NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

40. POGLAVJE

Njuna obraza sta me prestrašila.
» Nisi nič čutila ?«, me je tiho vprašala Tina. Zmedeno sem jo pogledala.
» Čutila kaj ?«, sem vprašala.
» Tvoje oči. Bile so popolnoma črne in nekaj ne razumljivega si govorila.«, je povedal Nejc in bil videti tako pretresen, kot tedaj ko sem ga skoraj zadušila v šoli.
» Samo glava me je bolela.«, sem priznala.
» Meni ni zgledalo kot preprost glavobol.«, je odgovoril in se spogledal s Tino.
» Zagotovo ni nič hudega.«, sem rekla in trudila tudi sama vrjeti svojim besedam.

Popoldne se je počasi prevešalo v večer, ko smo hodili proti gradu. V zadnjem letu sem to pot velikokrat prehodila, saj so treningi potekali skoraj vsak dan.
Ko sem stala pred velikimi lesenimi vrati, za katerimi se je skrival vhod v ta neverjeten  rahlo porušen grad, se mi je pred očmi pokazala slika kako sem prvič stala tukaj z Nejcem. Kako sem bila prepričana, da bo to le še en normalen dan, ampak namesto tega sem izvedela, da sem čarovnica. Moje življenje se je obrnilo na glavo in morda bi bilo vse drugače če takrat ne bi vstopila skupaj z Nejcem.
» Lara si dobro ?«, je vprašal Nejc in me nežno prijel za roko.
» Ja. Samo zamislila sem se.«, sem odgovorila in strmela v vrata.
» Lahko gremo nazaj. Nerabimo se srečati z njim če nočeš.«, je tiho dodal.
» Pomemben je Tadej in ne moji stari spori z očetom.«, sem rekla in pred očmi se mi je zopet pokazala slika Tadeja s popolnoma črnimi očmi. Potlačila sem spomin in odrinila. vrata. Notranjost se ni dosti spremenila. Po stopnicah sem odšla do sobe v kateri smo vadili. Večkrat sem razmišljala ksj je bila ta soba v preteklosti. Morda salon kjer so srednjeveške gospe pile čaj ali pa soba enega od baronov, ki so včasih tu prebivali.
Stopila sem v sobo. Na mojr presenečenje je bila prazna.
» Morda je odšel.«, je rekla Tina. Nejc je stopil k staremu naslonjaču in se vanj usedel.
» In sedaj ?«, je vprašal.
» Ne razumem. Urok je pokazal ta kraj. Zakaj bi urok zavajal. Prav tako ne vrjamem da bi tako hitro odšel. Starešine ga iščejo in nikjer ni ravno varen.«, sem rekla. Oba sta zrla vame. Tina se je zdela celo rahlo oddahnjena da ga nismo našli.
» Kdo bi vedel. Rekla sem da je nepredvidljiv.«, je dodala Tina.
» Poskusi ponovno izvesti urok.«, je rekel Nejc in se neudobno presedal.
» Ali pa tega raje ne počni...«, je hitro rekla Tina in Nejca ošinila z grdim pogledom. Moja reakcija na urok jo je prestrašila.
» Ponovila bom urok.«, sem rekla.
Tina je zavila z očmi, Nejc pa je rahlo zavzdihnil.
Hotela sem sesti na tla, ko sem začutila toplino ognja. Prelival se je po mojem telesu, kot bi gorel znotraj mene.  Obstala sem in zaprla oči.
Čutila sem kako se moj ogenj prepleta z drugim ognjem in skupaj tvorita popolnost.
» Tukaj je.«, sem rekla in odprla oči.
» Kako misliš tukaj ?«, je zmedeno vprašal Nejc.
» V gradu.«, sem rekla in vzdihnila.
» Si prepričana ?«, je vprašala Tina.
Včasih bi me zagotovo prevzela negotovost, saj o svojih občutkih nisem bila nikoli prepričana. O magiji nisem bila nikoli prepričana.
