Elementarna kraljestva ✔

Žareče brazgotine

Saar

Zavije veter ter mi razmrši lase. Qain zraven mene se strese.
"Gremo naprej," naročim odločno. Ostali niso tako prepričani; na poti smo že nekaj dni, vsa hrana nam je zmrznila in utrujeni smo.
A ne smem odnehati. Moram jo najti, pa če potem takoj umrem.

"Saar, potrebujemo počitek." Zavzdihnem. Hitrejši, močnejši in vzdržljivejši smo od ljudi, a kljub temu imamo svoje meje.
"Prav. Samo nekaj minut." Utrujeno se sesedejo kar na sneg ter iz nahrbtnikov začnejo vleči hrano.
Zakaj je še nismo našli? Tu v bližini ni nobene stavbe, ničesar, a kjub temu nekako vem, da je v bližini. Čutim jo, k njej me pelje neka vrvica, ki me vleče in vleče, a nekako vedno pristanemo na istem mestu.
"Gremo naprej." Fina me grdo pogleda, a jo ignoriram.
Zaprem oči in stegnem roko; kmalu jo zatipam, vrvico, ki se konča nekje na severu.
Stečem.

Art

Zbudim se na nečem mehkem.
Sunkovito planem pokonci. Kje sem? So me našli? Nočem več čutiti bolečine, hočem domov, hočem nazaj, na varno...
Prisilim se, da se umirim. Panika mi ne bo pomagala.
Kmalu ugotovim, da ležim na postelji. Sem v majhni, a domači sobici, narejena je iz lesa in v velikem kaminu pleše ogenj.
Nenadoma se odprejo vrata in kriknem. V glavi se mi začnejo pojavljati podobe; nenaravna bitja, ki me mučijo, testirajo, kri, ki je povsod...
"Zdravo. Verjamem, da si lačna. Pojej." Najprej se zavem glasu. Je topel, prijazen, kot tekoč med. Poboža me, kot me poboža topla dlan.
Takoj me umiri in nezavedno glasu začnem zaupati.
"Dragica? Si v redu?" Počasi odprem oči.
Pred mano stoji ženska, stara okoli petintrideset let. Temno rdeči lasje se ji vihajo pri njenem lepem obrazu, posutem s pegicami, širok in sočuten nasmeh ga naredi še lepšega in njene velike, rjave oči se mi smehljajo. Iz nje kar seva občutek, da ji lahko zaupam, sočutje in žalost zame.
Ponudi mi krožnik, iz katerega se kadi in na njem opazim čokoladne palačinke, polite s stopljeno čokolado.
V trebuhu mi zakruli. Sem bila res tako lačna?
"Vode," zahropem in hitro steče po kozarec. Kar zlijem ga vase in trenutek pozneje še enega.
"Hvala," zahreščim, moj glas je nenavadno šibek.
"Jej. Pomagalo ti bo."
V roke vzamem palačinko in tekoča čokolada mi spolzi med prsti.
Ji lahko zaupam? Kaj pa, če mi hoče slabo?
Imam sploh izbiro?
Ugriznem. In nato še enkrat, in enkrat, vsak grižljaj je v mojih ustih kot izbruh veselja.
Ženska se mi nasmehne, nasmeh ji ožari obraz. Ogenj v kaminu zapleše se močneje in postane bolj temno rdeč, kot je bil prej.
"Sem Flame. Pa ti?" Ne sežem v njeno roko, spomini so še preveč živi.
Pred mano je bil stvor, na glavo so mu poveznili vrečo. A kljub temu sem slišala sikanje, ki je prihajalo iz njega, podobno kačinem.
Vedela sem, da bo bolelo. Vse je. A bilo mi je vseeno. Ni moglo biti hujše kot poskus pred tem.
Mrzel glas mi je naročil, naj iztegnem roko. To sem naredila in pošast pred mano tudi.
Roki sta se staknili in začutila sem bolečino, hujšo kot karkoli pred tem. Po telesu so mi skupaj s krvjo premikale britvice, zbadali so me s neštetimi noži in moja notranjost je gorela, a hkrati me je zeblo, tako zeblo...
"Joj, oprosti. Sem kaj takšnega naredila?" Nočem vedeti, kako izgleda moj obraz. A ne morem ji seči v roko, ne morem...
"Ne, samo..." odkimam z glavo, moj glas se prelomi. Tako ali tako nočem dokončati te povedi.
"Hvala, ker ste mi pomagali."
Razen, če mi niste. Če prijaznost le hlinite, če je to le igra, potem ni hvala, potem je umrite. Ampak hočem, da je res, da prijaznost ni zaigrana, nočem več čutiti bolečine...
"Ni za kaj. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Če ti ni preveč težko povedati, seveda," hitro doda, ko vidi moje solze.
Kaj pa misli? Da bom vsem po vrsti govorila stvari, grozote, ki sem jih doživela?
Saj se jih še sama nočem spominjati! A kljub temu so tukaj, v kotičku mojih mislih, kot skrita pošast prežijo na najboljšo priložnost, da napadejo...
"Ne vem, kaj se ti je zgodilo. A našla sem te premraženo, napol mrtvo, okrvavljeno in polno ran. Te sem povila," doda in na rokah ter nogah res opazim povoje - vem, da so še drugje - prav tako pa ugotovim, da me je preoblekla. Zdaj sem v navadni majici, ki kar visi na mojem shujšanem telesu in trenirki.
"... in ponudila sem ti zatočišče. Ne razume me narobe, pustila te bom, da si tukaj opomoreš, a zdi se mi, da imam pravico vedeti, kaj se je zgodilo."
Nič pritiska, govorijo njene oči, a kljub temu ga čutim. Naj ji povem in dopustim, da si bo o meni mislila, da sem šibka, da ne govorim o spominih, ki bodo prišli na površje? Ali naj molčim in bo razočarana?
"Žal mi je," zašepetam in prikima.
"Saj je v redu."
Pa je res?
"Verjetno se želiš umiti," prepričljivejše doda in hitro prikimam. Pove mi pot do kopalnice in pohitim do nje, čeprav me celo telo boli in čeprav sem utrujena.
Prostor je izjemno majhen, v njem je komaj dovolj prostora za prho, stranišče in umivalnik.
Stopim pod tuš in se prepustim občutku vroče vode na moji koži.
Čez nekaj časa se oblečem nazaj in zanalašč spregledam mnoge rane, nekatere večje, nekatere manjše, ki bodo za vedno ostale del mene.
Kajti dobro vem, da bodo ostale v meni. Ne govorim le o ranah na koži, temveč tudi o brazgotinah, ki bodo ostale zapisane v moji duši, zapisane s ognjenimi črkami, žarele bodo v meni in me zaznamovale. Postale bodo del mene in morala se jih bom naučiti sprejeti... a za to potrebujem čas.
Ga bom dobila?