Elementarna kraljestva ✔

Ne sama

Saar

Zakaj je tako močna?
Dobro vprašanje. Zakaj ravno ona, zakaj ne njen brat ali sestra?
Odgovor je povsem logičen.
Ker ona v prsih skriva in brzda duh. In skoraj prisežem lahko, da se tega sploh ne zaveda.

"Do nekaj let nazaj nisem zares verjela, da še živijo," zamišljeno reče Dona in v prsih me stisne. Tudi jaz ne.
"Duhovni. Mislila sem, da so izumrli. Vojna, njihova moč sama..."
"To je bilo pred petdesetimi leti," jo prekinem. "Vojna med Duhovnimi in in nami. Lahko, da je kdo pobegnil in se skril, duha pa enostavno ni uporabljal."
"Mogoče," reče, a vidim, da mi ne verjame. Vsi bi morali umreti. Prav vsi. "A očitno niso. In če imam prav, Art svoje moči kmalu ne bo več mogla obladovati. Koliko je stara?"
"Petnajst." Ima še eno leto. Eno leto, morda še manj. Potem bomo ugotovili, kako močna je zares.
"Nikomur ne smemo povedati, kdo je,"  dodam in tesno stisnem pesti. "Niti njej sami."
Prikima.
Obvarovati jo moram. Tudi pred samim sabo.

Art

"Ljubica..."
Obrnem se. Kdo je? Kaj hoče?! Kje sploh je? Mi bo kaj naredila?!
"Kdo si?" vprašam, moj glas se mi trese. Zaobjema me tema, gosta in nepredirna, in sama sem. Sama.
"Oh, otrok. Mar me ne prepoznaš?"
"Nehaj! Ne obstajaš! Ne - ob - sta - jaš!"
"Art, tu sem. Mar me ne vidiš?"
Ihte odkimam z glavo. Naj se ne neha, naj se ta nočna mora neha...
"Ljubica, vem, da je te strah. Ni lahko nositi bremena najmočnejše duhovke."
Še enkrat odkimam. To ni res, to ni res, to ni res...
Ženskih glas se odbija od nevidnih sten in ne potihne, brenči mi v ušesih.. naj neha...
"Ljubica!" Njen glas je mehak ter prijazen. Nič mi noče... kajne?
"Poslušaj me! Vem, razumem, da ti je težko. Duh, pa še tvoja starša... ampak to moč boš potrebovala, tako da se jo boš morala naučiti sprejeti, prav? Art, mi obljubiš?" Odkimam z glavo, še enkrat. Kako naj ji zaupam, če sploh ne vem, kdo je?!
"Najti jih moraš, preden jih najde Tema. Preden jih najde smrt. Art, poskušala ti bom pomagati, a ne bom mogla narediti veliko, ja?" O čem, za vraga, govori?! Kako naj ji zaupam, če pa se mi ne sanja... no, nič?
"Zdaj ljudje vedo. Zdaj sem te bila prisiljena obvestiti. Molčali bodo, a izvedelo se bo. Zato moraš pohiteti, moraš najti svojo družino. In tako boš našla tudi resnico. "
"Nehaj. Pusti me. Pusti me!" Svet se nenadoma začne podirati, tema se raztrešči na koščke, jaz pa se nenadoma zbudim v postelji.
Še kar sem v Flaminem domu. Še kar sem v redu.
Recimo.

Meša se mi.
Res se mi že meša.
Vsega je preveč.
Občutno preveč.
Saar se me izogiba. Pogovori utihnejo, ko vstopim.
Pa še sanje. Te sanje, ene in iste. Pa seveda nočne more.
In spomini.
Preveč. Res je preveč.

Mislila sem, da sva se zbližala.
Jaz in Saar. Da sva lahko, no, skupaj. A očitno ne.
Ne vem, kaj sem naredila. Zakaj se me izogiba.
Ničesar več ne vem.

