NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

30. POGLAVJE

Zbudila sem se v nov dan. Bila je sreda in oblaki so zopet prekrili nebo. Vsaj deževalo ni.
Vstala sm s postelje in se dotaknila hladnih tal. Izpod postelje sem potegnila svoje copate in jih nadela. Moji lasje so bili v razsulu. Vsaj dobro sem spala. Kar je bil v zadnjih dneh že pravi čudež.
Stopila sem na hodnik in odšla v kuhinjo. Tam me je tako kot vsako. jutro čaka skodelica kakava in namazan toast. Nejc je sedel za mizo in zrl v televizijo.
Bila so poročila. Izginilo naj bi še eno mlado dekle. V zadnjih dneh naj bi bila to že sedma pogrešana oseba. Poročil nisem gledala že vsaj mesec dni, zato tudi tega nisem prej opazila.
» Ufff...grozno.«, sem rekla.
Nejc se je obrnil in se mi nasmehnil.
» Jap. Kr sranje je tole.«, je rekel s svojim značilnim glaskom.
» Kako si spala ? «, je prijazno vprašal, kot vsako jutro od Mašine smrti.
» Presenetljivo dobro.«, sem rekla.
» Dobro.«, je rekel in ugriznil v kos kruha, ki ga je imel pred sabo. Tudi jaz sem začela jesti.
» Damjane ni ?«, sem vprašala.
» Ne. Šla je k starešinam.«, je povedal in zopet ošinil televizijo.
» Aha.«, sem tiho rekla. Zadnje čase je veliko hodila k starešinam, kar me pravzaprav niti ni motilo.
» Kako je bilo včeraj na treningu ?«, je vprašal in srknil požirek kapučina.
Nisem mu povedala glede očeta, saj sva se z Damjano domov vrnili pozno in pri večerji o tem nisem hotela razglabljati.
» Dobro. Spoznala sem svojega očeta.«, morda tega nebi smela tako brezbrižno povedati, vendar je najbolje da to hitro spravimo na plano.
» Kaj ?«, je presenečeno izbuljil oči.
» Srečala sem ga pred šolo. Želel je govoriti z mano o treh sestrah, ampak predstavil se mi je z lažnim imenom. Ko je Damjana prišla v grad mi je povedala kdo je in tako sem ga nagnala.«, sem povedala in v usta stlačila še zadnji del toasta.
» In kaj je povedal v treh sestrah ?«, je nadaljeval Nejc.
» Da ve kako jih premagati oz. da mi zna pomagat glede tega.«, sem odgovorila.
» Aha.«, je siknil Nejc. Videla sem, da mu nekaj ni prav.
» Kaj ?«, sem rekla.
» Morda ga ne bi smela tako nagnati. Kaj če ti res lahko pomaga.«,  je rekel.
» Nejc, zaradi njega je moja mama mrtva. Nič kar ima ponuditi me ne zanima.«, sem jasno rekla.
» Vem to. In nihče ne pravi, da bi mu morala oprostiti za to. Ampak ti rabiš pomoč in morda vadba ni vse. Razmisli.«, je rekel, ter odnesel krožnik in skodelico v kuhinjo, zatem ps izginil v svojo sobo.
Imel je delno prav. Res potrebujem pomoč. Sama treh sester še najti nemorem, on pa jih morda zna premagati. Po drugi strani pa mu nisem nikoli zaupala. Lahko me izda kot je izdal Valerijo.
To bo še težka odločitev.

