Elementarna kraljestva ✔

Albert Einstein, ne zavedaš se, kako prav imaš

Art

Obožujem sneg.
Takrat je vse tako pravljično. Sediš na topli postelji, ogrnjen si s debelo odejo, v rokah držiž čaj ali vročo čokolado in strmiš skozi okno. Ne čutiš mrazu ali minevanja časa, ko te pogled čez okno premakne v povsem drugi svet. Svet, ki mu nočeš ubežati.
Majhne snežinke se vrtinčijo po zraku, nežno se dotaknejo tal in prekrijejo jih druge, in nato še in še, da je na koncu svet le ena velika  snežna krogla.
In ti si v svoji sobi, brez skrbi, brez misli. Odpadejo ti vsa bremena, ki si si jih naložil na ramena.
Pozabiš na čas. Pozabiš na zunanji svet. Pozabiš sam nase.
Takrat je resnično kot v pravljici.
Pravljice... Sneguljčica in sedem palčkov, Pepelka, celo Levji kralj. Zgodbice, ki smo jih brali še kot otroci. Naša mama se je usedla na našo posteljo, v roke je vzela knjigo in začela brati.
Brala je in brala, v naših glavah so se prikazale podobe; bežeča Sneguljčica, umazana Pepelka, žalosten Simba. Brala nam je, njen glas nas je zazibal v sen.
A kot otroci nismo zares opazili, da imajo vse srečen konec. Poljub prave ljubezni in zasluženo krono. Naivno smo verjeli, da je tako tudi v resničnem življenju. Da imamo tudi mi svoj srečen konec.
Nihče pa ni gledal z drugega stališča; ponavadi v zgodbicah kdo umre, kajne?
In tudi ta mrtev lik je bil nekdo.
Kaj, če smo to mi? Kaj, če smo mi Simbov oče? Kaj, če smo mi žalost, ki jo je glavni junak moral prestati?
Če smo mi le stranska oseba, nepomemben lik, samo nekdo, ki mora umreti. Da bo glavni junak doživel svoj srečen konec. In ne mi.

Kako sem prišla do teh misli? Dobro vprašanje. Sredi noči je na Flamenina vrata potrkal Saar, objel me je, jaz pa sem začela razmišljati, kako ga nisem vesela.
No, bila sem ga vesela. Res sem ga bila. A hkrati sem čutila čustva, ki jih ne bi smela. Iskal me je dneve, zmrzoval je, jaz pa ga nisem objela nazaj.
Zakaj?
Ker ga nisem ljubila, so drugi pomislili. Ker sem ljubezen, zaupanje le zaigrala.
Čeprav nisem. Res nisem.
Nisem imela volje, da bi jih prepričala v nasprotno.
Zato sem šla v sobo, ki mi jo je dodelila Flame in se vanjo zaklenila. Čeprav se mi je srce trgalo ob vedenju, da ga moja dejanja bolijo. Videla sem mu v očeh.
Čutila sem.
In zdaj sem tukaj, na okenski polici. Razmišljam. O svoji, počasi spominjajoči se preteklosti. O svojih starših. Cianu, Sari, Rozu. O Isli. O smrtih, ki sem jim bila priča. O izgubah, ki sem jih doživela. O grozotah, ki so me zaznamovale.
Razmišljam o Doni. Koani. Fini. Quinu, Qainu. Runu. Flame. O Saarju.
In razmišljam o sebi. Svojih čustvih, svojih mislih, svojih dejanjih. O tem, kdo sem.
Razmišljam o pomenu življenja. O tem, če je naš obstoj sploh pomemben.
Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje.

Na koncu me do gibanja pripravi lakota.
Seveda me je motilo njihovo vztrajno trkanje in nadležni glasovi, ki so brenčali okoli mene kot čebele. A ni mi jih bilo težko odmisliti.
Kruljenja in čudnega občutka pa pač ne morem.
Zato se vstanem, globoko vdihnem ter stopim do vrat.
Želim videti Saarja, rada bi mu pojasnila neprijetno situacijo. Dobro vem tudi, da je Flame težko. Za druge nisem prepričana, ne poznam jih dobro, niso mi blizu.
In vse, kar moram narediti, je odkleniti vrata.
Zavzdihnem. Kar bo, pa bo.
Težkih problemov, s katerimi se ukvarjamo, ne moremo rešiti, če ostanemo na isti miselni ravni, kot takrat, ko smo jih ustvarili.
Albert Einstein, ne zavedaš se, kako prav imaš.
Odklenem vrata.