Vem, da sem še otrok. Še malček, pravzaprav. Sedim na tleh v Rozevi hiši in se igram s barbikami.
To je tako čuden občutek. Zavedam se, da so to sanje, da sem še majhna, a hkrati svojih dejanj ne morem spremeniti.
Le še eden od vse pogostejših spominov.
Dvignem pogled, ko vstopi Roz. Nasmehne se mi in vstanem ter stečem k njemu. Tesno ga objamem.
"Dedi, dedi," rečem s visokim, luštkanim glasom, "igraj se s mano!"
Roz - moj dedek - se zasmeje in prisede.
"To je Tanja," rečem ter pokažem na rdečelaso barbiko. "Ti boš igral Tanjo. Jaz pa bom Ken."
V roke vzamem Kena in zaigram njegovo korakanje. "Tanja! Poglej! Naročil sem limuzino za najin zmenek!" rečem s globokim glasom in Kena spustim na tla, nato pa pripeljem zlato limuzino.
"Oh! Ken! Kako si romantičen!" Zasmejem se Rozevemu smešnemu visokemu glasu.
"Dedek," še kar v smehu rečem, "ti si pa res smešen."

Počasi odprem oči.
Moje življenje je bilo prej tako... popolno. Imela sem dedka, starša. In bila sem srečna.
Ne morem se spomniti, kdaj sem se nazadnje tako brezskrbno smejala.
Seveda so bili trenutki s Islo, ko zaradi smeha nisem mogla dihati. A v meni je bil vedno tisti tečen vozel skrbi, kaj pa, če se mi bodo jutri zopet smejali, kaj pa, če Cian potrebuje pomoč.
Mora pa biti res lepo biti otrok.

"Hej, Art. Si dobro?"
Le kaj misliš, Flame? Ja, skačem od veselja in pokam od dobre volje.
A ne zasluži si poslušati moje slabe volje, zato samo prikimam.
"Prinesla sem ti kosilo," doda ter na mizi pusti krožnik, iz katerega omamno diši.
"Hvala," rečem ganjeno. "Da skrbiš zame, kot da bi bila napol mrtva."
"Potrebuješ čas," samo reče ter se mi prikupno nasmehne. "Težko boš prebolela stvari, ki so se ti zgodile."
Še sanja se ji ne, kako.
Ko odide iz sobe in za sabo zapre vrata, se vstanem ter stopim do krožnika. Naredim nekaj grižljajev.
Počasi se navajam, se mi zdi, na podobe, ki nočejo izginiti iz moje glave, na neskončne nočne more, na vprašanja brez odgovor.
A mislim, da navajanje ni dovolj. Mislim, da moram to sprejeti in preboleti.
A problem je, da ne morem. Ne sama.
Zato vstanem ter stopim iz sobe.
Odlravim se v dnevno sobo, iz katere prihajajo delčki besed.
Ko vstopim, me vsi šokirano pogledajo. Najprej poiščem Saarjev pogled. Odmika oči.
Vedela sem, da se bo to zgodilo.
A še kar boli. Res boli.
"Art!" Fina skoči pokonci in me objame. Res moram pozabiti na Saarja.
Nisva si bili blizu, a o ljudeh si hitro ustvarim mnenje. Ona se mi je zdela optimistična in vesela. Všeč mi je.
"Vesela sem, da si prišla iz sobe! Kako si?" Slabo. Grozno. Žalostno. Razočarano.
"Dobro." Odvleče me do črnega kavča in me posede med sabo in Saarjem.
Saar. Stisniti moram pesti, da se ga ne dotaknem. Da ne prepletem svojih prstov s njegovimi. Da ga ne objamem in poljubim.
Še kar čutim okus njegovih ustnic na mojih, prijetne elektrike, ki je plesala po mojem telesu.
Pogrešam ga.
Glasovi kmalu začnejo zopet brenčati v mojih ušesih, tečni, kot je tečno obletavanje mušic okoli tvojega obraza.
Zaprem oči, a jih hitro zopet odprem.
Sive oči. Od tistega, ki je ubil Islo.
Vse je zmešano, ena travmatična izkušnja s drugo.
Potrebujem nekoga. Prijatelja.
Potrebujem Saarja.
Ne zmorem sama. Kajti strah me je, da se bom nekega dne enostavno... zlomila.
Ampak moram ostati močna.
Še kar moram poiskati svojo družino - in, kot je rekel tisti glas v mojih sanjah - resnico.