Elementarna kraljestva ✔

Skoraj vijolična in samo sanje

Sedim na kavču in strmim v televizijo. Še pet minut in začela se bodo poročila.
Ne morem gledati tega. Ne morem. Ampak ne, to moram narediti. Moram vedeti. Moram izvedeti resnico.
"Art." Ošinem Ciana in ko opazim, kako žalosten izgleda, me popade jeza.  Zakaj je on žalosten?! Saj ni on izgubil najboljše prijateljice!
Nehaj, Art. Umiri. Se. Jeza ti ne bo pomagala.
V mislih prevrnem mizo, uničim kavč in razbijem okno.
"Art?" V mislih se pripravim, da Cianu zasikam piker odgovor, ko ugotovim, da je glas preveč visok zanj.
Sara.
"Kako si?" Kako sovražim, da moj glas deluje tako šibko! Mislim, saj ne da sem na robu joka, saj ne da bi najraje ubila vsakega, ki pride mimo, saj ne, da me v prsih bolečina trga in trga, saj ne, da v sebi kričim, kričim na tistega, ki je ubil Islo.
Da bi se to dogajalo? Pffffft. Nikoli.
"Am, v redu," preplašeno odgovori moja mlajša sestrica in se usede poleg mene.
Dobro vem, da laže.
Objamem jo ter stisnem k sebi. Obe sva potrebni objema.
Še tri minute. Dve. Ena.
Ne morem.
Sunkovito vstanem in zapustim prostor.
Ne morem gledati, kako bodo novinarji opisovali napad. Kako bodo to naredili odmaknjeno, brezosebno, občinstvo bodo zasipali s podatki, ki pa nikdar ne povedo dovolj. Ne bodo opisovali čustev, ki so se porajali ob... tem. Strahu, ki ti prepreči dihati, bolečine, ko imaš občutek, da bo morda celo dobro umreti.
Usedem se na stol v jedilnici in glavo podprem z rokami. Kmalu zaslišim glasove, ki prihajajo iz televizorja.
Vse že vem. Vsako najmanjšo podrobnost. Resnico sem slišala enkrat in že to je bilo dovolj.
Razen ene majhne, drobcene podrobnosti - ki pa ni tako zelo majhna.
Pa jo pravzaprav sploh hočem izvedeti?
Ja. Ne. Ja. Ne. Ne, ne vem. O, bog, zakaj je to tako težko?
Zastrmim se v steno nasproti mene. Je bledo modre barve, točno na sredini se je barve odluščila. In celo stanovanje je tako porabljeno. Mi trije živimo v poceni bloku s samo eno spalnico, ki si jo delimo. In ne le, da je obrabljeno, temveč tudi klavstrofobično in, no, prazno. Na stenah ne visijo naše slike, ko smo bili mlajši. Na nočni omarici ni fotografij naših staršev, ki so umrli v prometni nesreči. Kot da smo se sem pred štirimi leti enostavno pojavili.
Takrat sta starša umrla.
V prometni nesreči. Tako je rekel Cian. Mami in oči sta umrla v prometni nesreči, ti pa si delno izgubila spomin.
Delno izgubila... hja, ne bi rekla delno, temveč v celoti. Delno, pa kaj še.
Ko bi vsaj.. to lahko pozabila.
Nekje sem prebrala, da včasih naši možgani namerno izbrišejo nekatere imformacije, če so za nas preveč boleče ali travmatične. Prav tako naj bi bilo možno, da se naša osebnost razcepi. Če nekaj delaš z eno od njih, se potem, ko nekaj počneš z drugo, tistega ne spomneš. To naj bi bilo dokaj razširjeno med slavnimi, saj se možgani preveč utrujeni.
In pa travma naj bi se podedovala vse do treh generacij. To je tako grozno...
Kriki. Povsod okoli mene, odzvanjajo mi v ušesih. Kri polzi iz teles...
Ne, nehati moram razmišljati o ... o ... moram se zamotiti...
"Art. Povedali so."
Povedali so. O bog. Nočem vedeti, nočem, Cian, molči...
"O morilcu ni sledi."
...
...
...
Ne...
Vstanem, stopim do stene in jo udarim, enkrat, dvakrat, trikrat, iz členkov mi začne teči kri, a se ne ustavim, modra se spremeni v skorajda vijolično.
Pobegnil je. Ta pra*ec je pobegnil! Ta pi*ka materna je odšla brez kazni.
Š*t.
F*k.
Ubila ga bom.
Ubila ga bom.
Policisti se mi že smilijo, kako bodo čistili nered.
Ubila ga bom.
"Art, nehaj!"
"Nisem jaz kriva! Nisem prosila za resnico!"
Nisem prosila, da mi povedo vse to.
32 mrtvih učencov.
2 mrtva učitelja.
Od tega 28 zabodenih ali s prerezanim vratom, 6 ustreljenih.
In 2 pretepena, oba še kar v bolnišnici, v komi.
Preživela bosta, a imata ogromno notranjih poškodb. To je neverjetno, nisem še slišal, da bi kdo zmogel ubiti in pretepsti toliko ljudi.
Gospod, prosim, lahko utihnete?
Oh, gospodična Lissan, žal mi je, nisem razmišljal.
Seveda ni.

