NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

1. POGLAVJE

Naš smeh je odmeval po hribu. Najverjetneje ni bilo ravno vljudno, da smo se smejale na pokopališču, vendar šale tete Anite so bile močnejše od moralnih zadržkov.
»No no, dovolj...Obnašajmo se«, je rekla moja mama, ko se je tudi sama zresnila. Bila je zavzeta kristjanka, zato ji je že misel o takem vedenju na posvečenih tleh, dvignila lase pokonci, kljub temu da se včasih tudi sama ni morala upreti. Trdo se je držala tudi naše vsakoletne tradicije, da na noč čarovnic, ki je en dan pred Dnem spomina na mrtve, odidemo peš ponoči na pokopališče, skupaj z mojo zabavno teto Anito.
»Oh, daj no Lidija, saj malo zabave niti mrtvim ne škodi.«, se je pošalila moja vedno pozitivna teta.
Mama je svojo mlajšo sestro le ošinila s pogledom, ki je sporočal naj preneha.  Ta je to tudi storila.
Prišle smo do našega groba, ki je stal v sredini pokopališča. Le to je bilo postavljeno na vrhu hriba, s katerega se je videlo celotno mesto Trebnje, ter celo moja hiša, ki je stala v manjši vasi stran od samega mesta. Naprej od pokopališča, pa je stala osnovna šola.
Ošinila sem jo s pogledom. Velika modra stavba, je bila v temi videti prav strašljivo. Prav tako tudi pokopališče na katerem smo stale. Soj rdečih sveč, ki so bile razporejene po grobovih, pa je vse skupaj naredil še dodatno strašljivo.
»Bu!!«, sem zaslišala izza hrbta, ko me je Anita stresla za hrbet. Močno sem se ustrašila, saj sem bila sama rahlo zamišljena in njenega napada nisem pričakovala.
» Jojj no, kakšen strah. Saj je bil samo bu. A si mislila, da sem čarovnica al kaj ?«, je v smehu rekla.
»Ne. Tega ne bi mislila, ker vem da niso resnične.«, sem odgovorila. Zdi se mi, da moja teta včasih pozabi, da nisem več otrok, ampak najstnica. Logično je, da ne vrjamem v čarovnice.
» Zdaj pa dovolj. Obe. Lara, položi tole svečo na grob, saj veš kako mene boli hrbet. «, je rekla mama, ter mi podala svečo, v kateri je že gorel plamen.
Prijela sem svečo in se sklonila, ter jo položila na granitno ploščo pred tablo, na kateri so bili napisana imena mojih prednikov. Ko sem položila svečo, sem ošinila s pogledom ime in priimek ženske na tabli, Mojca Zdolšek. Bila je moja babi, ki je umrla ko sem imela 6 let. Po vseh teh letih jo še vedno pogrešam, ob tej misli me je obdal nenavaden občutek. Začutila sem val energije, ki je šinil skozi moje telo. Nisem se premaknila, vsi zvoki iz okolice so izginili. Slišala sem nerazločen šepet sredi tišine, in utrip mojega srca. Okoli mene se je naredil plašč posebnega občutka. Čutila sem pomirjenost in upanje. Hkrati pa žalost in strah. Bilo je kot, da bi se vsi občutki, ki jih človek premore združili v eno. Nisem se želela umakniti, del mene je želel ostati v tem transu za vedno.
» Lara!«, zdreznila sem se ob zvoku besede.
»Kaj ti pa je ? Nekaj sem te vprašala, ti pa strmiš v tablo in me ignoriraš.«, mi je mama jezno rekla.
» Oprosti...Am...zamislila sem se...«, sem ji jecljajoče odgovorila.
» No dobro. Pridi gremo domov, mrzlo je in moji prsti na nogi bodo zmrznili.«, je rekla Anita in odšla v dolino proti izhodu.  Sledila sem njima z mamo.
Ob izhodu sem se ozrla nazaj k našemu grobu. Tisti občutek je bil nepopisljiv in želela sem vedeti, kaj ga je povzročilo. Zdelo se mi je kot, da puščam nekaj pomembnega tu, nekaj takega, kar moram ponovno doživeti.