NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

39. POGLAVJE

Sedela sem na okenski polici in strmela v temo. Kmalu se bo zdanilo, sem rekla sama pri sebi. Iz kuhinje so prihajali glasovi.
Nekateri so se prepirali, nekateri so vztrajali pri svoji tišini. Vsi so bili tam.
Sama pa nisem zmogla pogledati v oči nikomur. Strmela sem v temo.
Pred očmi sem še vedno imela mrtvo Rino. Groza, ki me je prežela, ko sem jo videla na tleh je minila. Niti jokala nisem zaradi svojega dejanja.
Vrata so se odprla. Vstopila je Nives.
Minilo je že kar nekaj časa, odkar sem jo nazadnje videla. Še vedno pa je bila enaka. Imela je enak prijazen obraz in dolgi valoviti lasje so ji prosto padli po hrbtu. Nasmehnila se mi je in me pogledala. Pogledala sem jo, a nasmehnila se nisem. Izgubila sem voljo do smeha.
Usedla se je na posteljo in nekaj časa v tišini strmela vame.
» Če mislite govoriti o tem kako se ne smem krivit za svoja dejanja, naj vam prihranim čas. Ne krivim se in se nikoli nebom.«, sem ostro povedala in gledala skozi okno.
» Nisem prišla za to.«, mi je resno odgovorila. Redko sem jo videla tako resno.
» Zakaj ste pa potem prišli ?«, sem vprašala in jo ošinila s pogledom.
» Tako si se spremenila.«, je zamišljeno rekla.
» Nisem se sama. Drugi so me.«, sem siknila in zapekla me je bolečina preteklih dogodkov.
» Vem ja. Mašina smrt. Lidijina smrt. Odhod od doma. Tadejev odhod. Očetova izdaja. Tri sestre.«, je naštevala in strmela vame. Ob vsaki besedi sem se zdrznila. Spomini so močno pekli.
» Izgubila si upanje.«, je na koncu še dodala.
» Kako naj ga nebi ? Vse kar sem imela rada je propadlo. Edino kar je v meni še živo je ta gnila magija.«, sem besno rekla in jo pogledala.
Globoko je vzdihnila.
Nič ni rekla. Le ustala je in skoraj odšla. Pri vratih se je obrnila in me pogledala.
» Upanje umre zadnje. In ta magija, ki je zate gnila, je del tebe. Ta magija si ti sama. In če nimaš rada sebe, potem nemoreš premagati nikogar in nemoreš rešiti sveta.«, je rekla in preden bi ji ugovarjala je zaprla vrata za sabo.  Strmela sem v zaprta vrata in njene besede so mi odmevale v mislih.

