NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

18. POGLAVJE

Bilo je pozno popoldan in sonce je nežno pripekalo ob zemljo.
Hodila sem po osamljeni cesti. Vas, kjer je živela Damjana, sem pustila daleč za seboj.
Cesta je bila zapuščena. Nisem vedela kje sem, kajti prvič sem hodila po njej.
Kmalu sem zagledala kamnito pot, ki je zavila s ceste in se naprej vila med travniki.
Obrnila sem se in šla po njej. Na poljih je rasla koruza in ječmen. Pogled je bil skoraj magičen.
Na nič nisem mislila. Duh je navdajal moje celo telo. Nisem se zavedala kje sem ali kdo sploh sem. Le hodila sem. Ostali elementi niso prišli na plano. Bili so potlačeni nekje globoko pod energijo duha.
Okoli mene se je naredila tema. Nisem si upala naresti naslednjega koraka. Nič nisem videla. Bolečina je presekala moje celo telo.
Padla sem na tla. In popolnoma izgubila zavest.

Odprla sem oči. Ležala sem na tleh, kamni so me žulili v roke in noge. Ozrla sem se okoli in ugotovila, da se je stemnilo. Nisem bila prepričana koliko časa je minilo, vendar zagotovo ne tako malo.
Spet sem bila jaz. Duh me ni več oblival.
Vstala sem s tal in nežen veter, je objel moje telo. Oblečena sem bila v tri četrt dolge pajkice in ohlapno črno majico. Zmrazilo me je in priklicala sem ogenj, da je ogrel moje telo.
Rahlo me je prevzela panika, saj nisem vedela kje sem. Bila so le polja in nič drugega.
Ozirala sem se okoli. Spomnila sem se ceste, ter jo zagledala v daljavi.
Malo sem si oddahnila in krenila proti njej. Do nje je vodila makedamska potka, med polji. Zdelo se mi je, da je tema z vsakim korakom hujša.
Hodila sem hitro.
Po nekaj korakih, pa so vsi elementi v meni podivjali. Srce mi je razbijalo in obstala sem. Čutila sem močno energijo izza hrbta. Nisem se drznila obrnit, kljub temu da je duh skoraj vpil name naj se.
Čutila sem vsak kanček njene moči. Nisem rabila dolgo, da sem ugotovila, da za menoj stoji nekdo izredno močan.

