NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

19. POGLAVJE

Otrpnila sem, ter strmela v žensko pred seboj.
» Marina naju pustiš sami.«, njen glas je bil hladen in je prodrl skozme. Oblil me je trepet.
Brez besed je Marina vstala, ter tiho zapustila prostor.
Damjana je počasi, skoraj elegantno stopila do stola in ga potegnila nasproti mene, ter sedla nanj.
Gledala me je v oči. Morda je bila moja domišljija pretirana, a zdelo se je kot, da iz njih švigajo strele.
» Uporabila si duha, večkrat. Zatajila si mi dejstvo, da veš za Marinin obstoj in zakrila vse tegobe, ki si jih imela zaradi duha. In včeraj so te iste tegobe povzročile srečanje z eno izmed najmočnejših čarovnic kar jih je.«, njen glas je bil miren, a hkrati zelo oster. Presekal me je. Strmela je vame, kot bi pričakovala opravičilo.
Seveda ji ga nisem niti približno želela dati, zato sem ostala tiho.
» Reci kaj !«, mirnost se je začela lomiti.
» Moj oče jo je izdal.«, rekla sem s skoraj šepetom, vendar me je slišala.
» Ja. Res jo je.«, mirnost se je vrnila, vendar tokrat so zavore popustile meni.
» Morala bi ji pomagati !! Ne pa, da si kar pustila da usoda opravi svoje. Sama si ji iztrgala moči, namesto da bi ji pomagala premagati čarovnice !!«, solze so oblile moja lica. Damjana je osuplo in rahlo prizadeto strmela vame.
» En dan pred spopadom je potrkala na moja vrata. Prosila me je naj ji iztrgam duha in ga preusmerim v medaljon, ki ga je nosila okoli vratu. Naslednji dan, so jo tri sestre ubile.«, oči so se ji orosile.
» Ampak saj si rekla, da čarovnice ne umrejo. Da lebdijo med dvema dimenzijama.«, jokala sem. Skušala sem zadrževati solze, a enostavno ni šlo.
» Čarovnica, ki jo zadane smrtni urok, ampak ima vso moč še vedno v sebi, res lebdi med dvema dimenzijama. Ampak čarovnica, ki je svojo moč shranila v nek predmet ali jo enostavmo izgubila, sama pa ostane brez nje in jo zadane smrtni urok, ta v trenutku umre.«, stresla sem se.
» Zakaj ? Zakaj se ni borila ?«, sem vprašala še vedno vsa objokana.
» Vedela je, da bo izgubila in ni jim želela dati svoje moči. Žrtvovala se je, da bi ubranila vse nas.«, zaznala sem kanček ponosa v njenih besedah.
» Kaj jim sploh bo takšna moč ?«, sem nadaljevala z vprašanji.
» Naredile bodo najbolj prepovedano stvar tega sveta. Osvobodile bodo mrtve duše.«, glas se je pomračil.
» To se niti ne sliši tako kruto.«, sem iskreno odgovorila. Solze so se že sušile in žalost je zamenjalo zanimanje.
» Izpustile bodo duše pekla. Duše najbolj zlobnih mrkih in nevarnih ljudi. Duše, ki bodo popolnoma pod njihovo oblastjo in bodo srkale moč iz živih, ter jo dajale njim. Z to močjo bodo živele in vladale za vedno. To je njihov načrt. Bil in bo. Kmalu po smrti tvoje mame, so starešine izvedele zanj in jih izganale. Nazaj jih je vrnil le glas o tebi. Glas o močnem mladem dekletu z močjo duha.«, končno je obmolknila.
Oblila me je močna slabost.
Strmela sem vanjo in s kančkom duše, čakala da se zbudim.
» Kaj pa Marina ? Zakaj ne lovijo nje.«
» Ni več najmlajša. Ti pa si.«
Globoko sem vzdihnila. Bila sem besna. Zaradi mame. Zaradi očeta. Zaradi družine, ki je nikoli nisem imela.
» Ali mi boste iztrgali moči ?«, moj glas je bil plah. Celo tako, da sem jo zopet vikala.
» Morala bi. Po zakonu.«, je rekla strogo. Zopet je bila resna. Kako hitro je spreminjala svoje občutke, je bilo kar rahlo zastrašujoče.
» Prosim vas, da ne. Mene iščejo, torej jim pustite, da pridejo. Vrjamem, da jih lahko premagam. Rina me je napadla in mi ni bila kos. Rabim veliko vaje z duhom in ostalimi elementi. Sklenem lahko krog, samo vajo rabim. Prosim zaupajte vame.«, besede so se usule iz mene, a bila sem iskrena.
Nekaj mučnih minut je strmela vame, nato pa rekla, » Prav. Zaupam ti.«

