NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

4. POGLAVJE

»Lara!!!«
Zdreznila sem se. Mamin krik je napolnil celotno hišo.
» Kaj ?«, sem vprašala.
Slišala sem korake, prihajati po stopnicah. Mama je brez trkanja odprla moja vrata.
»A si ti resna ? Doma bi morala biti že ure nazaj. Kje si se potikala ?«, me je okarala mama.
»Srečala sem Mašo in se zadržala z njo.«, sem se zlagala. Mama je zavzdihnila in me pogledala malo bolj milo.
» Saj veš kako me skrbi zate. Nikoli več se ne zadrži, ne da bi me prej poklicala. Dobro ?«, je rekla.
» Ja mami.«, sem odgovorila.
Mama je odšla iz sobe.  Vedela sem, da je še vedno vznemirjena, ampak ni se marala prepirati z mano in jaz ne z njo.
Jaz pa sem se vrgla na posteljo in strmela v strop. Jutri sem dogovorjena z ostalimi, da se ponovno dobimo v gradu. Naučili me bodo uporabljati magijo in se trudili ugotoviti s katerim elementom sem povezana.
Še vedno sem komaj dojemala. Jaz čarovnica ? To ni mogoče. Rekli so, da so svoje moči podedovali od staršev, vendar moja mama in oče nimata teh moči. Ali pač ?

Obožujem sobote. Še posebaj če so sončne in grem lahko na sprehod. Prebudilo me je brnenje telefona, ki ga je povzročilo Mašino sporočilo.
Pisalo je, da naj ji zaupam vse o včerajšnem zmenku. Spomnila sem se, da moja prijateljica še vedno misli, da sem bila včeraj na zmenku z Nejcem. Seveda je moralo tako tudi ostati, saj ji nisem mogla povedati da sem čarovnica. Imela bi me za popolnoma noro. Hitro sem ji natvezila par podatkov, ki so mi šinili v glavo. Skozi njen odgovor sem čutila kako navdušena je bila. Sama pa niti približno nisem bila. Popoldne moram v grad, saj me bodo učili uporabljat magijo. Že ob misli na vse skupaj me je grabila panika.

