Elementarna kraljestva ✔

Mrzlo je...

"Cian? Cian?! Cian! Sara! Roz! Pomagajte! Naj nekdo pomaga!"
Sunkovito se zbudim. Srce mi bije noro hitro, lasje se mi lepijo na čelo in občutek imam, da sem pretekla maraton.
V redu je. Bile so le sanje. Le sanje...
Počasi se umirim, moje dihanje se upočasni, in ravno preden me objame dobrodšla ničelnost, se zgodi.
Pa so bile res le sanje? me vpraša glas.
Nato že spim.

Pograbim skodelico čaja in zazeham. Pomanem si oči in stopim v dnevno sobo, nato pa se tesno ogrnem z odejo in naredim požirek. Zamišljeno se zastrmim v visoka drevesa, ki zunaj svoje veje stegujejo proti nočnemu nebu.
Kmalu zančne vzhajati sonce. Nebo se rožnato obarva in kmalu se rosa na travnatih bilkah zasveti, saj se prikaže nam najbližja zvezda; žarki nežno pobožajo rumene, rdeče in rjave liste, da gozd zažari v vseh svojih barvah.
Brez, da bi dvakrat pomislila, se vstanem in na noge nataknem čevlje, jakno si zapnem čim bolj do vratu, odprem vrata, jih zaprem in roke zarijem v velike žepe.
Je skoraj kot da bi me gozd klical, kot da bi me nemo prepričeval, da začnem raziskovati njegove skrivnosti, da se med drevesi izgubim  in pozabim na vse.
Zato se prepustim trenutku, naredim korak naprej in že sem v drugem svetu.
Ne čutim mrazu, ko vzhičena blodim sem ter tja, nevedoč, kaj delam. Z roko drsim po deblih, včasih se ustavim in globoko vdihnem čist, svež zrak, ki me napolni z energijo. Zavije mrzel veter in listje popade na tla, nekaj se jih zaplete v moje lase in nočejo dol.
Suhi listi delajo škloc, škloc, ko hodim po njih in končno se počutim... varna.

Okej. Morda pa bi morala dvakrat pomisliti, preden sem prostovoljno odkorakala in svojo pogubo.
No, mogoče pretiravam, a nimam niti najmanjšega pojma, kje, za vraga, sem. Nisem vedela, da je ta gozd tako ogromen; mislim res, res ogromen. Rekla bi, da je poldne - vsaj - jaz pa še kar nisem našla poti nazaj. Zdaj sedim na štoru kot kupček nesreče in zmrzujem.
Zakaj je tako mrzlo? Oktober je, temperatura bi morala biti ravno pravšnja. Ampak ne, more biti tako, kot da smo sredi zime. Prav no, ni čisto tako, je pa blizu. Preklemano blizu.
Glavo si nesrečno podprem z rokami. Pa, če tole preživim, bom... em... Cianu pospravila sobo. Že zdaj izgleda, kot da je v njej bil tornado, prisežem.
Zavazdihnem ter se vstanem. No, pa poskusimo še enkrat.
Poldne se prevesi v večer.

"Pa dajte no!" Kriknem ter z nogo jezno udarim v deblo neke smreke. Nato kriknem zaradi bolečine. Trenutek pozneje pa še v solzah padem na tla.
Minil je cel dan. Cel dan jaz pa še kar nisem našla poti nazaj. Bog ve, kje sem. Kaj če sem še kar kilometre in kilometre stran od Rozeve hiše, kaj pa, če bom obtičala tukaj, vse dokler me od lakote, oziroma, bolj verjetno od žeje kar pobere? O moj bog. Kaj pa, če so tu medvedi? Ali pa volkovi???
Očitno je to moj konec.
Art! Zberi se! To je malo verjetno.
Dobro. Globoko vdihni. Umiri se. Našla boš pot ven. Našla. Boš. Pot. Ven.
Jaz to zmorem.
Kajne?
Ja. Ja, zmorem.
Torej se vstanem in začnem hoditi.
Spet.
In zdaj se večer prevesi v noč.

Gozd zdaj ni več tako privlačen, kot mi je bil zjutraj. Iglavci so začeli metati strašljive sence v obliki koničastih pošastih, vsakič, ko name pade list kriknem in skočim v zrak.
Hočem domov.
Hočem domov, zakaj sem sploh šla sem?! Moram začet razmišljat.
Stresem se in nenadoma stopim na čistino.
Pred mano pa je hiša. Rozeva hiša.
Uspelo mi je.
Srečno zavriskam in stečem naprej, ne morem se nehati smejati. Poskakujem vse do vrat, nato pa jih vznemirjeno odprem. Oziroma vsaj poskusim.
Ne premaknejo se.
Srce se mi za trenutek ustavi. Ne, ne, morajo se odpreti! Morajo biti doma, nekdo mi mora odpreti.
Pobutam po vratih. Enkrat, dvakrat.
Nič.
Sesedem se na tla.
No, pa sem se res znašla v zagati.

Kje so?
V trebuhu mi zakruli. Očutek imam, da je moj želodec prazen, kot da je namesto njega velika luknja.
Stresem se. Nekaj je narobe.
V glavi mi razbija in te besede se ponavljajo in ponavljajo, ne morem se jih znebiti.
Naslonim se na podboj vrat in poskusim odmisliti nevidne črne sence, ki letijo za mojimi očmi in zlo slutnjo, ki mi razbija v glavi, kot da bi bila živa.

