Elementarna kraljestva ✔

A + S = love

Art

Ne vem, kaj naj naredim. Kako naj se počutim.
Ena od njih sem. In če sem jaz, potem sta tudi Cian in Sara.
Je to Cian vedel? On je poznal starša, o se ju je spominjal. In če sta bila iskrena z nami - potem mi je lagal.
Kaj naj naredim?

Saar

Vilinka me noče spustiti v sobo, in počasi mi mineva potrplenje.
"Art, odpri!"
"Ne!"
"Ja!"
"Ne!"
"Ja!"
"Ne!"
"Ja!"
"Oh, daj no!" Sunkovito odpre vrata in večkrat zaporedoma dvignem obrvi. Rahlo se nasmehne, a se nato zopet zresni.
"Torej," začnem ter se prerinem v sobo - ki je moja - in usedem na posteljo.
"Kaj je narobe?"
Presenečeno dvigne obrvi, a vem, da presenečenje le zaigra. Skorajda lahko čutim trpek okus neizrečenih vprašanj.
"Ne laži mi," dodam. "Vidim, da te nekaj skrbi."
Omahuje, in ne drezam vanjo. Če mi zaupa, mi bo povedala. Če mi ne... potem ne vem, kaj bom naredil.
Kajti hočem, da mi zaupa. Da me ima za prijatelja, zaveznika... in morda nekega dne tudi za kaj več.
A začnimo lepo po vrsti.
"Prav," na koncu izusti in ugrizniti se moram v ustnico, da veselo ne zavriskam.
Počasi in previdno se mi približa, nato pa usede zraven mene. Sonce sveti na njen nežen obraz, lasje se ji pri konicah rahlo vihajo. Zaradi zaskrbljenosti ima v kotičku ustnic gubice in nohte si moram zariti v dlan, drugače bi jo objel, stisnil k sebi in nikdar več spustil.
"Problem je..." uspe se mi zbrati in zaskrbljeno jo pogledam. Upam le, da ji bom lahko dal odgovore, ki jih želi. Ne želim je raniti, ne želim ji zadati nove brazgotine; še posebej, če se tam brazgotina ne bi nahajala na njeni koži.
"Qain je rekel..." zapre usta in nato zopet odpre. Besede ji gredo težko iz jezika.
Qain, močno upam, da je nisi prizadel... ali pa te lastnoročno zadavim.
"Rekel je, da sem ena - ena od... vas."
"Kaj?" zinem.
"Torej nisi vedel?" Radovedno me pogleda, a hkrati v njenih očeh zagledam tudi... olajšanje?
"Če bi," obljubim, "tega ne bi držal zase."
Glasno izdihne in na njenem obrazu se zariše nasmeh.
Prisežem, da sonce zasveti močneje, da se vse skrite sence skrijejo pred njenim žarom. Prisežem, da se soba otopli za vsaj deset stopinj in da zažari, kot zažari majhno sonce. In to sonce je dovolj veliko, da obsije moj svet in ga naredi svetlejšega.
"Za - zakaj je Qain rekel kaj takšnega?" Potrebujem nekaj časa, da se znova zberem. Drugače bi lahko še ure in ure samo strmel vanjo, pa ne bi bilo dovolj.
"No, zastrupil me je, ampak nisem umrla, zato je rekel..."
"Kaj je naredil?" Zdrsne se, a prepozno ugotovi svojo napako.
Vzamem nazaj. Ne bom ga zadavil. Namesto tega bom z njega izrezal celo kožo, izkopal mu bom oči, in nato ga bom pustil, da zmrzne, izkrvavi...
"Saar!" Rahlo se me dotakne in ta dotik, enak dotiku peresca, me potegne iz goste vode, ki me je utapljala. Ta dotik je moja rešilna bilka, moje zadnje upanje.
Nenadoma se ne morem več zadrževati.
Njen obraz objamem z rokami. Tako majhen je, tako droben, njene oči pa tako velike in tople.
Tako krhka je. A hkrati je neverjetno močna, močnejša od mnogih velikih bojevnikov.
In ta nasprotja so mi pri njej tako ljubka, delajo jo še popolnejšo, kot je.
Šokirano me gleda. Ustnice se mi kar same zvijejo v nasmeh.
Nato se sklonim in jo poljubim.