Elementarna kraljestva ✔

Ves čas na svetu

Art

Vem, kaj moram narediti, a ne vem, kako.
Popraskam se po glavi. Potrebujem sled, drugače ne bom našla tistega morilca. Tistega, ki je začel vse to.
Morda sploh ni več živ, morda sploh ni na Zemlji, a poskusiti moram.
Obstanem pred Rozevo spalnico, moja roka kar sama obrne kljuko.
Soba je velika in prostorna, čeprav nekako brezosebna in prazna. Zaradi prahu kihnem.
Začnem pri omari. Saj vem, da je narobe stikati po tujih stvareh, ampak saj tega tako ali tako ne bo vedel.
V njej ni moč posebnega, samo nekaj oblek. Saj vsak slučaj tu pa tam katero razgrnem, kako pa naj vem, če ni česa skril v katero od majic.
Dobro, to je neumno.
Zavzdihnem, a nadaljujem, na knjižni polici tudi ni ničesar. Napolnjena je s kriminalkami in znanstvenimi knjigami, nekatere so mi poznane.
Zdaj moji prsti odprejo prvi predal nočne omarice. Občutek imam, da bi tukaj znalo biti ... nekaj.
Še nekaj knjig. Čokolada? Zakaj bi imel v svoji sobi čokolado?
Postrežem si s koščkom.
Tablica in telefon, prazen je, pa še polnilec. Slika.
Usedem se na posteljo in jo s prsti pogladim.
Na njej sta moja starša, na njej smo vsi.
Rahlo se nasmehnem. Moja starša sta bila privlačna, in skupaj, skupaj ... celo skozi sliko, negibno in neživo, je mogoče čutiti nekakšno ... zapolnitev? Skoraj čutiš lahko harmonijo med njima, skupaj sta bila kot dva koščka sestavljanke, kot jing in jang.
Saar.
Pa saj ga bom kmalu videla, moram ga ... to delam zanj.
Ignoriram solze, ki mi hočejo steči po licih, občutek imam, da mi del srca manjka, v meni je praznina, tam, kjer bi mogel biti on, ni ničesar.
In to boli, zares boli.
Odkimam z glavo. Zdaj nimam časa za to.
Fotografijo pustim na svojih kolenih in nato izvlečem ... pisma?
Zakaj pisma?
O bog.

                                     Alicant, 23. 6. 2015
Draga Ranja!
Kako si, hči? Rokog in Valan sta bila vesela tvojega pozdrava. Saj veš, da imata nekakšne čudne stereotipe o nas, ledenovcih. Pravzaprav jih ima veliko zemljevcev, res nisem vedel, da toliko.
Kako gre Cianu, Art in mali Sari? Dobro? Pa Rozu in Tanu? Kmalu pridem nazaj na Zemljo, lahko se bova dobila. Pogrešam te, hčerka. No, a poskrbel sem, da naši znanci Zemljinega kraljestva ne bodo nikomur povedali o vaju.
Kmalu se vidiva,
                                              tvoj oče Danir

Drugo pismo.

                                       Yakan, 15. 7. 2015
Dragi Roz!
Saj bi pisal Ranji, če bi šlo za navadno pismo, a dobil sem podatke, ki si jih želel.
Vetrovno kraljestvo bo molčalo. Nihče ne bo izvedel, da se skrivajo na Zemlji, celo najini ženi ne, je prenevarno.
A želel sem ti povedati, da ga imam. Imam dokaz, da moči Art niso tako nevarne, da nikogaršnje moči niso tako nevarne. Vse dokaze imam seboj - čez nekaj dni se lahko sestaneva.
Poskrbi, da to pismo nihče ne dobi v roke,
                                                              Danir

Moje dlani so potne, ko preberem naslednje pismo. In nato še eno. In še eno.
... Katrina, ena od Velikih, je prisegla, da bo molčala ...
... Duhovno kraljestvo še v hujšem stanju, kot sem mislil ...
... mislim, da me lovijo ...
... nimam več veliko časa ...
... poskrbi za njih, oni so edina možnost, da ...
... da bo Duhovno kraljestvo zopet stalo.

