NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

9. POGLAVJE

Prebudila sem se v bolnišnici. Glavo sem obrnila v desno in videla mamo, ki je trdno spala na stolu ob moji postelji. V sobi sem bila sama. Poleg moje postelje je stala še ena postelja, vendar na njej ni bilo nikogar. Pogledala sem skozi okno in videla, da je zunaj že trda tema.
» Maša ?«, sem zmedeno rekla. Spomnila sem se je na tleh. Ni dihala. V želodcu, me je zopet zvilo.
Mama je ob mojem glasu odprla oči. Ko je videla, da sem budna se je hitro sklonila k meni.
» Larči. Si vredu ? Te kaj boli ? Sploh neveš kako sem vesela, da si živa...«, vse to je povedala v eni sapi. Zatem pa me hitro poljubila na čelo. V očeh so se ji nabrale solze.
»Maša in teta Anita ?«, sem ponovila.
» Obe sta vredu. Anita je dobila opornico, Maša pa je popolnoma vredu, kar je neverjetno. Rahlo magično, če sem iskrena.«, je rekla in se nasmehnila. Jaz pa sem se ob zadnjem delu stresla.
» Magično ? Zakaj ?«, sem prestrašeno vprašala.
» Tovornjak je zapeljal v zadnji del vozila in ga prevrnil, pri tem pa odbil Mašo iz vozila. Po vsej logiki bi jo poškodbe ubile v trenutku. Nikomur ni jasno, kako se je rešila.«, je odgovorila.
Spomnila sem se tega, kar sem storila. Vedela sem, da to ni bila vsakdanja magija, ki se jo učim z Damjano. To je bila povsem druga raven. In občutki ob tem so bili božanski, moje telo je že ob misli nanjo vzdregetalo. Potebovala sem ta občutek. Močno potrebovala.

Mama je odšla. Ostala sem sama v sobi. Ura je kazala malo čez polnoč in jaz nisem mogla zaspat. S hodnika je prihajala svetloba in slišalo se je govorjenje medicinskih sester.
Obrnila sem se stran od vrat in zrla k oknu. Zaprla sem oči, ter se trudila zaspat. Trud je bil zaman, saj sem bila vseskozi prisebna.
» Lara...«, je tihoma rekel ženski glas s roba postelje. Panično sem odprla oči in se dvignila. Pred mano je stala Damjana. Ni mi bilo popolnoma jasno, kako se je znašla tu, vendar stala je pred mano in me opazovala. Vem, da pogled ni bil najlepši, saj sem bila oblečena v zdravniško pižamo, moji lasje pa so bili razmršeni.
» Kaj počnete tu ?«, sem presenečeno vprašala.
» Prišla sem preverit kako si...«, je prijazno rekla. Čutila sem magijo, ki se je razpostrirala od nje. Merila je moč mojih elementov.
» Lažete. Jutri grem domov in videli bi se v gradu. Merite mojo moč, ker vas je strah da me je obsedel duh.«, sem ji naravnost povedala. Prenehala je z svojim početjem.
» Vem, da si oživela Mašo.«, mi je naravnost povedala. Govorila je kot, da bi se morala jaz tega sramovat.
» Ja, res je. Rešila sem jo s pomočjo duha. Kar pomeni, da sem povezana tudi z njim.«, sem ji priznala, saj smisla v laganju ni bilo.
» Kakšen je bil občutek ?«, me je vprašala.
Zavzdihnila sem.
» Odličen. Nikoli boljši.«, sem ji nato odgovorila.
Odvrnila je pogled. Bila je ponosna na mojo iskrenost, vendar mi je sama povedala, da nikoli nesme dovolit, da se duh vrne. Iztrgati mora srce vsaki čarovnici, ki bi uporabila duha. Enako kot ga je moji mami.
» Vem kaj morate storiti, vendar vas prosim da ne. Duha nebom več uporabila in zaradi ene same uporabe, se mi ne bo zmešalo.«, sem ji rekla.
Pogledala me je. V očeh sem videla strah, strah pred tem kar ji obljubljam.
» Podcenjuješ ga. Že z eno samo uporabo, lahko prikličeš paranojo, motnje razpoloženja in privide. Verjami, da nič od tega nočeš.«, je zatrdila.
» Ampak jaz sem vredu. Duh mi ni in mi ne bo škodoval.«, sem se še vedno borila.
Damjana je globoko vdihnila.
» Vredu. Dala ti bom čas, vendar ob naslednji uporabi duha, bom bila prisiljena storiti najhujše. In nikomur ne smeš povedati, da si ga uporabila.«, mi je zabičala.
Pokimala sem in s tem je Damjana zopet izginila. Tako hitro, da niti slučajno nevem kam in kako.
Le stežka sem zatisnila oči in se prepustila spancu.

Prebudila sem se v sončno jutro. Spomin na prejšni dan je preveval vsak del mojega telesa in še sama nisem povsem dojemala, da sem povezana z duhom.
Spomnila sem se na Mašo, ki leži v sobi v istem nadstropju. Dvignila sem se na noge in odšla k vratom, kjer me je ustavila mlajša medicinska sestra.
» Ne smete iz postelje.«, je spregovorila.
» Oh, am oprostite. Želela sem le v sosednjo sobo k svoji prijateljici, ki je bila udeležena v enako avtomobilsko nesrečo.«, sem iskreno odgovorila.
» Žal mi je, ampak morali boste počakati.«, je rekla. Bila sem utrujena in sita vsega, zato se mi zares ni dalo prerekati z njo. Hotela sem le k Maši.
» Pustila me boš k Maši in nikomur povedala, da si me sploh videla.«, sem rekla in jo pogledala globoko v oči. Otrpnila je in pokimala. Mene je takoj prežel božanski občutek. Zopet sem uporabila duha. Sam me je vodil in prevzel. Ob tej misli sem se pošteno prestrašila, pa vendar je tako bilo.
Odšla sem mimo dekleta, do sobe na koncu hodnika, kjer naj bi bila Maša.