Elementarna kraljestva ✔

Makaroni s sirom

Saar

Ne morem se ji izbiti iz glave, pa čeprav ravnokar ubijem še enega od vohunov.
Ne morem pozabiti njenih tankih rok, ki se mi obesijo za vrat, njene tople sape, ki mi diha ob ušesu.
Ignoriram radovedne in nejeverne poglede moje klape; Run uniči truplo in že tečemo nazaj.

Art

Ko se Saar pojavi pri vratih, se ne morem ustaviti; skočim pokonci in se mu vržem okoli vratu. Presenečeno me objame nazaj, in končno si dovolim zadihati.
"Si v redu? Ti je Koana..."
"V redu sem," zašepetam in ravno še dodam: "samo utrujena sem."
Nato že spim.

Znova sem v dobro znanih sanjah.
A tokrat je nekaj drugače; dogajanje pred mano je megleno, odmaknjeno, kot da bi to opazovala čez gladino vode ali pa kot slabo izostrena slika.
In ko Islina kri poškropi tla in stene... to se me ne dotakne tako zelo, pa čeprav dobro vem, da je to resnica.
Nenadoma posije sonce - prej ni sijalo. Kajne?

Pred Rozevo hišo smo. Jaz, mama, oče, Cian in mala Sara.
In jaz opazujem samo sebe.
To je, no, čudno.
Stara sem okoli deset let. Široko se smehljam in izgledam srečna, zares srečna. Tudi ostali se smejijo. Dvanajstletni Cian je tako, no, brez skrbi. Šele zdaj se zavem, kako obremenjen je bil prej. Koliko skrbi si je naložil na ramena, in niti enkrat samkrat ni pokazal, da še komaj hodi.
Oh, Cian. Zakaj mi nisi dal vedeti? Pomagala bi...
Morda zato, ker je vedel, da je bilo tudi tebi težko, me opomni tih glasek. Zlahka ga preslišim.
Želela sem mu pomagati. Vsak dan sem iskala izgovor, da naredim nekaj namesto njega. Kajti tako sem se počutila, kot da delam nekaj dobrega. Kot da tam nisem le za grd okras.
Previdno stopim korak naprej.
To sta torej moja starša. Nikdar ju nisem pogrešala. Bi ju mogla? Sta nas imela rada?
In Roz... kdo sploh je on? Kdo je on v resnici?
Kdo sem jaz v resnici?
Nenadoma postane temno, nenaravno temno. Zapiha veter in naša telesa se spremenijo v prah, in počasi izginemo, od nas ne ostane nič, le še nepomemben delček, ki ga odnese veter...
Zakričim ko me nevidna sila udari v lice; nato me odnese, da grdo padem na tla.
Kaj za...
Vstanem - poskusim vstati! A je nekaj na meni, ne pusti mi pobegniti...
Sama sem, povsem sama...

Saar

Vilinka zaspi kar v mojem naročju.
Zmedeno pomežiknem. Morala je biti pa res utrujena.
Nežno jo odnesem na posteljo ter dobro pokrijem. Nato stopim do vrat, drugim naročim, naj popazijo na Koano in jih s treskom zaprem.
Stopim preko uničenega lesa, nečesa, kar je bila prej miza, omara, stol.
Previdno ji z obraza odmaknem pramem lahkih, nežnih las. Njen obraz je tako spokojen. Ob njej zlahka pozabiš, kdo si.
Da si morilec, ki mu je pretepanje, bolečina v užitek. Ki mu je ubijanje v užitek.
Mogoče je ravno to razlog, da mi je tako... zanimiva. To je vse, kar mi pomeni.
Zanimiva je, ker predstavlja nekaj, kar jaz nikdar ne bom. Nežno, nedolžno, ljubeče bitje.
Ne začenjam se zaljubljati v njo. Nimam srca, za ljubezen pa je to ključno.
Zakaj je nisi ubil, Saar?
Dobro vprašanje, Koana. Dobro vprašanje...
Zavzdihnem ter vstanem. Rad bi jo še naprej opazoval, raziskoval njen obraz, si predstavljal, kako namesto oči to počnejo prsti.
Ampak, prvi razlog: še bolj se bom počutil, kot da sem ob njej cel, kot da sem ob njej jaz, srce mi bo močneje utripalo, čutil bom tiste posebne iskrice, ogenj bo začel plameti v meni... kajzavragarazmišljam?!
Drugi razlog: to je čudno in strašljivo.
Tako da, ja. Stran grem samo zaradi drugega razloga. Samo zaradi njega.
Odprem vrata ter vstopim v klet, kjer je Koana.
Sedi na stolu, nanj je privezana s debelimi, težkimi verigami. Pljuva po Doni, ki jo gladko ignorira in preklinja Runa.
Ravno še slišim, kako ji le - ta zabrusi:
"Utihni, Koana. Zaveži svoj umazan gobec in bodi tiho."
"Strinjam se s Runom," dodam in se ji približam, v dlani vrtim bodalo. Z užitkom opazujem odblesk svetlobe na temni kovini, njegovo hipnotično enakomerno premikanje, strah, ki se pojavi v Koaninih očeh, čeprav ga poskuša skriti.
Oh, Koana, ti se kar boj. Še užival bom, ko boš moledovala, naj te ubijem, tvoj strah me bo podžigoval, kot bencin podžiguje lačen, nenasiten ogenj sredi gozda...
Nenadoma pa me nekaj zmoti.
Krik.
Je, kot da bi me ta nemočen, prestrašen krikec potegnil izza goste vode, ki me je utapljala.
Psihotapski jaz izgine, kot izgine meglica nad mestom. Kajti takoj vem, kdo je zakričal. Edina oseba, ki me drži prisebnega.
Art.
Stečem, odrinem vrata in se pripravim, da bom ubil neumneža, ki jo je poskusil raniti, a ni nikogar.
Zato stopim k njej in naredim edino, kar se mi zazdi pravilno.
Potegnem jo v objem.

