Prime me, da bi zakričala, da bi bruhala, da bi se zjokala, da bi naredila nekaj. A ne.
Nevem, zakaj se ne premaknem. Pravzaprav o svojem življenju vem le malo stvari. Kje so moji starši, na primer. Zakaj se ju ne spomnem, zakaj smo sami, zakaj luknjo v spominu. Kdo sploh sem.
Moje življenje nikdar ni bila pravljica. A v nasprotju s Islo vsaj nisem videla umreti svojih strašev- oziroma kogarkoli.
Do zdaj.
"Art?!"
"Isla! Pazi!" Sunkovito se obrnem, stečem do nje ter jo podrem na tla.
Bodalo naju zgreši le za centimeter.
Kljub kaosu, ki vlada okoli naju, mi jo uspe povleči na noge. Ljudje tekajo sem in tja, brez reda in prestrašeni. A zakaj ne gredo ven, zakaj ne pobegnejo, kot bi to naredil vsak normalen, zdrav človek?
Zato, ker ne morejo.
Ne vem, kako. A to vem, enostavno... vem.
Art, nehaj razmišljati o nepomembnih stvareh ter se reši!
"Sem!" Pustim Isli, da me povleče za sabo, do oken.
Počakaj ... oken?
"Isla," zašepetam. "Mislim, da to ni dobra ideja."
A v tistem ga zaslišim. Zvok, ki ga nikdar ne bom pozabila.
Kako se bodalo zarije v meso. Slišim, kako telo pade na tla, krik, ki pa ni moj, ali pač? Ne vem več, strah me je, tako me je strah...
Nekdo diha čisto blizu mojega ušesa.
Zanimivo, kako je miren. Mar ne bi moral biti bolj iz sebe?
Razen, če...
O, ne.
Prestrašeno se obrnem, napadalca udarim v obraz ... nato pa skočim čez okno.
Neumna ideja.
Padam. Padam, padam, padam.
Zdi se kot neskončnost. Tla so daleč, predaleč, da bi varno pristala.
A ko padem na zbito zemljo se le zakotalim. Ne čutim pokanja kosti, ničesar.
V redu sem.
BINABASA MO ANG
Elementarna kraljestva ✔
Fantasy"Ogenj in led. Nasprotji, ki pa skupaj tvorita ravnovesje, jing in jang, belo in črno. Če imaš eno, potrebuješ še drugo. Zato je bilo prej vse narobe," zašepetam in nenadoma vem. Vem. Ogenj in led. Tako drugačna, a skupaj tako popolna; tvorita nezlo...
