Elementarna kraljestva ✔

Ko enostavno ne moreš več

Zebe me. Tako zelo zebe.
Svoje tresajoče roke ovijem okoli telesa, a ne pomaga. Zobje mi šklepetajo tako močno, da se jih verjetno sliši do lune in nazaj.
Policist pred mano se zgane ter odide iz prostora. Kmalu se vrne s skodelico toplega čaja.
Hvaležno naredim požirek. Po telesu mi steče čaj, tako topel, da me takoj ogreje. Naredim še en požirek in počasi se umirim.
Name pade utrujenost kot težka, topla odeja.
Policist potrpežljivo čaka, da odgovorim. A naj mu kar odgovorim na vprašanje? Nisem še pripravljena, teh besed enostavno ne morem izgovoriti. Vsakič, ko poskusim, se mi zataknejo v grlu kot velik cmok, ki pa ga niti pogoltniti ne morem.
Globoko vdihnem.
"Art," zopet spregovori policist. Njegov glas je prijazen in topel, poln sočutja.
"Art, mi lahko opišeš napadalca? Si edina, ki..."
Si edina, ki mi ga lahko.
Odprem usta, a iz njih ne pridejo besede, temveč stok.
Ne morem. Enostavno ne morem.
Policist zavzdihne, v njegovih očeh se pojavi razočaranje.
Počasi vstane in zapusti prostor.
Zastrmim se v svoje dlani.
Rada bi jim pomagala, rada bi, da bi ga našli, res, a ne morem, ne morem.
Preveč boli.
Nenadoma v glavi zaslišim Islin glas. Kako mi tiho, a z nujo, podkrepljeno s grozljivim strahom, reče; skoči.
A jaz sem že padala, padala na varno, medtem ko je njo morilec povlekel za lase in ji prerezal vrat.
Kri je poškropila dolgočasne, bele stene, razlila se je po njeni beli srajci in na njej delala škrlaten vzorec v obliki krvavih cvetlic. Ona je padla na tla, držajoč se za njen vrat, kri ji je stekala po prstih, močila je tla in njene nove čevlje. Umirala je, počasi je izkrvavela, medtem ko sem bila jaz na varnem.
Nenadoma me oblije bes, vroč in smrtonosen. Bes nase. Da sem skočila, kajti morala bi ostati in umreti z njimi. Jaz bi morala biti tista, ki bi v bolečinah grebla po tleh, jaz bi morala biti tista, ki je strmela v steno čakala na svoj konec, v vedenju, da je življenje iztekalo iz mene, kot počasna, a močna reka, ki s sabo povleče vse, kar ji pride v napoto. To bi morala biti jaz! In ne Isla! Ne Isla, ne ona. Morala bi živeti, pred sabo je imela še vse življenje, vsi so ga imeli. Morali bi odrasti, imeti otroke, se počasi postarati in nato, ko bi prišel čas, bi se spremenili v pepel, vrnili bi se v zemljo, kamor spadamo. A to se je zgodilo prehitro, njihovo življenje se je ustavilo, kot da bi na sredini filma grobo pritisnil znak za pavzo. Ali pa bi ga kar ugasnil.
V očeh me zapečejo vroče solze. Ne, kaj pa govorim?! Morala bi biti vesela! Zdaj je vsaj na varnem, rešila se je muk, medtem ko bom jaz vse življenje živela s krivdo, ki me bo razžirala, dokler v meni ne bo več ničesar. Dokler od mene ne bo ostala le še prazna lupina, nekaj, kar je bilo nekoč Art Lissan.
Po licu mi počasi spolzi solza. Ena sama solza, a prepolna grenkega obžalovanja, vročega besa in... in žalosti.
Samo... žalosti.
Zaslišim grmenje in po šipi udarijo prve kapljice močne oktobrske nevihte.