Elementarna kraljestva ✔

Ena sama solza

Art

Odmaknem se.
Na ustnicah še kar čutim toploto njegov ustnic, občutek imam, da v meni gori ogenj, ko se ne morem več zadrževati in se privijem k njemu.
Obraz dvignem k njegovemu in znova se združiva v kratkem, a sladkem poljubu.
Kaj, za vraga, delam?!
"Saar," zašepetam in zaboli me, ko se znova odmaknem od njega.
Izgleda tako nejeveren in presenečen.
Ne morem mu pojasniti, zakaj sem naredila to, če se sama ne vem!
Zakaj se ne prepustim trenutku. Zakaj si ga ne dovolim ljubiti.
Resnico mi prebere iz oči. Vidim. Njegov obraz se pomrači in jasno je, kot je jasno nebo brez oblačka, da sem ga prizadela. In te besede, ta dejanja bi tako rada vzela nazaj. A ne morem, ne morem...
"Razumem," reče in njegov glas je tih ter odmaknjen. Odkimam, enkrat, dvakrat. Ne sme oditi, ne sme...
"Saar..."
A izgleda, da me ne sliši, ko s kamnitim obrazom zapusti prostor.
Najprej lahko le strmim. Strmim in strmim, moji možgani nočejo dojeti resnice.
Nato se zavem mrazu, ki se zareže v kožo. In že trenutek pozneje praznine.
V mojem srcu zazija luknja. Sobi je zmanjkalo pohištva, avtomobilu bencina, človeku krvi.
Ostala sem sama.
Noge me ne zdržijo več, ko se sesedem sama vase in zajočem.

"Samo še malo," zašepetam.
"Samo še malo... to!" Zdrsnem se, ko me oplazi hladen zrak. Stresem se in nato tesneje zavijem v plašč, ki sem ga izmaknila iz veže.
Seveda niso neumni. Zaklenili so hišo in ključ skrili. Tako mi je ostalo le še okno, ki pa ga je bilo težko odpreti - kljuke namreč nima - a zdaj mi je končno uspelo.
Čez okno zavihtim najprej eno, nato pa še drugo nogo. Malce nerodno stopim na spolzek sneg, da se opotečem. A nato, še preden bi si lahko premislila, tečem v temno, gosto noč.

Rada bi rekla, da mi je žal.
Dvakrat je že všlo sonce, jaz pa še nikar prišla do nobenega naselja. Občutek imam, da mi bodo noge odpadle, že zdavnaj sem nehala čutiti prste in koža postaja modrikasta. Le zaradi tega, ker se sploh premikam, sem še živa.
Rada bi rekla, da mi je žal, da sem pobegnila. Tako lačna sem, da mi je slabo, zaradi izsušenega grla komaj požiram in začenjam razmišljati, da bi bilo morda najbolje, da se uležem na slepeče bel sneg in nikdar več ne vstanem.
A mi ni žal, da sem odšla. Kljub vsemu temu mi ni žal.

Saar

"Kaj sreče?"
Ne potrudim se niti toliko, da Runa ošinem.
Kaj sreče? Kaj sreče?! Ja, pa kaj še.

"Moraš jesti, Saar."
Le kako naj jem, ko pa sem jaz kriv, da je morda nekje v tem preklemanem snegu njeno truplo, mrzlo in brez življenja?

Eno in isto. Ves čas eno in isto. Sledi, ki se nenadoma končajo.

Četrti dan njenega pobega se razdivja vihar.
In tako izginejo še zadnji sledovi, še zadnje drobtinice, ki bi nas pripeljala do Janka in Metke.
Do doma.

Art

Zbudim se v majhni celici, priklenjena na težke verige.
Zrak tukaj je gost in težak, ko ga vdihnem, mi obleži nekje na dnu želodca. In ima poseben vonj, oster in nenavaden. Vonj po krvi.
Prime me, da bi zakričala.
Ne. Ne smem se razburjati. Nič mi ne bo pomagalo.
Torej sem ugrabljena, očitno. Nekdo je prepričan, da sem nevarna. Drugače me ne bi zvezal - s verigami!
Ampak kdaj se je to zgodilo? Mogla sem pasti v nezavest, nato pa me je ta človek, ali pa več njih, našlo in pripeljalo sem.
Pobegniti moram. Bolje, da zmrznem in spremenim v ledeno kocko, kot pa, da me ubijejo.
Nenadoma opazim, da so verige, zabite v kamnito steno, krvave.
Nato pa, da nisem sama.
"Halo? Je kdo tam?" Napenjam oči, da bi kaj videla skozi nepredirno črno temo, a razen obrisa ležečega telesa ne razločim ničesar.
O bog. Dihaj, dihaj.
A kljub pomirjajočim besedam se ne morem znebiti strahu, ki me napolni, kot polnilo napolni plišastega medvedka. Kmalu plišasti medvedek začne pokati po šivih.
S tistim telesom je nekaj narobe. Preveč mirno je, in preveč... nenaravno.
Nenadoma se prižgejo luči in nenadna svetloba me zaboli, da hitro zamižim. Nato počasi zamežikam.
Blizu mene stoji človek, temen, kot senca, na katerega svetloba ne more prodreti, ga osvetliti. Obdaja ga temačna avra, polna žalosti in krvavega, umazanega nasilja, napolnjena s grenkim obžalovanjem in vročim besom. Strmi vame in njegove neobstoječe oči, črne kot je črn on sam, skrite za vsemi temi sencami, ki se priplazijo izza mojega hrbta.
Temni trakovi nasilja in zlobe se začnejo viti iz krvavih sten. To so duše, nekoč čiste in vesele, zdaj pa uničene, jezne in napolnjene s sovraštvom, gnane iz hladnega maščevanja. Ovijejo se okrog postave in pošast dvigne nekaj, podobno obrazu; nato zakriči, kot to na koncu le zmore, le da je ta krik visok in boleč, krik popolnega zmagoslavja in temačne sreče.
Po licu mi splozi solza, ena sama solza, polna strahu.