NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

37. POGLAVJE

» Mesec dni je minil, ona pa še vedno gleda v steno.«, Nejčev glas je prihajal izza mojega hrbta. Z Damjano sta stala v sobi in me opazovala, to sem vedela.
» Vem.«, je rekla. Njen glas je bil zaskrbljen.
Minil je mesec dni od Lidijine smrti. Tisti večer mi je Damjana povedala, da Lidiji nemorem vrniti življenja, saj je to mogoče le eno uro po smrti človeka. Saj v tem času duša še ne zapusti telesa, ampak Lidija je bila mrtva dlje kot ura in njene duše ni bilo mogoče priklicati nazaj.
Od takrat sem se vdala v tišino. Nisem šla v šolo. Jedla sem le majhne delčke hrane. Preostanek časa pa sem strmela v steno.
» Obupala je nad vsem.«, je rekel Nejc, ki je ves mesec skrbel zame in me spodbujal. Videla sem kako ga vse skupaj uničuje.
» Marina je rekla, da jo je duh pahnil v resno depresijo iz katere se bo le stežka izvlekla.«, je mirno rekla Damjana.
» Ji res nemoremo kako pomagati ?«, je zaskrbljeno vprašal Nejc.
» Ne. Sama se more spraviti iz tega, sama mora ukrotiti duha.«, je resno rekla. Besede sem jasno slišala, a zame niso imele pomena.
Moja duša je bila polna bede, žalosti in obupa. Ves čas sem imela pred očmi Lidijin obraz in takoj zatem Mašin obraz. Del mene je enostavno nehal upati.
Bila sem kot rastlina, ki diha in živi dalje, ampak prikovana na mesto in čaka na to da ovene.
» Nemorem je gledati take.«, je obupano rekel Nejc.
Njegova bolečina mi ni nič pomenila. Vseeno mi je bilo. Pomembna so mi bila le lastna čustva oziroma lastna beda.
» Vem. Ampak sama mora skozi vse to.«, je nežno rekla Damjana svojemu sinu.  Zatem sem slišala le to kako so se vrata za njima trdno zaprla.
Nisem se premaknila. Niti naredila večjega giba. Le zaprla sem oči v upanju, da mi jih nikoli ne bo treba ponovno odpret.

Popoldne so me prebudili glasovi okoli mene. Odprla sem oči in pred seboj zagledala belo steno.
Vzmetnica je bila pogreznjena. Nekdo je sedel poleg mene na postelji.
» Je kaj bolje ?«, je vprašal znan glas.
» Ne.«, je odgovoril drug znan glas. Takoj sem ugotovila, da Nejc sedi na postelji, v sobi pa je tudi Tadej.
» Hei Larči...«, je rekel Nejc in me pogladil po laseh. Najverjetneje je opazil, da sem budna.
Vrnila sem mu tišino kot vsak dan zadnejega meseca, ko se je pogovarjal z mano.
» Kako si ?«, je vztrajal.
Čutila sem, da je otožen.
» Prinesel sem ti kosilo. Tam je kot vedno.«, je rekel.
To je pomenilo, da je na omarici.
Lakota me je premamila. Obrnila sem se, a pri tem nisem pogledala nikogar v sobi. Prijela sem krožnik na katerem je bil krompir in meso. Moji lasje so limasto viseli ob moji glavi, ko sem se nagnila nad krožnik.
Oba fanta sta me v tišini opazovala kako sem pojedla.
Zatem pa sem se takoj obrnila nazaj v steno. Nejc je zavzdihnil.
» Pojedla je manj kot včeraj.«, je rekel.
Apetit se mi je res zmanjševal.
» Lara. Pojej še malo.«, je nežno rekel.
Vrnila sem mu tišino.
Zavzdihnil je in odšel iz sobe, ter se kmalu vrnil.
Ni se usedel  nazaj.
» Kaj bomo storili ?«, je vprašal Tadej.
» Mami pravi, da ne moremo nič.«, je obupano odgovoril Nejc.
» Res jo je dotolklo.«, je dodal Tadej in pristopil bližje k postelji.
» Ja.«, je odgovoril Nejc.
» Dovolj imam!«, je zelo glasno rekel Nejc, ter hitro stopil k postelji.
Z mene je hitro potegnil rjuho v katero sem bila zavita že cel mesec.
» Vstani!«, je ostro rekel.
Nisem se zmenila zanj. Bilo mi je vseeno.
» Lara spravi se ven iz postelje...«, je glasno ponovil Nejc.
» Nejc..«, je mirno rekel Tadej.
» Ne ! Dovolj imam. Nemorem je več gledati take. Takoj vstani !«, bil je jezen, žalosten in obupan.
V sobo je prihitela Damjana. Zaznala sem njeno avro, takoj ko je vstopila.
» Kaj počneš ?«, je zmedeno vprašala.
» Spravljam jo iz postelje. Lara vstani !«, je ostro ponovil.
» Nejc sama mora premagati to.«, je rekla Damjana.
» Uničuje se!!«, se ni dal.
» Lara!«, je ostro ponovil.
Vračala sem mu tišino.
» Amina !!«, je zakričal. Damjana je zajela dih, kot bi izrekel kletvico.
Zdreznila sem se ob svojem pravem imenu, a rekla nisem nič.
Zatem sem sem slišala Nejca jezno odkorakati ven iz sobe.
Za njim je takoj šla tudi Damjana.
Tadej pa je nekaj minut stal popolnoma pri miru, nato pa prisedel k meni na posteljo.
Nisem se obrnila. Bilo mi je vseeno.
Nič ni rekel.
Sklonil se je k meni in me nežno poljubil na lice.
» Žal mi je.«, je šepnil in odšel.
Nekaj v meni se je zganilo. Dvignila sem se in pogledala proti zaprtim vratom. Solza mi je spolzela po licu.
Ulegla sem se nazaj in zopet zaspala.