Globoko sem vdihnila in se obrnila. Zaradi teme, sem slabše videla, ampak njene podobe ne bi mogla zamenjati za nič na svetu.
Imela je dolge črne lase, ki so ji segali čez boke. Oblečena je bila v črno. Črne usnjene hlače in majico z globokim izrezom. Obute je imela tudi škornje s visoko peto.
Strmela je vame. Oblil me je srh.
» Kdo ste ?«, sem previdno vprašala.
» Nekateri mi pravijo Roza, drugi najmlajša izmed treh, ampak moje pravo ime je Rina. Ti pa si Amina, hči Valerije.«, je dejala glasno in zrla vame. Med nama je bilo le nekaj korakov.
» Kako veste kdo sem ?«, sem nervozno vprašala.
» Jaz vem vse.«, je mirno odgovorila.
» In vse naj bi bilo kaj ?«, sem ponovno vprašala, ter stopila korak nazaj.
» Vem, da obvladaš vse elemente. Vem, da ti duh povzroča preglavice. Vem celo to, da je fant, ki ti je pri srcu uporabnik ognja in da si ga zaradi poljuba s uporabnikom vode izgubila. Vem vse.«, zven njenega glasu je bil strašljiv.
» Vi ste ena izmed treh sester.«, sem zašepetala, bolj sebi kot njej.
» Bingo.«, je odgovorila in se nasmehnila.
Panično sem začela stopati nazaj.
» Bojiš se me.«, je rekla in stopala k meni.
Jaz sem se še vedno umikala nazaj in preplašeno strmela vanjo.
Spotaknila sem se ob kamen in močno padla po tleh. Stala je nad mano in zrla vame.
Iztegnila je desno roko. Skozi mene je šinila močna energija, ki jr prebudila vse elemente. Merila mi je moči.
Roko je zopet pokrčila.
» Uff. Ni kaj, močna si. Škoda le, da si tako preplašeno neumna.«, je rekla in se nasmehnila. Imela je kar lep nasmešek, tudi izgledala je dokaj lepo. Seveda se mi je gnusila, ampak videti je bila komaj malo čez 40 let. Toliko kot Damjana bi rekla.
Zopet je iztegnila roko. Tokrat me je presekala bolečina.
Glavo sem vrgla nazaj in se zvijala. Začela sem kričati. Vse moje mišice so utripale, srce pa je bilo pospešeno. Bilo je kot, da trga del mene.
Nisem je več videla, saj sem se v bolečinah zvijala in zapirala oči.
Bilo je neznosno. Kričala sem in kričala. Čutila sem kako duh bobni v meni in se trudi, da ostanem pri zavesti.
» Voda, zemlja, zrak, ogenj, duh...«, sem začela šepetati skozi zobe.
Nov val bolečine me je presekal. Ponovila sem besede. Znova in znova skozi bolečino.
Dokler jih nisem začutila.
Voda me je oblila in očistila bolečino. Zemlja pod mano je postala udobna in me je utrdila.
Zapihal je veter in odpihnil vso muko.
Ogenj je otoplil vse dele mene.
Duh je napolnil srce in dušo.
Bolečina je izginila.
Oprla sem se na roke. Videla sem Rino, ki strmi vame. Obe roki je imela ob telesu in se umikala nazaj.
Nisem mislila odnehati.
Vstala sem in stopila korak proti njej. Iztegnila sem obe roki in vsi elementi so šinili skoznju. Zasvetlilo se je in Rina je padla nazaj, ter kriknila. Držala sem roki trdno in odločno. Vame je strmela presenečeno in divje.
Zašepetala je nekaj besed in izginila.
Spustila sem roke in gledala v mesto, kjer je prej sedela. Le strmela sem.
Elementi so me zapustili.
Občutila sem utrujenost. Zemlja se je začela vrteti.
Zgrudila sem se na tla. Spet.

