Elementarna kraljestva ✔

Ogenj in led

Poskusim se umiriti, a se ne morem.
O bog. Kaj se dogaja? To je nemogoče. Ne - mo - go - če. Ali pač? Zdi se resnično. Še preveč. In če sem se res znašla v svojih sanjah... potem... potem...
Prestrašeno pogledam okoli sebe a razen snega ne opazim ničesar. Le sneg, neskončen in tako bel, da bode v oči.
Zaprem oči. Ko jih boš odprla, boš v svoji postelji in vse bodo le sanje.
Odprem jih.
"Š*t!" Kriknem ter padem na tla, noga mi ostane pod čudnem kotu.
A ničesar ne čutim.
To ni dober znak.
V mislih odkimam z glavo. S veliko možnostjo podhladitve se bom ubadala pozneje.
Zdaj moram preživeti te strašljive ljudi.
Kajti okoli mene so se nenadoma, iz nič, pojavile te postave. Ogrnjene so v bele plašče, ki izgledajo prav neverjetno privlačni. Na glavo so si poveznili kapuce, vse, kar vidim, so sijoče svetle oči.
Morda bi me moralo biti strah. A saj so sanje, v njih ne morem umreti.
A očitno lahko čutim mraz. Še bolj glasno zaškripam z zobmi in začnem dihati v svoje modrikaste prste, da bi jih ogrela, a jih kljub temu ne morem čutiti.
Eden od teh postav se mi približa ter se ob meni spusti na koleno. Iz njega seva nekakšna... sila, ki me sili, da se mu približam, se dotaknem njegove kože, odgrnem kapuco in s prsti raziskujem njegov obraz.
Ta sila je kot nezlomljiv urok, kateremu se je nemogoče upreti - in ki se mu nočeš upreti.
"Kaj delaš tu, slepovka?"
Glas me začara in za trenutek mu ne morem odgovoriti. Spregovoril je moški, popoln, globok, melodičen tenor, ki bi me začaral še brez te sile.
A nenadoma zavije mrzel veter in me udari v obraz. Urok se pretrga in nenadoma vem.
To niso sanje.

Rada bi kričala, jokala in tekla, dokler ne bi od utrujenosti kar umrla. A ničesar od tega ne morem. Tem ljudem ne smem pokazati šibkosti in očitno sem si zlomila nogo.
A kar me najbolj skrbi, so ozebline.
Grozen občutek imam, da ne bo trajalo dolgo in zmrznila bom. A jaz moram še kar najti Ciana in Saro. Pa Roza.
Globoko vdihnem, da bi se umirila, čeprav mi srce glasno razbija, vrti se mi in še roke se mi tresejo - da ne omenjam šklepetajočih zob.
Dlje, kot sem tiho, vse bolj me ta postava pred mano straši. Strah mi razbija v prsih, tako močan je, da imam občutek, da je živ.
A strah ni vedno slab. Zaradi strahu sploh še živimo.
Torej ga moram uporabiti.
Vsako čustvo je lahko hiba ali orožje.
Kdo je že to rekel?
"Slepovka? Kaj sploh je to? In ali praviš meni?"
Svetle oči se potemnijo in priprejo. Nenadoma se zavem, da me šele zdaj zares vidijo. Da šele zdaj vidijo moje vijolične lase, mojo modrikasto polt, mojo suhceno postavo in predvsem moje oči, polne strahu.
                                 * * *
SAAR

