasne, dokler se ne prepričan, da se je moj svet spremenil v milijone koščkov. Dokler v moji notranjosti za trenutek ni ničesar.
Dobesedno ničesar, za trenutek sem le brezimna lupina.
Nato pa zajamem zrak in zgrudim se na tla, živ, čeprav si želim, da ne bi bil.
Morda bi mi bilo lažje, če bi bila mrtva. Potem bi se krivcu lahko vsaj maščeval, dobil bi zadovoljstvo, a koga naj kaznujem zdaj? Njo?
"Saar." Topel glas me ne gane. Ne, če ni njen.
"Saar. Lahko jo najdemo."
Ne je ne moremo, Fina, ne moremo je, poleg tega pa sploh nima pomena. Mislim, saj je vseeno, ona je odšla, moje srce je odšlo s njo.