Medtem ko sem hodila po šolskem hodniku, sem se končno spet počutila običajno. Normalno.
Maše začuda to jutro ni bilo z mano, torej sem sama šla na uro zgodovine. Šla sem mimo mnogih učilnic, ko sem na veliki leseni tabli zagledala obvestilo.
Z velikimi črkami je pisalo: 2. ŠOLSKI PLES.
Prvi ples je bil decembra in požel kar nekaj uspeha. Skoraj vsa šola je prišla in seveda, so se vsi noro zabavali.
Jaz pa sem tisti večer preživela v gradu, kjer sem vadila uroke z Damjano.
Spomnila sem se, vseh obveznosti, ki me čakajo v skladu z tremi sestrami, ter dojela, da najverjetneje tudi na drugi ples ne bom šla.
Odpravila sem se naprej po hodniku.
Učilnica za zgodovino je stala na koncu hodnika, nasproti geografije.
Pred vrati sta stala dva učenca.
Šele, ko sem se bolje približala sem ju prepoznala. Njiju in njuno dejanje.
Otrpnila sem in strmela v prizor pred sabo.
Maša in Tadej sta se poljubljala. Videla sem Mašin zardel nasmešek, ko je umaknil svoje ustnice z njenih.
Sapa mi je pobegnila iz pljuč.
Začutila sem duha. Prevzel me je in me napolnil z ogromnim besom. Okoli mene se je naredila globoka tema. Iz nje sta žarela le Tadej in Maša. Želela sem, da nekdo trpi. Želela sem prizadeti bolečino in smrt.
Začutila sem roko na sebi, ki me je potegnila v kabinet učiteljice za slovenščino.
Izvila sem roko in zalučala osebo ob omaro, s katere so zletele debele knjige.
V sekundi me je duh zapustil. Pomižiknila sem in videla Nejca, ki se je le s težavo pobiral s tal.
Zajela me je panika.
» Oh...Oprosti.«, sem komaj spravila iz sebe in stopila k njemu, ter mu pomagala na noge.
» Dobro sem.«, je hitro rekel in me gledal s rahlo prestrašenimi očmi. Spomnila sem se, ko sem ga skoraj ubila v garderobi. Zagotovo se tudi on spominja tega dne, zato se pa tega dela mene rahlo boji.
» Spet te je obsedel. Tvoje oči so bile čisto črne.«, govoril je pretreseno.
» Ja. Obsedel me je, ko sem videla Tadeja in Mašo.«, sem iskreno odgovorila.
» Aha. No, pridi. Pouk se bo kmalu začel. Naslednič pa prosim pazi.«, je rekel in stopil k vratom.
Le prikimala sem. Skupaj sva stopila na hodnik in zaljubljenca sta bila še vedno tam.
Nisem razmišljala, le prijela sem Nejca za roko, ko sva se jima približevala.
Nejc in Tadej sta obe presenečeno strmela vame, medtem, ko naju je Maša z navdušenjem pozdravila.
Odzdravila sem in odšla z Nejcem v razred.

Bil je dokaj topel večer, ko sem se vozila proti gradu.
Damjana in Nejc, ki sta sedela na sprednjih sedežih, sta bila med celotno vožnjo tiho.
Avto se je ustavil. Pred gradom je stala Tina in ravno želela vstopiti. Ko nas je zagledala je obstala in nas nasmejano pozdravila.
» Pozdravljena Tina.«, je resno rekla Damjana. Dekle ji je odprlo vrata in stopilo k nama z Nejcem, ter odšlo v grad za Damjano.
Povzpeli smo se v sobo za vajo, kot sem jo imenovala jaz.
Vsi so bili zbrani. Celo Marina je stala v kotu in se v trenutku obrnila proti nam. Tadej je sedel na naslonjaču in zrl vame, skupaj z vsemi ostalimi.
Vsi so le strmeli vame.

Ah ja...Včasih je preteklost naših staršev polna s stvarmi, ki zaznamujejo tudi nas. Nisem točno vedela kaj me čaka. Morda mi celo ne uspe, a vse kar sem počela v tistem trenutku mojega zemeljskega življenja, je bilo za mojo mamo. Za žensko, ki me je rodila, za žensko, ki je bila prevarana in zapuščena, za žensko, ki je preživela vse tegobe duha. Za mojo mamo, Valerijo.