Fina

"Smešno izgledava."
Res izgledava smešno, še posebej jaz. Oblečena sem v moške hlače in srajco, na glavi pa imam živo oražno štrlečo lasuljo.
Še kar ne vem, kje jo je Run našel.
A sem mu vrnila, zdaj se ponaša zeleno - modrimi dolgimi lasmi.
"Tako pa res ne bova vzbujala pozornosti, kaj," zamomlja in skomignem z rameni.
"Vsaj kot midva ne izgledava več. Kot bonus pa sem ravnokar končala s preureditvijo tvojega obraza ..."
Zadržujem smeh - neuspešno - ko se pogleda v ogledalo.
Zaradi nekega razloga, ki ga nočem vedeti, so v hiši skrivali ličila. Zdaj Run izgleda kot Runa.
"Veš," rečem ter mu popravim šminko, pri tem se nenadzorovano hihitam, "bolje izgledaš kot dekle."
Zaškripa z zobmi, jaz pa planem v smeh, da se na koncu valjam po tleh. Če je pa tako smešen!
"Dobro," se končno umirim - nekako - in si otrem solze.
"Pripravljen?"
Prikima in stopiva do vrat. Vsaj trupla sva skrila. Še nekaj časa jih ne bo nihče našel.
Odprem vrata in odideva iz hiše.

Vroče je.
Uf, res je vroče. Kot da sva v peklu.
Otrem si znojno čelo in vsakemu, ki me pogleda, pokažem jezik.
Morda sem otročja - no, vem, da sem otročja - a ne morem si pomagati. Pač mi gredo plamenovci na živce.
"Nehaj," me opomni Run - Runa, haha, zdaj mu to ime bolj pristoji - in prime mojo dlan.
Odtegnem jo.
Tako se je začelo vse z Quinom ...
Ne. Ne bom zdaj razmišljala o tem.
Ne smem zdaj razmišljati o tem.
Toliko ljudi je. Kolikor vem, je Ognjeno kraljestvo podobno Zemlji, po deželi je razporejeno več mest.
Ledeno je drugačno. Tu pa tam je nekaj naselij, kakšna hiša, drugače pa je eno samo, a ogromno mesto. A prostora je dovolj, tukaj pa izgleda, da ga je premalo, vse kar poka po šivih, nemogoče je dihati in vsi so stisnjeni skupaj.
Kako lahko živijo tukaj?
Skupina otrok steče mimo mene, oblečeni so minimalistično in vsi so rdečelasi ter topli.
"Greva," zadrgnjeno izustim in pohitiva stran.

Saar

"Razloži, mislim, razložite, prosim."
Starka zavzdihne in se usede na tla, be meni se za blato, sledim ji.
"Ti pa si neotesan. Mar nimaš spoštovanja do starejših?"
Seveda ga imam, a le, ko nisem na robu z živci!
"Poglej, začniva od začetka. Sem, kot že veš, ena od devetih Velikih, moje ime je Katrina. Si že slišal zame?"
Seveda sem. Vsak od Velikih - pet žensk in štirje moški - imajo zraven moči ledu, ognja, zemlje in vetra še eno sposobnost. Duha.
Katrini naj bi šlo najbolje napovedovanje prihodnosti, torej naj bi bila nekašna jasnovidka. Lari fari, če vprašaš mene.
"Seveda si. Ni vidim le prihodnosti, temveč tudi sedanjost in preteklost, lahko ti odgovorim na vsako vprašanje, ki so ga boš postavil."
"In zakaj bi to naredili?"
Veliki nikdar ničesar ne naredi zastonj. Vedno je cena. Ki pa je ponavadi ni mogoče plačati.
"Mar boš res zavrnil mojo velikodušnost, otrok? Hitro vprašaj, dokler si ne premislim."
"Je Art v redu?" Vprašanje kar samo zleti iz mojih ust. No, ampak zdaj je že prepozno, kajne?
"Da." Pri odgovoru ni oklevala. Mar to res zmore?
"Še kaj?"
Zastrmim se v njene bele oči, oči, ki ne pokažejo ničesar. Le - te naj bi bile okno v naše duše. A pri njej niso, pri njej so le krog na zgubanem obrazu.
"Ja. Še veliko."
Njene ustnice se privihajo navzgor, skoraj se nasmehne.
"Potem pa govori. Nimam namreč vsega časa na svetu," se posmehne.
Laže. Ima ves čas na svetu.
A ga zato nimam jaz.