Elementarna kraljestva ✔

Vanilija

Art

"Art! Si dobro?" Prikimam. Nisem dobro, zobje mi šklepetajo, da se jih sliši vse do lune, vsa se tresem in prsti so mi pomodreli.
Seveda nisem dobro.
A kaj rečem? Ne, zmrzujem? To je vendar jasno, okoli nas divja vihar, zunaj je kar precej pod ničlo in na sebi imam le plašč, ki je morda topel, a zopet ne toliko.
Flame ne reče ničesar, samo hodi naprej, a Qain me močneje stisne k sebi in obraz zakopljem v njegov plašč.
Diši. Po nekakšni ... svežini? Ne znam razložiti, a če bi imela vonj, bi dišala prav tako.
Saar diši drugače. Po vaniliji. Rada imam vanilijo. Spomnim se, kako me je Cian peljal na sladoled, mene in Saro. Bila sem slabe volje, morda sem se skregala s Islo - to se je dogajalo pogosto, nisem ga želela poslušati, a obljuba po ledeni slaščici me je premamila.
Bil je vroč, poleten dan, stara sem bila ... enajst? Hodili smo po parku, spomnim se ptičkov, ki so žvrgoleli na vejah, kosa, taščico, ščinkavca, vrabca, vseh nisem poznala. Ljudje so hodili mimo mene, večina me je le ošinila s pogledom ter nato zdrsnila mimo mene, kot da me ni. Spomnim pa se neke starke, ki me je pogledala, se mi nasmehnila in nato odkrevsala naprej.
Ustavili smo se pred starim sladoledarjem, ki je imel najboljšo sladico v okolici. Nasmehnil se mi je ter vprašal: "si je mlada deklica zaželela sladoled?"
Goreče sem prikimala, Sara pa je vzkliknila: "sladoled!"
Vsi smo se zasmejali, nato pa sem oddala naročilo.
"Vanilijo, prosim," sem rekla s nasmehom.

Qain

"Vanilija, vanilija ..."
Vanilija? O čem blebeta?
"Flame," rečem zaskrbljeno in priprem oči, njeno postavo komaj razločim. Veter me biča v obraz, da kar boli, vleče me nazaj in za vsak korak moram napeti vse moči.
"Ja?" Njen glas komaj razločim. "Qain? Je kaj narobe?"
"Flame!" zakličem in pohiti k meni.
"Ogrej jo," izdavim skozi stisnjene zobe ter nekako - ne vem, kako - najdem moč, da Artino mrzlo telo odmaknem od svojega. Plamenovki ne zaupam, z drugimi besedami - če bi bile okoliščine drugačne, bi jo ubil. Tudi Saar bi jo - a Art ji zaupa, nekako. Zato moram potrpeti s njo, čeprav ni lahko. Niti malo.
Ne okleva, usede se na sneg ter nežno jo položim na tla. Tudi sam se spustim in moje hlače takoj postanejo mokre.
Zdaj me pa zazebe.
"Pohiti," nestrpno izdavim in stisnem pest, da jo ne bi lastoročno zadavil in izdolbel njeno drobovje.
"Če ji narediš karkoli ..." že začnem, pa me prekine s nestrpnim zavijanjem oči.
"Pa kaj imate vi ledenovci s tem nezaupanjem in vzkipljivostjo? Pa so rekli, da imamo mi jezne izpade. Ne skrbi, me je že Saar posvaril, da če ji naredim karkoli, ne bom doživela prijetnega konca. Zdaj pa; lahko končno rešim Artino življenje?"
Ne počaka na odgovor, svoje roke položi na njeno telo in zapre oči.
Najprej se ne zgodi nič, nato pa začutim brbotanje moči v njej in roke ji zajame ogenj; glasno zajamem sapo, a se ne rasžiri, plameni ostanejo na njeni dlani, širi se le vročina; kmalu postane skoraj neznosna - kot da smo v peči - a potrpim.
Zdrži. Zdrži. Zdrži.
Trznem ravno v trenutku, ko se Art premakne.
Bliskovito se premaknem in jo nežno primem za roko, ko globoko zajame sapo - to takoj obžaluje, zrak jo zareže po pljučih - in ugotovim, kako je njena koža zdaj topla in živa, tako drugače kot prej.
Nenadoma me zadene. Ne vem, kako sem lahko pozabil. Ona ni navajena na takšno podnebje, nanj ni skorajda imuna, pa čeprav je morda res ena od nas, tukaj ni rasla in ni vsak dan čutila skorajda bolečega hladu.
Potrebuje toploto.
"Pohitimo," zašepetam in skočim pokonci, medtem Art stisnem v svoj objem. Zasope, a se ne pritožuje, samo objame me ter premakne bližje k meni. Ignoriram občutek, ki nenadoma vzplamti globoko v meni, prav tako kot Flame. Mislim sicer, da zamomlja nekaj podobnega "kot da jaz nisem ravno tvegala norosti zanjo", a pohiti naprej.
Sledim ji.

Dona

Torej imamo v sebi še eno moč. In ne le katerokoli, temveč ognjeno. Dobesedno gabi se mi - ogenj, pa v nas?! A Saar je to dokazal in s tem se moram sprijazniti.
Kar pa še ne pomeni, da bo lahko.
Niti malo. Strmim v svoje roke, skorajda čutim lahko ogenj, ki začne plameti v meni.
Uf, bljek.
"Povej mi," izdavim, še kar strmim v svoje roke - pod kožo skrivam ogenj - "zakaj to izvemo šele zdaj?"
Saar skomigne s rameni, strmi v ta bedasti vihar zunaj in moja roka skoraj - skoraj - kot puščica hitro šine ter ga udari v obraz.
Nek nagon me prisili, da v roke stisnem sneg, ki ga je veter nanesel v notranjost hiše, v upanju, da mi bo ohladil dlani.  Ne stopi se mi takoj. A se mi, še prehitro lužica spolzi med mojimi prsti.