Moje veke se niso želele odpreti. Bilo je kot bi bile zlepljene skupaj.
Ko pa so končno se. Sem se znašla v nenavadni dnevni sobi. Bila je polna rastlin. Če ne bi bilo stare sedežne garniture na kateri sem ležala, bi težko rekla da sem v dnevni.
Izza okna, ki je bil med rožami je sijalo sonce.
» Končno zaspanka.«, se je oglasil glas.
Pogledala sem izza dvoseda in zagledala Marino. Sedela je za mizo v majhni kuhinji. Res majhni. Stanovanje je bilo precej stisnjeno.
Pred njo je stala skodelica, v kateri je bila najverjetneje kava.
» Celo noč si prespala. In tudi celo jutro.«, je nadaljevala in naredila požirek.
» Kako ste me našli ?«, sem zmedeno vprašala.
» Poklicala si me. Legla sem k počitku, ko sem zaslišala tvoj glas in s pomočjo magije sem tudi videla kraj kjer si ležala.«, mi je razložila. V mislih me je žgal spomin na Rino.
» Zelo si ji podobna.«, je dodala, ko sem bila tiho.
» Komu ?«
» Tvoji mami.«, je odgovorila. Prevzel me je srh. Saj ne ve, kdo je moja mama. Mar misli Lidijo ?
» Tudi teta Anita tako pravi. «, sem nervozno odgovorila. Res je vedno to govorila, kljub temu da sploh nisem bila Lidijina prava hči.
» Mislila sem tvojo pravo mamo. Valerijo.«, je odgovorila in me gledala.
Otrpnila sem.
» K...k..kje ste izvedeli ?«, sem komaj spravila iz sebe.
» Izvedela sem prvi dan, ko si stopila v moj razred. Izgledaš enako kot ona.«, je nadaljevala.
» Vedeli ste ?!«, sem presenečeno in hkrati jezno vprašala.
» Ja.«, je odgovorila.
» Zakaj mi torej niste povedali ?«, sem hitro vprašala.
» Si mi ti povedala, da sem tvoja teta ?«, mi je mirno odgovorila.
» Ne. Ampak nisem vedela. Šele pred kratkim sem ugotovila.«, bila sem rahlo jezna, saj mi je prekrivala tako pomembno stvar ves ta čas.
» Poklicala vas je.«, sem nadaljevala, ko ni odgovorila.
» Vem. In prišla sem.«, je odgovorila.
» Kaj se je zgodilo ? Na dan spopada ?«, sem vprašala.
Gledala je predse zamišljeno. Ni mi odgovorila. Le gledala je.
» Kaj veš o treh sestrah ?«, me je na to vprašala.
» Dosti ne. Vem, da se je mama spopadla z njimi.«, sem odgovorila. Spomin na snidenje z Rino, me je zabolel.
» In kaj veš o svojem očetu ?«, je vprašala.
Zmedeno sem jo pogledala. Vedela sem, da imam očeta, a ga v vseh teh mesecih nihče ni ravno omenjal. Niti mama ga ni v dnevniku.
» Vem, da je bil ne pomemben človek, ki jo je zapustil.«, sem odgovorila.
Nasmehnila se je.
» Diego je bil mnogo stvari. Zagotovo pa ni bil ne pomemben.«, je jasno povedala. Oblila me je slabost. Slutila sem, da bom izvedela nekaj, kar bo zelo zapletlo mojo zgodbo.
» Kdo pa je potem bil ?«, sem s težkim glasom vprašala.
» No, pa pojdimo od začetka....Pred mnogimi leti, so živele tri sestre. Fiomena, Graciana in Rina. Bile so izredno lepe in tudi močne čarovnice. Ene izmed najmočnejših. Vsaka je imela en element. Mankala sta jim le še ogenj in duh. Tvoj oče je bil uporabnik ognja. Kljub vsej ljubezni, ki jo je čutil do tvoje mame, je kaj hitro podlegel Gracianinim čarom, ta mu je iztrgala ogenj in ga spravila v rdeč kamen, ki ga sedaj nosi okoli vratu. V njegovi neumnosti, pa ji je tudi izdal, da tvoja mama poseduje duha. Seveda so ji tri sestre takoj napovedale vojno in prisegle, da bodo dobile vso njeno moč. Tvoja mama me je poklicala dan pred spopadom. Prosila me je naj iztrgam njeno moč in jo preusmerim v nek predmet. Vedela sem, da bo zaradi tega umrla, zato tega tudi nisem storila. Sprli sva se in odšla sem. Naslednji dan, sem izvedela da je mrtva. Padla je v spopadu. Seveda v spopadu ni imela možnosti, saj ji je Damjana že dan prej iztrgala moči. Tvoja mama je šla v spopad kot človek brez duše. «, Marina je obmolknila.
Nič nisem rekla in ona tudi ne.
Sedeli sva v popolni tišini še nekaj minut.
» Kako si jo lahko zapustila ?«, vikanje sem vrgla skozi okno. Bila sem besna.
» Kaj ?«, je rahlo zmedeno vprašala.
» Morala bi ostati z njo, ne pa oditi, ko je postalo težko. Kako si mogla ?«, jeza je vrela iz mene. Izgubila sem mamo, zaradi tega ker je lastna sestra ni zaščitila.
» Misliš, da se ne krivim ? Seveda se. Vsak dan se obtožujem, ker nisem ostala. Ampak ne pozabi, da nisem bila jaz tista, ki je iztrgala njene moči.«, videla sem bolečino v njenih zelenih očeh. Bile so motne od solz, ki so se kopičile v njih.
» Ja res je. To sem storila jaz.«, stala je med vrati kuhinje, ter strmela vame. Nisem niti vedela kdaj je vstopila, ampak bila je tu.
Damjana je bila tu in je zrla vame.

Včasih nam šele zgodba razkrije zakaj sploh počnemo stvari, ki jih. Po Marinini zgodbi, sem vedela le tri stvari:
1. O SVOJEM OČETU NE ŽELIM NIKOLI VEČ SLIŠATI
2. RABIM MARININO IN DAMJANINO POMOČ
3. PREMAGALA BOM TRI SESTRE, NAJ STANE KAR HOČE

AMINA