Elementarna kraljestva ✔

Ena od nas

Art

Qain se zgane neverjetno hitro; v enem trenutku sem pred njim, šokirano in jezno strmim vanj. Nato sem v kopalnici, vrata so zaklenjena in grobo me drži na tleh.
Kriknem, a ga zaduši njegova roka. Začnem se mu izmikati, poskušam pobegniti iz prostora. A je premočan.
Srce mi ponori.
"Utihni," zasika. Ubogam ga. V vsakem primeru me bo ubil...
"Ne razumeš. Ničesar ne razumeš." Odkima z glavo, izgleda skoraj... žalostno.
Česa ne razumem? Da ne smem zaupati nikomur? Da me je poskusil ubiti?!
O, ne. Ne bom se pustila tako zlahka.
Ugriznem ga, močno, da začutim slankast okus njegove krvi.
Sunkovito odmakne roko in ne oklevam; s vso močjo ga udarim v trebuh, da se skremži in zvije.
Vstanem in planem proti vratom, blizu sem, tako blizu, ko me mrzla roka potegne nazaj, da padem in se grdo udarim v glavo.
Zastokam.
"Nehaj," reče in ne odgovorim mu. Ne morem mu pobegniti... še.
Izzivalno ga pogledam. Strmim v njegove svetle oči in nenadoma se zgodi.
Ne znam pojasniti. V enem trenutku v njih ne vidim ničesar. Nobenega čustva, nobene previdnosti, česarkoli.
V drugem ga berem tako zlahka, kot da bi gol ležal pred mano.
Globoko zakopan je strah. Izogiba se mu, a lahko ga čutim, vedno prisoten. Nato je tu jeza, ki kot ogenj pustoši po njegovi notranjosti; upanje, svetel žarek, ki osvetljuje temo; žalost, skrite solze, zaradi katerih ga pečejo oči...
In... še nekaj je, nekaj, kar ga drži nazaj...
Osredotočim se. Zdaj ne ugibam več njegovih občutkov.
Zdaj jih... čutim jih.
Sem on, a hkrati nisem. Moja čustva so še kar prisotna, a njegova so v ospredju, zakrivajo moja, kot vrata zakrivajo prostor.
Ne vem, kaj se dogaja. Vem le, da mi v glavi utripata besedi, kot utripa živo srce.
Najdi resnico.
Zaprem oči, instiktivno vem, kaj moram narediti. Osredotočim se na sliko v svoji glavi; množici zvijajočih, živih rastlin, ki se prepletajo, združujejo, in globoko v sredini medel žarek. Dvignem roko, da bi eno od rastlin odmaknila, a se mi ovije okoli mojega telesa, vanj se zabodejo velike, debele bodice, ki mi začnejo parati kožo, skupaj s mojim mesom.
In čutim bolečino, odmaknjeno žgečkanje, ki je del mene, a hkrati ne.
Ignoriram občutek, ko se premaknem naprej.
Prebijam se naprej, čeprav je, kot da bi hodila po gostem blatu. A se ne vdam, v glavi mi utripata besedi, eni in isti.
Najdi resnico.
In nenadoma je pred mano, svetel kamen, iz njega seva svetloba, ki me oslepi.
Sežem po njem, še malo...
Kaj, za vraga, počneš?!
Sunkovito zajamem sapo in nato zopet ležim na tleh.
Kaj se je zgodilo?! Je bilo to resnično? Kaj se dogaja s menoj?!
Dobro, pozabi na to. Imaš hujše stvari, s katerimi se moraš ukvarjati.
Na primer, kako pobegniti Qainu.

"Kaj hočeš?"
"Moraš razumeti."
Namrščim se, jezno strmim vanj. Hočem odgovore.
"Kaj? Zakaj si me zastrupil?"
"Imam dober razlog," reče in odkimam z glavo.
"Povej ga! Povej ga že enkrat!"
Vse, kar hočem, je topla postelja, v kateri bom lahko vse premislila. Kajti dogaja se preveč stvari, hkrati ne morem prebaviti vseh.
In mogoče, mogoče bi bil lahko, kot bonus, zraven še Saar...
"Nisem te želel ubiti. Želel sem le izvedeti, če..."
"Če kaj?" Zakaj imam občutek, da tega nočem slišati?
Okleva, a na koncu le zdrdra:
"Česienaizmednas."
"Kaj?" Ni rekel tega, kar mislim da je, kajne?! Ni mogel...
"Če si ena izmed nas."
"In?" Moj glas zveni nenavadno suh in brez čustev.
Pravzaprav dobro vem odgovor, zapisan je v meni, zapisan s neizbrisnim črnilom.
"Če bi bila slepovka, bi umrla."
Zaprem oči, v glavi mi razbija.
"Torej sem..."
"Ena od nas si," zašepeta.