NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

29. POGLAVJE

Zrla sem v Draga. Sedel je na stolu v gradu in tiho zrl nazaj vame.
» Kako ste me našli ?«, sem ga vprašala.
» Novice se v Svetu čarovnikov hitro šerijo.«, je rekel in se nasmehnil.
» Hm. Torej kako naj bi mi vi pomagali ?«, postavljala sem mu veliko vprašanj, ampak na vsa je odgovoril, razen na tega.
» Res si ji podobna. Valeriji.«, je rekel in strmel vame.
» Ste jo poznali ?«, sem presenečeno vprašala.
» Ja. Zelo dobro.«, je rekel. Nekaj v njegovem glasu je počilo in oči so se rahlo potemnile v žalosti.
» Veliko ljudi jo je poznalo.«, sem dodala.
» Res je.«, je rekel in se nasmehnil.
Slišala sem ropot vrat v spodnjem nadstropju. Nekdo je prihajal po stopnicah.
Na vratih se je pojavila Damjana.
Pogledala me je, nato pa se ozrla na stol nasproti mene.
Otrpnila je.
Pogledala sem Draga in tudi on je popolnoma otrpnil.
» Kaj ta moški dela tu ?«, je besno vprašala. V očeh so se ji zalesketale solze.
» Am, danes sem ga srečala v šoli in rekel je, da mi lahko pomaga v boju proti trem sestram. Se vidva poznata ?«, sem presenečeno vprašala.
» Še predobro.«, je ravsknila.
» Damjana. Jaz...«, je rekel in vstal.
» Ne prebližuj se mi !«,  je zavpila in stopila korak nazaj.
» Nisem hotel...«, je zopet poskusil.
» Izdal si jo !«, je besno rekla.
Nikoli je nisem videla, da bi tako vzkipela. Bila je besna. Na robu solz.
» Čakajta. Kdo je koga izdal ?«, sem zmedeno vprašala. Damjana me je osuplo pogledala.
» Saj sem ti povedala kaj je storil.«, je rekla in strmela vanj.
» Ne nisi. Dragota nisi nikoli omenjala.«, sem ji odgovorila, ter spet pozabila na vikanje, saj sem se preveč ujela v zmedo trenutka.
» Rekel si ji, da si Drago ?! Ti lažniva svinja !«, je besno rekla.
» Moral sem. Nebi me želela poslušati v nasprotnem primeru.«, je rekel in se trudil stopiti korak bližje k besni Damjani.
Val vode ga je zalučal v steno. Ko se je pobral s tal ga je spet zalučala nazaj. To je ponavljala in ponavljala.
Popolnoma je že omagal. Ubila bi ga če bi nadaljevala.
Stekla sem med njiju. Stegnila obe roke v zrak in postavila zid. Močan energijski zid je odbil val vode.
Damjana me je osuplo pogledala.
» Nehaj !«, sem odločno rekla.
Obrnila sem se k moškemu na tleh.
» Kdo ste ?«, sem vprašala.
S težka se je postavil na noge.
» Moje ime je Diego in sem tvoj oče.«, je rekel mirno in razločno.
Otrpnila sem. Vsi čuti v mojem telesu so zamrli. Čas je obstal. Bolje sem ga pogledala in res sva imela nekaj podobnih potez. Zvijalo me je v trebuhu. Oblil me je duh. Ni mi zameglil razuma, saj sem se zavedala vsakega giba.
Moškega pred sabo sem vrgla ob steno in ga tam tudi zadržala. Nisem ga dušila ali mu škodovala, le držala sem ga tam. Ni se mogel premakniti.
» Hočem, da jasno poslušaš moje besede.«, sem odločno začela, ter ga gledala naravnost v oči. Bila sem popolnoma mirna.
» Nočem te nikoli več videti. Naslednjič, ko mi prekrižaš pot, te bom ubila. In to ni prazna obljuba. Nočem tvojih besed, nočem tvoje pomoči in sramujem se vsakega gena, ki pripada tebi v mojem telesu. Izgini in se ne vračaj.«, bila sem odločna, jasna in mirna.
Ta moški je pognal v smrt mojo mamo. Ta moški je mene pognal v to življenje. Ta moški mi je vzel vse.
Nisem ga želela v svojem življenju. Želela sem le, da bi odšel in se nikoli več vrnil.
Spustila sem ga na tla. Strmel je vame in si ni drznil nič reči. Tiho je odšel mimo mene in Damjane skozi vrata.
Nisem se obrnila za njim.
Strmela sem v steno.
Damjana mi je položila roko na ramo. Čutila sem, da ji je žal ker sem ga morala srečati. Pogledala sem jo in se ji nasmehnila.
V tišini sva stali še nekaj minut.

Z Damjano sva grad zapustili pozno popoldne. Sonce je že zahajalo.
O Diegu nisva več govorili. Preostanek popoldneva sva trenirali in pregledovali taktike napada proti trem sestram.
Sedaj pa sva hodili proti avtu. Damjana je vozila starega črnega volvota, ki je v vsem času kar sem živela pri njej večinoma pokvarjen.
Hodili sva proti avtu, ko se nama je približal Tadej. Bil jebzeko tih, zato sem ga opazila šele, ko je stal za moj hrbtom.
» Dober večer.«, je pozdravil. Bolj Damjano kot mene. Ta mu je dobrovoljno odzdravila.
» Lahko govoriva ?«, to pa je bilo namenjeno meni.
» Ne.«, sem jasno odgovorila. Nisem želela imeti nič z njim. Še vedno sem ga krivila za Mašino smrt, prav tako kot sebe.
» Prosim.«, je rekel.
» Kar pogovorita se. Jaz te počakam v avtu.«, je rekla Damjana in odšla k avtu.
S Tadejem sva ostala sama.
» Govori.«, sem rekla.
» Žal mi je. Za vse kar sem rekel, ko je Maša umrla. Ves ta čas se krivim za vse skupaj in ko si mi rekla, da sem res kriv je bil to premočan udarec.«, govoril je otožno in utrujeno.
» Oproščeno. Sedaj pa adijo.«, sem rekla in se želela obrniti. Ustavil me je.
» Počakaj. «, je rekel.
» Torej nočeš več nič z mano ?«, je vprašal. Želela sem zakričati naj me poljubi, ampak sem obljubila Maši, da tega nikoli več nebom storila.
» Ne. «, sem rekla in gledala v tla.
» Dobro. Razumem to. Nebom silil vate.«, je rekel in se obrnil, da bi odšel. Po nekaj korakih se je ustavil. Me pogledal.
» Jebeš. Če nikoli več nebom tega storil, bom to storil vsaj zdaj.«, po teh besedah je hitro odkorakal k meni. Z dlanmi je ovil svoje roke okoli mene, ter me nežno poljubil.
Duh je podivjal in napolnil vsak delček mojega telesa. Pomešal se je s sladkobo Tadejevih ustnic.
Moje telo se je napelo in kolena so se mi zašibila.
Odmaknil se je in me pogledal. V njegovih očeh sem videla vsa čustva, ki jih ni smel reči naglas. Vsa bolečina, ki jo je prekrival. Bolelo me je, ker sem ga morala izpustiti, a drzge poti ni bilo.
Odmaknil se je od mene. Se obrnil in odšel.
Gledala sem za njem kako odhaja in si želela da se vrne. A se ni. Odšel je.

Spoznala sem svojega očeta. Prvi vtis je bil slab. Saj ne mislite, da sem z njim v tej zgodbi opravila. O to pa ne. On bo v moji zgodbi še zelo pomemben.

Amina