Tekla sem, tako hitro, tako zelo hitro. Hitreje kot kadarkoli prej, a kljub temu nisem bila dovolj hitra, približeval se mi je. Še malo in bi me ujel! Tega nisem smela dopustiti, drugače bi me ubil...
"Aaaaa!" Kriknila sem, ko me je na tla pribilo težko, sluzasto telo. Obrnila sem se, moje oči so bile od strahu široko razprte.
In nenadoma sem vedela. Ves ta čas sem verjela v narobno stvar.
Ni bil on. Bilo je tisto.
Stvor, brez prave oblike, pokrit s sluzjo, njegovo telo je bilo iz kašaste tekočine, ven so gledale kosti, bele in zlomljene, pokrite s krvjo.
Odprlo je usta in jaz sem se želela premakniti, a me moje telo enostavno ni ubogalo.
Samo strmela sem lahko v notranjost njegovih ust, ki pa je bila pravzaprav črna luknja brez dna, in nenadoma je svet postal temnejši. A jaz sem le strmela, nezmožna se braniti, nezmožna poiskati pomoč.
Zakričala sem, ko so se mi v glavi prikazale slike.
Strmela sem v učiteljičino truplo. Ležalo je na tleh, krvavo in brez življenja. Vse okoli mene so tekali moji sošolci, ljudje, ki sem jih poznala. A jaz se nisem mogla premakniti, nevidna sila me je držala na mestu. Bilo je, kot da bi se ustavil čas.
In nenadoma sem strmela v okno in razmišljala, zakaj je morilec tako miren.
Obrnila sem se in nenadoma...
Še kar sem stala pred morilcem, a bilo je... drugače.
Namrščila sem se mu in on se mi je nasmehnil; leden nasmešek, poln prezira in posmeha.
Imam jo, končno. Zadovoljen bo, ko mu prinesem dekle. Rekel je, da živo, a saj ne bo imel nič proti nekaj zlomljenih kosti in malce prirejen obrazek, kaj? Ta malo bom naučil, kdo je tu glaven.
Znova sem bila nazaj, strmela sem v njegove oči.
In teh ne bom nikdar pozabila, to je bilo jasno kot beli dan, kot popolno obrisano okno.
Majhne, mrzlo sive, brez čustev.
Razen jeze.
Jeze, ki ga je ubijala od vznotraj, ki se mu je pretakala po žilah kot vroč ogenj in mu dajala spodbudo, nanj je učinkovala kot adrenalin.
Zakričala sem in ko sem enkrat začela, nisem mogla nehati. In še zdaj kričim, kričim, kričim...

Sunkovito planem pokonci.
Bile so le sanje.