» Misliš, da bi morala govoriti z njim ?«, sem popoldne v garderobi vprašala Tino. Rada sem se pogovarjala z njo in res sem ji zaupala vse. Tako tudi nisem izpustila zgodbe s svojim očetom in Nejčevega nasveta.
» Hm. Ta je pa težka. Iskreno nevem.«, je rekla in me resno gledala s svojimi lepimi zelenimi očmi.
» Tudi jaz ne.«, sem rekla in se obupano naslonila na omaro.
» Morda bi bilo res najbolje, da ga poslušaš. Saj nerabiš takoj sprejeti njegove pomoči, samo naj ti razloži. Potem se boš tudi lažje odločila.«, je povedala. Pogledala sem jo.
Imela je prav. Kot vedno. Moram se pogovoriti z svojim očetom.
» Pa saj sploh nevem kje naj ga najdem.«, sem rekla.
Spačila se je.
» Zakaj pa imaš duha ?«, je vprašala s sarkastičnim glasom.
» Iskreno nevem. Od Mašine smrti se mi zdi, da ga sploh neznam pravilno uporabiti.«, sem iskreno odgovorila.
Presenečeno me je pogledala.
» Mogoče se bojiš.«, je po nekaj sekundah tišine rekla.
» Česa ?«, sem vprašala.
» Da te bo obsedel ali da te bo bolelo.«, mogoče je imela prav. Ampsk zdelo se mi je, da se dogaja še nekaj drugega.
» Lara lahko govoriva.«, Marina je pristopila k nama z Tino. Tina mi je pokimala v slovo in odšla.
» Lahko.«, sem rekla in gledala svojo teto. Videti je bila zaskrbljena.
» Moj zelo zanesljiv vir mi je povedal, da se dogaja nekaj slabega, ki je povezano s tremi sestrami.«, šepetala je, saj v šoli nikoli nisi mogel tvegat, da kdo izza vogala prisluškuje.
» In kaj se dogaja ?«, sem z zanimanjem vprašala.
» Si videla novice o izgubljenih ljudeh ?«, je rekla. Spomnila sem se jutranjih poročil.
» Ja.«, sem odgovorila.
» No, moj vir pravi naj bi jih ugrabljale tri sestre in jih s pomočjo črne magije spreminjale v stvore.«, njene besede so me močno pretresle.
» Zakaj ?«, sem vprašala.
» Gradijo si vojsko. Proti tebi in vsem nam.«, grozo sem videla v njenih očeh. Postalo mi je slabo. Kdo bi storil kaj takega ? Samo nedolžni ljudje so.
» To ti govorim, ker moraš imeti sedaj bolj kot kdajkoli prej oči na pecljih.«, je odločno rekla. Na obrazu se ji je videla skrb. In za to skrb sem ji bila neskončno hvaležna.
» Bom. Hvala.«, sem ji odgovorila.
» Ni zakaj.«, je rekla in odšla. Nisem
Gledala sem za njo. Globoko vdihnila in odšla proti izhodu.

Zvečer sem se v dnevni sobi igrala z ognjem. Dobesedno. Iz rok so mi ravno švigali plameni, ko je vstopila Damjana.
Pozdravila me je in jaz sem ji vljudno odzravila. Med nama je bilo res vse zelo uradno.
Vstala sem in stopila k njej v kuhinjo.
» Marina mi je danes povedala, da si tri sestre gradijo vojsko iz pogrešanih ljudi.«, sem izstrelila kot iz topa.
» Vem.«, je mirno rekla Damjana. Na pultu pred njo je stala deska za rezanje, na njej pa kruh.
» Zato ste morali k starešinam.«, sem ugibala. Pokimala je.
» In sedaj ?«, sem z zanimanjem vprašala.
» Nič. Starešine bodo preprečile vojno, ti pa pazi svoj hrbet.«, delala se je mirno, ampak nekaj jo je močno mučilo. Zelo močno.
» Ampak...«, želela sem ugovarjati, pa mi ni dopustila.
» Lara. Ne skrbi. Pojdi spat.«, je odločno rekla.
Brez besed sem se obrnila in odšla v svojo sobo.

Ležala sem v postelji, ko je potrkalo na vrata. Preden bi kaj rekla je Nejc že stal v moji sobi.
Oblečeno je imel sivo trenirko. Zgoraj pa je bil brez majice. Ugotovila sem, da sem se motilo glede njegovih mišic. Imel jih je. Pravzaprav je imel neverjetno lepo izklesano telo.
» Hej. Slišal sem pogovor z mami.«, je rekel, ter se usedel na posteljo k mojim nogam.
» Strah me je.«, sem bleknila. Bila sem iskrena. Zdelo se mi je, da nimam nikogar ki mu lahko zares zaupam vse strahove. Sicer imam Tino, ampak to ni isto.
» Saj koga pa ne bi bilo.«, je nežno rekel.
» Kaj če jih ne premagam ?«, sem nervozno vprašala.
» Seveda jih boš. Jaz nikoli nebo dovolil, da greš v tako vojno če bebi bil stoodstotno prepričan v tvojo zmago. «, je odgovoril. Nasmehnila sem se mu.
» Hvala ti.«, sem rekla.
» Je že vredu. Zdaj pa zaspi.«, je rekel in želel oditi.
» Počakaj. Lahko spiš pri meni ? Nočem biti sama.«, sem rekla in presenečeno me je pogledal. Vedela sem, da je moja prošnja neprimerna, ampak res nisem želela biti sama.
Ulegel se je k meni, ter me privil k sebi. Glavo sem položila na njegova prsa, prav tako obe roke.
Bilo je prijetno. Toplo. Dihal je enakomerno, kar me je zelo pomirjalo. Dišal je po sivki.
Nekaj v meni se je zganilo. Neko pozabljeno čustvo, ki sem ga čutila do Nejca. Nisem želela, da odide.
V njegovem objemu sem trdno in sladko zaspala.

Vojna prihaja. To je sedaj zagotovo.
Ste mislili, da je Tadej zmagal v vojni za mojo ljubezen ? Niste se motili. Vedno sem in vedno bom ljubila Tadeja. Moje srce je pri njem.

Amina