Elementarna kraljestva ✔

Starka iz jezera

Saar

Zaprem oči in si s prsti razmršim lase.
Kje, za vraga, sem?
Dobro, ne smem se razburjati. Kaj se je zgodilo včeraj? Skupaj s Fino, Dono in Runom sem odprl Vrata, vstopili - oziroma padli - smo v njih in nato ...
Nič.
Nič.

Imam le dvoje možnosti. Ali sem v Ognjenem kraljestvu ali pa sem mrtev.
Nekako se mi zdi druga rešitev bolj verjetna, nikjer še nisem zasledil, da bi bilo v Ognjenem kraljestvu kakšno ogromno, svetlikajoče jezero, obdano z gozdom, a zdaj je pred menoj in jaz nimam pojma, kaj naj naredim.
Prekleto.
Vstanem in naredim nekaj korakov, ustavim se, tik preden bi zabredel v jezero. Gladina malce valovi, kot bi valovalo morje, ali pa kot da bi v njegovi notranjosti ta trenutek nekaj plavalo.
Sklonim se še bližje in priprem oči.
Nato pa zakričim in od šoka padem na tla, saj iz jezera prikoraka ženska.
Dobesedno.
"Kaj ... kdo ..."
Sovražim to jecljanje! V roke vzamem bodalo in ga stisnem v pest - tako se počutim malo bolj varno.
A zakaj bi se mogel bati navadne starke?
"Saar Astero. Končno."
Kaj, za vraga ...
"Kdo ste? Kaj hočete? Odgovorite mi!"
V drugo roki že držim nož in ga prislanjam na njen vrat. Njene modre oči, ki izgledajo skoraj bele, se od strahu ne razširijo, njena koža se ne napne. Kot, da mojega napada sploh ne bi čutila.
Pogleda me, naravnost v oči. Moj svet se zatrese in orožji mi kar sami padeta na travo.
Ta pogled sem že nekje videl ...
"Se spomniš svoje matere?"
Zdrsnem se. Le kako se je ne bi? Visoke, ponosne ženske, ki je našo družino držala skupaj.
"Da. Kako veste zanjo?"
Zanalašč pazim, da s svojim glasom ne pokažem šibkosti.
Morda moj oče res ni bil idealna figura starša, a dal mi je nasvet, ki me lahko reši kože.
Ne pokaži šibkosti in ne boš umrl.
"Tvoj oče je bil ponosen, močan moški, a zopet ne toliko, da bi preživel izgubo svoje sorodne duše."
Svoje sorodne - kaj?
Kaj, za vraga?!
"Povej mi, Saar," nenadoma shrljivo zašepeta in nagonsko se odmaknem. Njene oči postanejo popolnoma bele, skorajda prozorne, ko me prime za laket in v moje uho zašepeta: "se zavedaš moči, ki jo imata dve združeni polovici duše?"

"Sorodne duše ne obstajajo."
"Pa res ne?" Njen glas je tih in zamišljen, mečka mi rokav majice in strmi nekam za mano.
"Torej bi šel na konec sveta za navadnega tujca? Ljubezen je močna, Saar Astero, a ljubezen sorodnih duš je še močnejša. Zbistri ti misli, zbistri ti telo, dušo in srce. Zaradi nje postaneš zopet ti, zaradi nje izginejo vsi pomisleki, vse težave. Zaradi nje bi ubil še najboljšega prijatelja, zaradi nje bi se ubil, ko je ni zraven tebe, izgubiš delček duše. Takrat si kot novorojenček, gol in šibek, nezavarovan. Skupaj z njo pa si močan in trden, občutek imaš, da lahko preplavaš ocean in preplezaš goro. Torej sorodne duše ne obstajajo? Mar mi hočeš povedati, da ko si s Art, ne čutiš vsega tega? Povej mi, da sem motim, in odšla bom, poslala te bom nazaj, da končaš nedokončano. Samo povej mi, da se motim. A vedi, da imam jaz vedno prav."
Zaprem oči.
To ni mogoče.
Njene besede imajo smisel, ve vendar moje ime, a sorodne duše so le mit, pravljica za lahko noč. Ne morejo biti resnične.
Ne morejo.
"To je ..."
Zakaj tega ne morem povedati? Zakaj ne morem izdaviti te besede? Laž.
"Jaz ..."
Prekleto.
"Dokaži. Dokaži."
"Hočeš reči, da ti mora ena od Velikih nekaj dokazati?"
Zmrznem. Ona je ... ne, ne more biti ...
"Vi ste ena od Velikih? Vi ste ena od tistih, ki lahko uporabljajo magijo brez posledic?"
Prikima.
Jaz pa zaprem oči.
Kakšna zmešnjava.