Prebudila sem se in pogledala okoli sebe. Videla sem, da je zunaj že padel mrak. Zvezde so veselo sijale na nebu. Bila je lepa pomladna noč.
Ni mi bilo sicer mar. Obrnila sem se nazaj v steno in zaprla oči.
Lidijin obraz se je prikazal pred mojimi očmi. Njena bolečina in njena smrt.
Smrt. Mrtva.
Misel me je vedno zaskelela. Duh me je oblil in žalost se je poglobila.
V misel mi je prišla Maša v mlaki krvi. Stresla sem se.
Bolečina, že ob sami misli, je bila grozljiva.
Vrata so se treskoma odprla.
» Lara vstani !«, je zavpil glas za mano. Prepoznala sem ga, ampak ni mi bilo jasno zakaj ona.
» Lara takoj moraš ustati.«, je besno rekla Ema. Ta me sicer v vsem tem času ni nikoli obiskala ali govorila z mano. Nenadna skrb me je res presenetila.
Seveda sem jo prezrla kot vse ostale.
» Ti trmasta razvajena...«, je besno rekla.
Na sebi sem začutila trdno ovijalko, ki me je vlekla iz postelje. Nisem se premaknila, a duh je močno vzplemetel.
Ovijalka se je umaknila.
» Pa saj to ni res!«, je vzkliknila Ema.
Še vedno sem gledala v steno. Nisem razumela zakaj bi ona želela da ustanem. Nikoli me ni marala.
» Spravi se na noge.«, njen glas je bil strašljivo oster. Če bi bila v normalnem stanju, mu nikoli ne bi oporekala.
» Lara...«, je bolj mirno ponovila.
» Tri sestre imajo Tadeja.«, je povedala bolj tiho in otožno.
Njene besede so me presekale kot nož.
Telo se je napelo, duh je podivjal, a ni bil sam. Vsi elementi so ga mirili.
Vsa žalost je rahlo zamrla. Nadomestila jo je močna skrb in to v sekundi.
Njene besede so odmevale v mojih mislih.
Obrnila sem se in jo resno pogledala.
Prvič po dolgem času sem spet čutila in bila pri sebi.
Prvič po dolgem času sem spet bila jaz.

Tri sestre so se spravile na nekoga, ki mi ogromno pomeni. Izgubila sem Lidijo in Mašo, a bila sem odločna, da Tadeja nebom nikoli.

Amina