Okoli treh popoldne sem se odpravila proti gradu. Srce mi je razbijalo in postajalo mi je slabo. Mami sem rekla, da grem k Maši.
Prišla sem do gradu in odprla težko lesena vrata. Vstopila sem in objel me je hlad, ki se je širil od zidov.
Z rokami sem se pogladila po ramenih. Odšla sem po stopnicah navzgor. V sobi so bili že vsi zbrani.
Tina se je nasmejala, ko me je videla. Vse sem pozdravila in oni so mi pozdrav vrnili.
» Si pripravljena na svoje prve lekcije ?«, me je vprašala Tina.
Vdihnila sem in prikimala.
» Odlično potem pa kar začnimo. Še prej pa, Tadej prižgi kamin. Vse nas kar zebe. «, je rekla Tina in pogledala Tadeja, ki je čemerno slonel ob zidu. Ob njenem naročilu se je premaknil in stopil nasproti kamina. Dvignil je desno roko in v kaminu je zagorelo. Toplota pa je zajela celoten prostor. Osupnilo me je, kako mu je uspelo le z dvigom roke.
» Ogenj je najmočnejši element. Takoj za duhom.«, mi je zašepetala Tina.
» Dovolj govorjenja. Pojdimo na delo.«, je rekel Peter, ki sem ga šele sedaj dobro opazila.
» Naučiti se mora, kako priklicati osnovno magijo.«, je nadaljeval Nejc. Njegov glas se mi je zdel, poleg Tininega, najbolj prijeten.
Stopil je do starega lesenega stola in ga premaknil na sredo sobe.
»Premakni stol, na drugo mesto v sobi.«, je rekel in stopil stran od stola.
Zmedeno sem se zazrla v stol. Stegnila sem roko, vendar začutila nisem ničesar. Roka se mi je tresla. Čutila sem poglede vseh na sebi. Nisem mogla, magije nisem čutila.
Začutila sem, da mi je nekdo stopil za hrbet. Tadej, mi je zašepetal v uho.
» Odmisli nas. Pozabi na vse in le uporabi magijo, ki se skriva v tebi. Ona hoče ven, tvoj strah jo blokira.«, govoril je odločno. Kadar je bil tak je človek čisto pozabil na nezrelega Tadeja, ki ima okoli sebe vedno polno deklet. Ob njegovem šepetu sem res pozabila, da je poleg naju še kdo v sobi. Ponovno sem stegnila roko in začutila tisti val energije, ter ga usmerila proti stolu. Ta se je dvignil s tal in postavil na drugo stran sobe.
Nasmehnila sem se. Uspelo mi je.
» Bravo. Hitro se učiš.«, mi je rekel Nejc in s pogledom resno ošinil Tadeja, ki je še vedno stal za mojim hrbtom. V šoli je bil Tadej car in Nejc luzer, tu pa sta bila nekako enakovredna. Čeprav se je Tadeju videlo, da najraje sploh ne bi bil tu. Ob njegovem pogledu se je umaknil in sedel k Mihi na fotelj.
» Še ena pomembna stvar je obramba.  Najboljša je, če skleneš roke v x predseboj in si predstavljaš močan zid.«, je nadaljeval Nejc.
Sklenila sem roki v x, pred seboj. Nejc je zakrilil z rokami in jih iztegnil proti meni. Močan val magije, me je odbil v steno. Glavo mi je presekala močna bolečina. Magija me je držala na steni.
» Potrebuješ še nekaj vaje pri obrambi vidim. «, je rekel.
Začutila sem močno jezo. Ponavadi se ne razburim hitro, vendar sedaj je bilo nekaj znotraj mene, kar mi je sporočilo naj se branim. Telo mi je začelo žareti, vsak delček je bil poln z magijo. Uživala sem v njej. Roke so prebile Nejčev urok, sklenila sem jih v x in jih usmerila proti Nejcu.
Začutila sem kako je energija letela k njemu. Podrla ga je na tla in zvlekla na drugo steno. Jaz sem bila svobodna. Stopila sem stran od stene in ga pogledala.
» Morda je pa ne potrebujem tako veliko.«, sem rekla in spustila roki. Nejc je padel s stene. Bil je popolnoma prebledel. Vsi so bili tiho, dokler ni Tina bruhnila v smeh. Takrat so se vsi zasmejali. Vsi razen Eme in Tadeja. Onedva sta le zdolgočaseno strmela predse.
» No, nadaljevali bomo s temi vajami kasneje. Zdaj pa bomo pogledali če si povezana s prvim elementom. Vodo.«, je nadaljevala Tina.

Usedela sem se na stol, ki sem ga malo prej premaknila. Matjaž je pred mene postavil posodo z vodo.
» Voda je prvi element. Predstavlja čistost in nedolžnost. Je nežna in hkrati pogubna. «, je rekel in dal dlani nad posodo. Zamižal je in voda iz posode, ga je v vrtincu objela. Videti je bil tako miren in spokojen.
Umaknil je roki in voda se je vrnila v stekleno posodo.
»Sedaj pa ti. Če si povezana z vodo, se bo ta takoj povezala nazaj s tabo.«, je rekel.
Dvignila sem dlani nad posodo. Zaprla sem oči in zaslišala rečni tok. Zavohala sem morje in slišala plahutanje valov. Čutila sem vodne kaplje na svojem obrazu in vonj dežja me je obkrožil. Čutila sem, ko se je voda dvignila iz posode in me obkrožila. Občutek je bil božanski.
Spustila sem roki in občutek je izginil. Ko sem odprla oči, sem videla Matjaža z nasmeškom na obrazu.
Vsi so bili navdušeni.
» Očitno si povezana z vodo.«, je končno spregovoril Tadej.

Oh, voda. Bila je moj prvi element. Kadarkoli sem jo uporabila sem se počutila tako nedolžno in milo.
Sedaj jo pogrešam. V prostoru med dvema dimenzijama ni vode, zraka, zemlje, ognja ali duha. Nobenega elementa ni tu. Samo moj duh je, ki plava in tava, ter govori vsem vam to zgodbo. Zgodbo o Amini.