NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

42. POGLAVJE

Strmela sem skozi okno letala in premišljevala o zadnjih mesecih mojega življenja. Vse se je tako močno spremenilo.
Pred očmi se mi je izrisala slika pokopališča in kako sem na njem prvič začutila duha. Njegova moč me je tako prevzela in pomirila. Nikoli si nebi mogla mislit, da se bom tega občutka zelo bala.
Iz gradu smo odrinili zelo zgodaj. V avtu smo bili tiho. Vsi razen Tine, ki je spala, smo strmeli skozi okno.
Prispeli smo na letališče in se usedli na letalo. Pri vsem tem procesu še vedno nihče ni nič rekel. Tišina je bila izredno mučna.
Sedela sem ob oknu in poleg mene je sedel Nejc. Tina in Diego sta se posedla v bližini. Pogledala sem proti njima in opazila da Tina posluša glasbo na svojem mp3 predvajalniku in gleda zamišljeno predse, medtem ko Diego bere knjigo.
» Te je strah ?«, me je nenadoma pri opazovanju prekinil Nejc.
» Zelo. «, sem mu odgovorila in ga pogledala. Opazoval me je s svojimi temnimi rjavimi očmi.
» Mene tudi. Sploh zato, ker ne zaupam Diegu.«
Bil je resen in vidno zaskrbljen.
» Nihče mu ne zaupa. Ampak je moja najboljša možnost, da rešim Tadeja in ustavim tri sestre za vedno.«
» Vem da je.«, je odgovoril po skoraj petih minutah. Med tem časom je nekaj premišljeval.
» Kaj bo z nama ko se Tadej vrne ?«, me je nenadoma vprašal.
Presenečeno sem ga pogledala.
» Nevem.«, sem tiho odgovorila.
» Tik preden so ga ugrabile in preden ti je umr...«, besede so se mu zataknilr v grlu. Bila sem vesela, da so se kajti močno bi zabolelo če bi jih izgovoril.
» No, tik pred temi dogodki sva se jaz in ti poljubila. In tega nemorem kar pozabit. Vem, da sedaj ni pravi čas za pogovor o tem. Ampak odpravljava se na nevarno pot in po tej nevarni poti boš ti morala biti kos še bolj nevarnemu spopadu. Skrbi me, da j to zadnja možnost za tak pogovor.«, govoril je iskreno in me gledal v oči.
Imel je prav. Mogoče je res bila zadnja možnost.
Brez dodatnega razmišljanja sem se sklonila naprej in ga nežno poljubila. Osuplo se je rahlo odmaknil.
Pogledal me je v oči in pogoltnil slino, ter me potegnil k sebi in nežno poljubil. Najine ustnice so se dotikale in božale med seboj. Elementi v meni so goreli. Čutila sem vodo, ki je brbotala kot v najlepšem oceanu in naju povezovala.
Odmaknila sem se in ga pogledala. V njegovih očeh sem videla srečo.
» Nevem kaj bo. Ampak vedeti moraš, da neglede na vse te bom vedno imela rada in vedno te bom nosila v svojem srcu.«, to sem povedala bolj iskreno kot karkoli kar sem kadarkoli izrekla.
Hotel je nekaj reči.
» Psst....ne govori. Samo imej to vedno v mislih.«, sem ga prekinila.
Nežno me je prijel za roko in mi dovolil da sem se naslonila na njegovo ramo. Zaspano sem počivala na njej, medtem ko se je on igral s mojimi prsti. Gledala sem skozi okno oblake. Bili so najrazličnejših oblik. Zdelo se mi je celo da vidim enega v obliki zajčka. Sama sebi sem se nasmehnila. Potujem v neznano in geozi mi legendarna bitka ampak jaz gledam kakšne oblike so oblaki.
Kmalu me je prevzel spanec.

» Lara...«
Slišala sem svoje ime. Prihajalo je iz teme. Prepoznala sem glas. Bila je Marina.
Duh se je prebudil in me napajal. Pred mano je stala. Okoli naju je bila čista tema. Samo duh naju je vezal.
» Lara. Kam greste ?«, me je resno vprašala moja teta. Čutila sem moč duha, ki je prihajal iz nje.
» Nemorem ti povedat.«, sem odgovorila.
Zelo je bila zaskrbljena.
» Seveda mi moraš. Ogrožaš svojo varnost in varnost celega sveta. Nesmeš biti tako neodgovorna.«, je ostro povedala in me jezno gledala.
» Žal mi je. Ampak nemorem in nebom ti povedala.«, sem odločno odgovorila.
» Takoj ko letalo pristane na trdnih tleh bom vedela kje si. Duh te bo našel.«, mi je zabrusila.
» Takrat bo že prepozno. Neboste prišli pravi čas, da me ustavite.«, sem odgovorila.
Videti je bila besna.
» Starešine ti lahko iztrgajo moč !,«, je besno zakričala.
» Naj poskusijo. Naj Damjana poskusi.«, sem zabrusila nazaj.
» Lara....«, je svareče začela Marina in vedala sem, da bo pridigala naprej.
Zato sem se osredotočila na duha in na prekinitev vezi z Marino.
Opazila je kaj počnem.
» Lara nehaj. Ne drzni si.«, je ostro rekla. Njena podoba je začela bledeti.
Videla sem, da nekaj govori a nisem razumela. Prekinila sem vez.
Zdrznila sem se in pogledala okoli sebe. Zopet sem bila na letalu. Nejc me je presenečeno pogledal.
» Hej zaspanka. Skoraj smo prispeli.«, je nasmejano rekel.
Nasmehnila sem se mu in pogledala skozi okno. Letalo se je spuščalo izza oblakov in pristalo na trdnih tleh.

Zavedala sem se nevarnosti, ki mi je pretila na vsakem koraku. Počutila sem se krivo, da sem pustila Damjano in Marino v skrbeh. Ampak enostavno sem morala to storiti. Drugače moči treh sester nebo ustavil nihče. In še veliko več mladih lahko postane kot Tadej.

Amina