NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

6. POGLAVJE

Tema. Trda tema. Ujeta sem bila. Nisem se upala premakniti v njej. Strah me je bilo. Želela sem zavpiti, vendar nisem imela moči. Okoli mene so se vrteli znaki 5 elementov. Postajalo mi je slabo.
Zbudila sem se s krikom. Moji rjavi lasje so se lepili drug ob drugega. Pot je tekel po mojem čelu. Globoko sem dihala. Pogledala sem okoli sebe in videla, da sem v svoji sobi.
Omahnila sem nazaj. Z desno roko sem prijela telefon, ki je bil položen na nočni omarici. Ura je bila petnajst čez tri zjutraj.
Vzdihnila sem in spustila telefon nazaj na omarico. Prevrnila sem se na hrbet in gledala v zrak. Spanec, me je po tej nočni mori povsem minil. Take sanje sem imela že 3 tedne. Vse odkar, sem ugotovila, da sem povezana z dvema elementoma, vodo in zemljo. Poleg vsakodnevnih sestajanj v gradu, sem se začela sestajati tudi s Tadejem, v njihovi družinski koči. Povezan je bil z ognjem, zato ni vedel veliko o magiji povezani z zemljo, vendar sva se še vedno trudila ugotoviti kako je kaj takega sploh mogoče. Kljub svoji ošabnosti in igranju carja v šoli, je bil Tadej kadar sva se dobila zelo prijazen. Pomagal mi je tudi pri iskanju mojih staršev. Danes, naj bi na najino srečanje prinesel knjigo, ki vsebuje popis, vseh čarovnic, ki so živele v tej regiji.
Počasi me je le premagal spanec.

» Ta da !! «
» To je ta knjiga ?«, sem presenečeno vprašala, ko je Tadej pred mene postavil knjigo z rdečimi platnicami, na kateri je z zlatimi črkami pisalo: MALEFICIS.
» Si pričakovala starinsko neurejeno knjigo iz filmov ?«, me je vprašal Tadej in videla sem, da ga sili na smeh.
» Ne. No, mogoče malo. «
Nasmehnil se je. V zadnjih treh tednih je to storil le enkrat, ko se je val magije odbil od stene in me podrl na tla. Njegov nasmešek je bil res lep, tako kot njegov lastnik. Ob tej misli, sem se spomnila na Mašo. Bila je tako zaljubljena vanj, jaz pa sem z njim preživljala ves svoj čas.
» Ali tvoje mame ni tu notri ?«, sem vprašala.
Obraz se mu je nemudoma zresnil. Takoj sem vedela, da sem dregnila občutljivo temo.
»Ne. Moja mama je umrla.«, je povedal in prazno gledal predse.
» Kako si lahko tako prepričan ?«, sem vprašala.
» Damjana mi je povedala.«
» Kdo ?«
» Ena izmed starešin in hkrati tudi Nejčeva mama. Starešine so čarovnice, starejše nad 40 letom. Kažejo jih sicer manj, ker se ne staramo tako hitro kot ljudje, pa kljub temu so starešine. «, je povedal.
» Ali vejo zame, ?«, sem previdno vprašala, saj nisem bila prepričana kaj te starešine sploh zmorejo.
» Seveda vejo, vendar trening novincev prepustijo nam.«, je povedal.
Nisem si jih predstavljala. No, saj si tudi tega da bom čarovnica nisem nikoli zares mislila.
» No, dajva zdaj poiskat tvojo mamo'«, je rekel Tadej in odprl knjigo.

Po dveh urah iskanja, še vedno ni bilo nobene čarovnice, ki bi lahko obvladovala dva darova.
» To je nesmiselno. Od kje si sploh prišla ?«, me je nejevoljno vprašal Tadej.
» Nikjer. Od nekdaj živim tu.«, sem mu iskreno odgovorila.
Knjiga je bila odprta na strani s čarovnico Amando, ki je bila ena izmed največjih uporabnic ognja, ona pa naj bi hkrati uporabljala tudi duha, vendar so zaradi njenega nenadnega izginotja iz sveta magije, vse proglasili za laž.
» Morda, pa ne iščeva prav.«, je spregovoril Tadej.
» Kaj misliš ?«, sem mu odgovorila in razšerila trepalnice.
» Hočem reči, da morda ne bi smela iskati nekoga ki upravlja dva elementa, ampak nekoga ki opravlja vse.«
» Ampak jaz upravljam le dva.«, sem mu hitro odgovorila. Zamislila sem se in ugotovila, da v bistvu uporabljam le enega. Ostali me urijo le z vodo, ki jo zdaj že dodobra obvladam, vendar zemlje še nisem uporabila. Čutila sem le njeno močno prisotnost. Vedela sem, da sem z njo povezana, pa kljub temu, nisem tega elementa do sedaj še uporabila.
» Tega ne vemo.«, je hitro rekel Tadej, ter izginil iz sobe. Vrnil se je s starim zaprašenim ventilatorjem. Bela stvar ni kazala možnosti delovanja.
» Tako.«, je rekel, ko je stvar priključil na elektriko in je začela vrteti svoje kolo. Tadej je stvar pospešil in začela je hitreje pihati. Hitreje in hitreje.
» In sedaj ?«, sem vprašala, saj nisem videla smisla v vsem tem.
» Sedaj se postavi naravnost pred ventilator, zapri oči in misli na zrak.«, mi je rahlo potihem rekel.
Zaprla sem oči. V trenutku me je preplavila intenzivna magija. Tadej in stara soba, sta izginila. Čutila sem primorski veter in burjo, ter nežne gorske sapice. Veter se je poigraval z mojimi lasmi in me objemal. Lahko sem dihala, saj mi je zrak to dovolil, čutila sem da imam odprte vse poti.
Odprla sem oči in zagledala presenečenega Tadeja.
Takrat sem vedela, da je tudi zrak moj element.

Zrak....Element, ki omogoča ljudem življenje in jim daje nove navdihe. Rada sem imela, ko se je veter poigraval z mojimi lasmi. Tukaj tega ni. Območje med dvema dimenzijama nima zraka. In jaz le lebdim v brezčasnem prostoru. No, vsaj moja duša....telo ? Telo je ostalo pri osebi, ki jo ljubim.