Ko smo dobili obvestilo o vsiljivcu, nisem okleval. Vzel sem orožje in pohitel do Vrat, pripravljen sem bil ubiti vsiljivca, neumnega slepovka, ki bi po naključju vdrl v naše kraljestvo.
A nisem pričakoval nje.
Moral bi jo ubiti. Moral bi vzeti eno od orožij, že navadno bodalo bi bilo za mojo izurjeno roko dovolj; zamahnil bi in njenega življenja bi bilo konec.
A zaradi nečesa se do tega ne morem pripraviti.
Lahko le strmim v njene ogromne, tople oči, v takšnem nesorazmerju s njenim majhnim, šibkim telesom. Rekel bi, da ima okoli petnajst let; leto več ali manj. Njeni valoviti svetlo vijolični lasje ji mehko padajo na sključen hrbet. Nisem prepričan, da čuti svoje telo. Nogo ima spodvito pod čudnim kotom, verjetno si jo je zlomila malce prej, ko je neslavno padla. A v njenih očeh ne opazim bolečine, ki bi morala biti. Le strah.
In ne poskuša ga prikriti. Pravzaprav izgleda, kot da želi, da ga opazim, da ji prizanesem, pomagam.
In naj to hočem ali nočem; uspe ji.
"Slepovka? Kaj sploh je to? In ali praviš meni?"
Ha, kakšen glasek. Nežen in ženstven, je, kot da bi te pobožala topla dlan.  Vau, to dekletce je tako krhko, da jo lahko z enim prstom prelomim napol.
Prime me, da bi se zasmejal, ko me kljubovalno pogleda. Mislim, saj je kot majhen piščanček. Ljubek piščanček.
"Ti si slepovka," na kratko odgovorim in opazujem njen odziv. Namršči se, saj ni dobila željenega odgovora.
Še malo, pa se bom razpočil od smeha.
"Slepovci so ljudje, ki nimajo pojma o našem obstoju. In ga tudi ne smejo imeti, mimogrede."
Tega zadnjega ne bi rabila vedeti, a me zabava, kako opazujem naraščati njen strah. Njene oči se še bolj razširijo, čeprav mi ni jasno, kako je to mogoče. Rahlo razpre svoje polne ustnice in zgrbi se sama vase, kot bi se želela zaščititi pred pomenom teh besed.
Prime me, da bi jo objel in zaščitil.
No, odlično, Saar, zdaj jo bo pa še kap.
Čim prej moram to popraviti.
Obrnem se k ostalim.
"Imamo kakšen odvečen plašč?"
Koana prikima in mi ga vrže, spretno ga ujamem ter razgrnem, nato pa ga presenetljivo nežno ovijem okoli njenega krhkega telesa. Ponavadi nisem tako skrben.
"H - hvala," zajeclja in si ga tesneje ovije okoli sebe. Vsak njen gib je kot gib vilinke, popoln, čeprav je le gib.
"Gremo," odločno rečem in moj glas močno preglasi tuljenje vetra. Pripravlja se vihar, Vilinko moram na varno spraviti še pred njim.
Sklonim se in jo dvignem. Preseneti me, kako lahka je, kot peresce. Šele zdaj opazim njeno nenadzorovano tresenje in kako ledena je njena koža.
Obrnem se in stečem, pokrajina brzi mimo mene, a kljub temu traja minuto, da pridem do hiše. Ostali so že tu, zaradi nje sem bil počasnejši. Verjetno ni vajena nadčloveško hitrega teka.
Ne ustavljam se in ne sprašujem se, od kod se je vzela moja nepričakovana skrb. Samo pohitim noter in jo položim na veliko posteljo. Oči ima zaprte in prestrašeno opazim, da so ji od mraza zmrznili lasje.
Živim v Ledem kraljestvu. Rojen sem za hladno podnebje, mraza skorajda ne čutim.
A le redki vedo, kakšno moč skrivamo globoko v sebi.
"Ven," naročim osupli in radovedni Koani in uboga me. Vilinki slečem plašč ter tanko jakno, nato ji sezujem čevlje in zamrznjene nogavice. Njene dolge rokave odmaknem do komolcev in isto naredim s hlačami. Njena polt je neverjetno bleda. Nenaravno bleda.
"V redu," zašepetam in ji z dlanmi objamem obraz.
Upam, da se zavedaš, kaj vse počnem zaradi tebe, Vilinka.
Predstavljam si kamin, v katerem pleše ogenj. Toploto, ki seva iz njega. Kmalu začutim vročino, ki se začne v mojih prsih in se nato razširi na roke, dlani, konice mojih prstov. Moja dlan rdeče zažari in pustim, da se občutek razplamti v meni, da notranji ogenj postane večji in požrešnejši. In nato ga usmerim na njen obraz in preseti me, kako hitro ga telo sprejme. Ona zažari in njena polt postane zlata, ustnice rdeče in lasje živahnejši. Veke ji zatrepetajo in nato že spi.
Hitro ugasnem vročino v sebi.
Le redko kdo ve, da ogenj in led po svetu hodita z roko v roki.