Ampak v tistem trenutku sem bila stoodstotno prepričana. Po vsem kar sem preživela, sem magijo v sebi poznala bolje od kateregakoli občutka v sebi.
Magija je del tebe.
Nivesine besede so se me dotaknile. Morda je imela kot vedno prav. Morda je res del mene.
» Ja. Prepričana sem.«, moj glas je bil odločen.
Brez nadaljnih besed sem stopila proti vratom, ter odšla dol po stopnicah. Moja prijatelja sta mi zvesto sledila.
» Kam greš ?«, me je vprašal Nejc.
Nisem odgovorila.
Prišla sem pred velika vrata skozi katera sem vstopila v grad. Obrnila sem se proti stopnicam. V tišini sem stala minuto in čutila začudena pogleda mojih dveh prijateljev na meni.
» Ni mi do skrivalnic !«, sem glasno rekla v praznino gradu. Zvok je odmeval med stenami. Nejc in Tina sta se spogledala.
» Vem, da sem prisegla da te nikoli več nočem videti ampak sedaj te potrebujem!«, sem skoraj zakričala.
Morda sem bila videti nora. Morda sem na tej točki celo rahlo že bila.
» Moj oče si. Ti si mi dal magijo poleg moje mame. Ti si zapisal mojo usodo ! Zaradi tebe sem tukaj. Ker si ti izdal mojo mamo trpim jaz in trpijo moji prjatelji. Nisi vreden da sem tvoja hči, ampak vsaj pojabi se iz sencs ko te potrebujem. Vsaj enkrat mi stoj ob strani.«, solze so mi napolnile oči.  On je bil kriv. On je zapisal mojo usodo.
Prejela sem le tišino.
»Lara...«, je rekla Tina in stopila k meni, ter me trdno prijela za ramo.
» Ne ! Ne tolaži me'!«, sem besno rekla.
» V meni vre magija, ki jo komaj razumem, skupuna starih čarovnikov bi me rada proučevala kot poskusnega zajčka, moja najboljša prijateljica je mrtva skupaj z mamo ki me je vzgojila! In moški, ki je moj oče, ki naj bi me varoval se skriva za temi zidovi.«, vse je izbruhnilo iz mene. Vedela sem, da potrebujem njegovo pomoč, vendar je nisem več želela. Želela sem mu le vse povedati v obraz.
» Lara saj...«, je začela, ko jo je močan moški glas prekinil.
» Pustita naju sama.«
Obrnila sem glavo in ga videla. Stal je na stopnicah. Enak kot nazadnje, ko sem ga videla.
» Ni govora.«, je jezno rekel Nejc.
» Pojdita ven.«, sem jasno rekla, ne da bi umaknila pogled s svojega očeta.
Nejc mi je namenil trmast pogled ter bil vidno tik pred ugovarjanjem.
» Prosim. To je med mano in njim.«, sem dodala.
» Prav, ampak če me potrebuješ sem tik za vrati«, je rekel in v njegovih prelepih rjavih očeh sem videla, da lahko računam nanj. Hvaležna sem bila za to.
Skupaj s Tino sta odšla skozi vrata in jih zaprla za sabo.
» Nisem te pričakoval.«, je prvi spregovoril Diego.
» Če ne bi bilo nujno, ne bi stala tukaj.«, sem odgovorila. Njegove obrazne poteze so bile zelo podobne mojim. Ta misel me je presenetila, saj so mi vsi govorili kako zelo sem podobna svoji mami. Sedaj, ko je zopet stal tako blizu mene pa sem opazila, da imam veliko njegovih potez.
» Verjamem. Zakaj si prišla ?«, je vprašal in stopil dol s stopnic.
» Potrebujem tvojo pomoč.«, sem rekla in se nagonsko umaknila korak nazaj.
» Sama ušesa so me.«, je rekel.

Bliža se neizogibna vojna. Vojna v kateri sem padla. Vojna med dobrim in zlim.

Amina