Veke mi zatrepetajo, ko sončni žarki pobožajo moje zaprte oči.
Globoko vdihnem in takoj zatem zakašljam, saj me mrzel zrak zareže po pljučih.
S priprtimi očmi pogledam okoli sebe. Od včeraj se ni nič spremenilo, a kljub temu je nekaj drugače. Zaradi tega mi strah stiska grlo in so mišice pripravljene na pobeg.
Počasi vstanem in zakrčene mišice pripravim do gibanja. Naredim nekaj tihih korakov, da se mi telo zbudi, ko me zadene.
Tiho je.
Pretiho.
Po vejah bi morale teči veverice, slišati bi se moralo pokanje vejic, ko bi po njih hodile živali. A ne slišim ničesar od tega, čeprav bi morala.
Ustavim se in prisluhnem, prisilim se, da umirim svoje dihanje. Nagonsko stegnem roko predse, kot da bi hotela nekaj prijeti, zagrabiti.
Nenadoma se spomnem sanje noči pred današnjo.

Stala sem sredi ničesar. Lebdela sem v temnimi, bila je gosta in vseobsegajoča. Nenadoma so so okoli mene začele izrisovati podobe; neskončna ravnina oblečena v slepljajoč sneg. Veter, ki je rjovel nad mano in me prevračal, velike snežinke, ki so plesale okoli mene, zrak, mrzel in boleč mi je rezal pljuča.
In vedela sem, še preden se je zgodilo; iz nič so me obkolile postave, odete v bela ogrinjala, ki so plapolala za njimi, izza kapuc sem videla svetle oči, ki so me sovražno prebadale. Kričala sem na pomoč, ko moje telo ni več zdržalo mrazu in nenadnega napada ljudi, ko je mrtvo hladno padlo na tla.

Zaprem oči in še bolj stegnem roko.
Nenadoma nekaj primem. Je kot nekakšno nevidno blago, ki nekaj prekriva. Zadržim dih, ko ga potegnem dol.
Ne odprem oči, tih glas mi prišepetava nasprotno. In morda je noro, a... ubogam ga.
Zato jih obdržim zaprte, ko potipam za stvarjo, ki je bila pod tem blagom.
Nalahno raziskujem nekaj, podobno vratom. Iz lesa je, v to sem prepričana, a iz nenavadnega - ni gladko, temveč grobo in na nekaterih delih malce lepljivo, kot da bi bila na njem smola.
A ta snov ne diši tako, je ostrega, neprivlačnega vonja.
Počasi se upogumim in odprem oči.
Pred mano so vrata.
Dvoje vrat.
Ena, tista naravnost pred mano, so visoka dva metra, morda dva pa pol. Narejena so iz temno rdečega lesa, in tista lepljiva snov se svetlika, ko se od nje odbija svetloba. Nima barve.
Druga vrata so svetlo modra. Počasi in obotavljivo naredim korak proti njim. Žene me radovednost, strah pa me drži nazaj.
A tokrat se ga otresem. Ne smem biti takšna bojazljivka! Zaradi grozljivega občutka, da je moja družina za enim od teh vrat, zaradi strahu za njih najdem pogum, da ne stečem stran. Pa čeprav je to, kar delam, neverjetno neumno.
Ne smem dopustiti, da se ponovi scenarij s Islo.
Sunkovito odkimam z glavo in pogoltnem solze, ki me zapečejo ob spominu nanjo. V prsih me znova zaboli - to je fizična bolečina, čeprav je hkrati psihična.
Ne, ne smem pozabiti, da moram najti Saro in Ciana. Morda sta za enim od teh vrat, morda ne. Saj sploh ne vem, če je vse to resnično. Morda še kar spim, morda se mi blede. Ne bi me presenetilo. A niti približno se ne počutim, kot da je to plod moje domišljije.
V vsakem primeru moram nadaljevati.
Ogledam si še modra vrata. Ta niso visoka več kot dva metra, a hkrati so bolj široka od tistih rdečih. Počasi dvignem roko in se nežno dotaknem vrat.
Moja dlan modro zasveti in oči se mi široko odprejo; kriknem, od bolečine, saj imam občutek da so mi zmrznile vse mišice v telesu; da sem se spremenila v led.
O bog! Kaj sem naredila?! Moram stran od tu...
Poskusim odmakniti roko, a ne morem. Namesto tega lahko le opazujem, kako moja roka počasi izgine, in nevidna sila me povleče, da padem naprej; padem v ledeno mrzlo vodo in taista sila, ki me je povlekla, me zdaj potiska dol, dol, dol, dol, ne morem dihati, grebem po zraku, čeprav vem, da ga ne bom dobila... in umiram, jaz umiram, ko nenadoma lahko zopet zajamem zrak. A je mrzel, je kot ploha šivank v mojih pljučih. Zakašljam in presenečeno opazim, da je vse okoli mene sneg. Vse, kar vidim je belo, belo, belo, in skremžim se, ko zavije mrzel veter, tako mrzel, da moji prsti takoj pomodrijo.
In nenadoma vem.
Znašla sem se v svojih sanjah.