Elementarna kraljestva ✔

Sveča

Art

Tega moškega pa poznam.
Se mi zdi.
Ne tako visok, srednjih let, svetlolas in modrook.
Če je bil moj prijatelj, potem mi je žal. No, saj mi je tudi drugače, a če sem ga dobro poznala, mi je še huje.
Saj je namreč mrtev.
Nekako prilezem do njega, kljub zlomljeni nogi in neskončnih ran, ki so mi jih zadali te... oni.
Ignoriram pekočo bolečino, ko mu zaprem strmeče, prazne oči, v kateri ni ničesar.
Prime me, da bi bruhala, a mi uspe, da spregledam razmesarjen želodec, pol možganov, ki mu gledajo iz krvave glave in predvsem krvi.
Toliko krvi, v majhnih potočkih teče po sivih ploščicah.
Odmaknem se in le bruham.

Saar

"Saar!" Pogledam žensko, ki mi že drugo noč polni posteljo. Mislim, da mi je povedala svoje ime. Ampak saj tako ali tako ni pomembno.
Dokaj lepa je. Visoka, dolgonoga, s dolgim slapom povsem ravnih svetlih las in ledeno modrih oči, svetlečih in polnih življenja.
Drugim bi se zdela prava lepotica. Meni je le orodje, s katerim si zapolnim čas.
In misli.
Zapeljivo me pogleda. Odrinem misli o krhki Art, o moji Art in se ji približam.

Art

"... nobenih učinkov. Naprej!"
Približa se mi visoka postava, ki si s kapuco zakriva obraz. Obdaja jo temna avra nasilja in besa.
V dlani se ji zasvetlika nož. Zaprem oči.
Saj bo kmalu konec.
Kratka bolečina, ko se mi razbeljena kovina zareže v roko. Pridušeno kriknem. In nato še nekrat.
Moja koža gori, gori, peče, boli, boli!
Narahlo odprem oči, ravno da vidim, da postava zdaj v roki drži stekleničko s tekočino, ki se peni, klokota, kot da bi bila živa.
Zakričim in ko enkrat začnem, ne morem nehati.

V roki držim svečo, vroč vosek mi kaplja med prsti in jih večkrat opeče, a to je le kapljica v morje bolečini, ki sem jo že doživela.
Sveča končno dogori.
Čas je za naslednje mučenje.