Art

Objamem ga nazaj. Ne oklevam, svoje roke ovijem okoli Saara in se ga oklenem.
Ne vem, kako, a enostavno čutim, da je to on. In ko odprem oči, se res zazrem v njegove oči, globoke, modre, kot jezero, obsijano s soncem.
"Bile so le sanje," zašepeta in verjamem mu.
Ne vem, koliko časa mine. Pet minut? Lahko bi bilo tudi pet ur. Vseeno mi je.
Čustven trenutek se na koncu razpoči, kot se razpoči milni mehurček. Zaradi moje krulečega želodca.
Zahahlja se in grdo ga pogledam.
"Pridi," reče še kar med smehom.
"Ti bom naredil nekaj za jest."

In res mi.
V majhni, presenetljivo topli kuhinji mi pripravi makarone s sirom. Zdaj si jih dobesedno tlačim v usta, tako lačna sem, Saar in njegovi trije prijatelji me le nasmejano gledajo.
Med kosilom - ali pa je to večerja? - se mi predstavijo.
Ženska, stara okoli devetnajst let, se imenuje Fina. Zraven nje, izgleda, da sta par, je Quin. Quinov brat dvojček, njegova bolj suha, resna verzija se imenuje Qain.
No, če nič drugega, imajo zanimiva imena.
Kmalu ugotovim, da mi je Fina dokaj simpatična, ravno nasprotno pa je s Quinom.
Ne vem, zakaj. Ves čas se smeji in daje vtis smešnega, zabavnega, odprtega človeka. A nekaj je v njegovem pogledu, nekaj se skriva za na videz nedolžnimi očmi.
Qain pa... no, je kot trdno zapečatena knjiga. Ponavadi ljudi hitro preberem; o njem pa razen komaj vidne žalosti ne vidim ničesar.
Zadnje grižljaje naredim veliko bolj mirno. Ko se mi približa Saar, se odmaknem.
Zakaj sem to naredila? Saj mu zaupam, najverjetneje najbolj od vseh. A nekaj je... tako čudno se počutim...
"Grem lahko na stranišče?" Prikima, moj gib mu ni ušel. Na hrbtu čutim njegove zaskrbljene oči, ki mi vanj vžgejo luknjo.
Ko vstopim v kopalnico, se zaklenem. Svet se obrne.
Prijeti se moram za umivalnik, da ne padem. Trdno zaprem oči, a celo tako lahko čutim premikanje tal pod mojimi stopali.
Nenadoma se opotečem do stranišča, uspe mi, da se ga oklenem in že bruham.
A ni nič boljše, kvečjemu slabše, ko imam občutek, da se cel svet podira, ko v glavi čutim bolečino, kot da bi nekdo v njej tolkel s kladivom...
V kotičku oči zagledam črnino, ki se mi naglo približuje.
Zmanjka me.

Zbudim se na mrzlih ploščičah kopalnice.
Prestavim se v sedeči položaj. Kaj se je zgodilo? Kako sem se znašla tukaj?
Opazim, da je v školjki bruhanje in nakremžim se. Sem to povzročila jaz? Spustim vodo.
No, tudi, če sem, bi se mi prav prilegla prha.
Odmaknjeno se slečem ter stopim pod tuš. Ko me oblije vroča voda, od ugodja zastokam.
Ampak, res. Kako sem se znašla tukaj? Zakaj se ničesar ne spomnim?
Verjetno ni bilo nič.
Zavzdihnem ter se prepustim občutku tekoče vode na moji premrzli koži.

Čez par minut nejevoljno stopim izpod tuša. Zakaj vse, kar je dobro, traja tako kratek čas?
Nase navlečem svoje obleke - preznojene in umazane - nato pa stopim iz kopalnice.
Pred vrati me čaka Qain.
Nenadoma me zadene. Zvrti se mi in vse konice se mi postavijo po koncu.
"Ti si mi pricopral slabost," zašepetam.