»Lara zbudi se. Lara. Daj no zbudi se.«, nekdo me je močno tresel.
Mukoma sem odprla oči in pred seboj zagledala Tinin obraz.
» Ura je 3 popoldne. Mislim, da moraš nekaj pojesti.«, je rekla moja prijatelica in odšla iz sobe. Vrata je pustila odprta in iz kuhinje je prišel prijeten vonj, po pomfriju in hrenovkah.
Sedla sem na rob postelje in si pomela oči. Nisem se spomnila kdaj in kako sem prišla do postelje, ampak spanec mi je dobro del.
Vstala sem in preden sem odšla, sem ošinila svoj pogled v ogledalu. Razen razmršenih las, je bil moj videz dokaj vredu. Preden sem zaspala, sem se oprhala, kar je zelo dobro delo.
Stopila sem iz sobe v kuhinjo. Tina je na krožnik ravno tresla pomfri. Nasmehnila se mi je, ko je videla da sem zunaj. Obrnila sem se proti mizi. Za njo je sedel Nejc in tudi on se je nasmehnil. Njegov nasmeh je bil prisiljen, to se je dobro videlo. Sedla sem poleg njega za mizo in opazovala Tino, ki je pred mene postavila krožnik s pomfrijem, ter dvema hrenovkama. Ni se mi zdela ravno tip dekleta, ki bi znal kuhati ali peči. Morda je bil tudi zaradi tega krompirček rahlo preveč rjav.
» Kje so ostali ?«, sem vprašala, ter z vilico drezala po krompirčku.
» Odšli so domov. Damjana pa je na sestanku s starešinami. Povedati jim mora glede vsega, kar se dogaja in niso veseli.«, mi je odgovorila Tina.
Ni mi bilo zares mar ali so starešine jezne zaradi mojih dejanj ali ne, pomembno je da najdemo Tadeja. Spomnila sem se njegovih črnih oči in uničene duše, ki se je svetlikala v njih. Zmrazilo me je ob misli nanje.
» Je omenila kaj bomo storili glede Tadeja ?«, sem vprašala.
Videla sem, kako sta se spogledala.
» Rekla je, da starešine nočejo tvojega umešavanja, ter da bi se morala za nekaj časa umakniti iz Sveta čarovništva.«, je rekel Nejc in opazoval moj odziv.
» Kaj ?«, sem vznemirjeno vprašala.
» Mnenja so, da bi s tem lahko ogrozila vse.«, je nadaljeval.
» Edina sem, ki je trem sestram kos. Eno sem ubila. Tadej pa me potrebuje bolj kot kdajkoli in oni pričakujejo da se bom potuhnila ?!«, sem vzkliknila. ter odložila vilico.
» Točno tako. Eno si ubila. Nihče ne ve, kako močna si zares. Tvoje moči se bojijo bolj kot njih.«, mi je mirno odgovorila Tina.
» To, kako sem močna, bomo ugotavljali ko bo Tadej na varnem. Ne bom dovolila da me starešine, kar izbrišejo!«, sem jasno povedala.
Videla sem zaskrbljenost na prijateljevih obrazih.
» In kaj misliš storiti ?«, je po kratkem premoru vprašala Tina.
Napičila sem krompirček na vilico in ga dala v usta. Ko sem pogoltnila, sem jo pogledala.
»Samo eno mi preostane. Najti moram Diega.«, besede so mi šle težko z jezika. Oče je mojemu spominu puščal grenak priokus.
» Kaj ?!«, je kriknil Nejc.
» To nima smisla.«, je dodala Tina.
» On je edini, ki ve kako jih premagat in ki ni povezan s starešinami.«, sem obema odgovorila.
» Je pa nepredvidljiv. Ne pozabi, da je izdal tvojo mamo.«,  je rekel Nejc.
» Vem. Ampak moj namen ni, da bi mu zaupala. Potrebujem ga.«, sem mu rekla in se zazrla v njegove oči. Videla sem zaskrbljenost, ki me je ganila.
» Kje ga boš sploh našla ?«, je vprašala Tina. Diega res nisem videla že nekaj časa. Pred enim dnem, ga tudi nisem želela.
» Nevem. Uporabila bom iskalni urok «, sem ji odgovorila. Ni bila videti navdušena nad odgovorom. Saj celo jaz sama nisem bila. Iskalni urok sem nazadnje izvedla mesece nazaj, ko me je obsedel duh in se nisem mogla pobrati s tal svoje stare sobe. Z njim sem priklicala Tadeja.
» Dobro. Počakajmo da pride mami in potem izvedemo tvoj načrt.«, je rekel Nejc, ter ugriznil v kos mesa.
» Ne.«, sem hitro odgovorila.
» Kaj ne ?«, je vprašal, preden bi pogoltnil hrano.
» Nočem vključiti Damjane. Poznam jo, želela me bo ustaviti, poleg tega bi Diegu izruvala oči, preden bi lahko karkoli rekel.«, sem povedala. Vedela sta, da imam prav ampak prav tako sta vedela kako nevarno je vse skupaj.
» To v kar se spuščaš je nevarno. Diegu ne gre zaupat.«, je rekla Tina in me pogledala v oči.
» Morda je res tvegano, ampak je moja zadnja možnost. Brez njega lahko samo čakam.«, sem ji odgovorila.
» Prav. Potem pa kdaj začnemo ?«, je vprašal Nejc. Tina mu je namenila obsojujoč  pogled, saj je očitno pričakovala, da me bo še naprej poskusil ustaviti.
» Takoj po kosilu.«, sem odgovorila.
» Še vedno se mi zdi to slaba ideja.«, je dodala Tina. In jezno pogoltnila kos mesa.

Popoldne smo sedeli na tleh v dnevni sobi. Șe vedno smo bili sami. Damjane ni bilo domov.
Vse v hiši je bilo tiho. Sedeli smo v krogu in predvsem Tina je imela zaskrbljen izraz na obrazu.
» Dobro.«, sem rekla.
» Karkoli se bo zgodilo, me nihče ne sme zbuditi. Jasno ?«, sem resno vprašala.
Prikimala sta in se nervozno spogledala.
Zaprla sem oči in globoko vdihnila.
V mislih sem si ponavlajala ime svojega očeta. Govorila sem ga jasno in glasno je odzvanjal v mojih mislih. Za trenutrk me je prešinilo, da ga govorim na glas in ne le v mislih.
» Diego...«, sem ponavljala in videla njegov obraz pred očmi. Videla sem vsako potezo njegovega obraza.
Spreletela me je močna bolečina v glavi. Zdelo se je kot bi se okleščila mojih možganov. Čutila sem da sem odprla oči, vendar nisem videla pred sabo Damjanine dnevne sobe, ampak sem jasno videla Diega. Kljub žgoči bolečini sem videla kje je. Kraj sem dobro poznala. Bil je v gradu. Tam kjer sem ves čas trenirala.
Slika je začela postajati meglena. Bolečina je ponehala. In pred mano se je pojavila zopet dnevna soba.
Nejc in Tina sta zaprepadeno strmela vame.
» Kaj pa je ?«, sem zmedeno pogledovala od enega k drugemu.

Vrniti očeta v moje življenje je bilo tvegano dejanje. Vendar morala sem ga storiti. Tadej je najbolj pomemben in morala sem ga rešiti.

Amina