NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

11. POGLAVJE

Biti čarovnica z mojimi težavami, ter ostati zbrana med urami matematike je izredno težko.
Stala sem pred tablo s kredo v roki in strmela v dolgo enačbo, ki sem jo razumela toliko kot razumem kvantno fiziko. Učiteljica me je opazovala izza svoje mize. Imela je nadet svoj strog, hladen pogled. Ta ženska bi se zares lahko kosala z Damjano.
» Pomisli. «, je strogo rekla.
» B krat b je..., sem zaslišala šepet iz klopi.
» Tišina !«, je zadonela učiteljica Marina. Ustala je in stopila k meni.
» Usedi se. «, je strogo rekla in mi vzela kredo. Ko sta se najini roki dotaknili, pa me je nekaj močno streslo. Ni bilo kot običajna naelektrenost, bilo je bolj intenzivno in vsi elementi so se prebudili. Magija mi je tekla po venah.
Učiteljica me je presenečeno pogledala. Očitno je tudi sama začutila enako.
» Usedi se. «, je ponovila, tokrat bolj tiho in zmedeno.
Prisedla sem nazaj k Maši in opazovala učiteljico bolj podrobno še celo uro.

» Ta ženska je vsak dan bolj neznosna! «, se je pritoževala Maša, ko sva odhajali iz učilnice.
» Se strinjam. «, je rekla Tina, ki se je nenadoma pojavila izza hrbta.
Nosila je svoj pozitivni nasmešek, kot vedno. Bila sem vesela, da sva prijateljici, kajti ona mi je bila skozi vse to res v pomoč.
» Tina, nekaj te moram vprašati.«, sem rekla in se ustavila.
» Maša kar pojdi naprej. Se dobimo v razredu.«, sem ji rekla. Sumničavo me je pogledala, vendar odšla.
» Kaj je ?«, je začela Tina, ko se je Maša dovolj oddaljila. Najverjetneje je slutila o čem bo pogovor, saj se je tudi zresnila.
» Ali je učiteljica za matematiko čarovnica ?«, sem naravnost vprašala.
Nasmehnila se je.
» Za vse svoje učence ja, ampak prava pa ni. Zakaj ?«, me je v smehu vprašala.
» Am, nekaj čudnega se je zgodilo danes. Ko mi je vzela kredo so se vsi elementi v meni, nekako zdreznili. Neznam pojasnit, ampak...no...Mislm, da je tudi ona to občutila.«, sem ji iskreno povedala.
» Mislim, da pretiravaš. Naelektrenost si razumela kot napad in zaradi tega so se vsi elementi zdreznili. To je vse.«, mi je rekla Tina.
» Ja...Am...Najverjetneje imaš prav.«, sem  ji odgovorila.
Nasmehnila se je in odšla po hodniku. Nisem bila prepričana v njeno teorijo. Kar sem občutila, pač ni bila naelektrenost.

Zaklenila sem zeleno omarico in pospravila ključek v torbo. Maša je imela šest ur, tako da sem se danes iz šole odpravljala sama.
Torbo sem dala na rame in si popravila lase. Nisem zares opazila kdaj je prišel v garderobo.
Nejc je stopil k meni izza hrbta.
» Am...Hei.«, je rekel.
Nekaj v meni se je zganilo in v sekundi sem ga pognala v steno. Ter ga trdno držala ob njej. Videla sem,  da se duši, ampak bilo mi je vseeno. Duh me je ščitil, kjub temu da me ne bi bilo potrebno. Napolnila me je neizmirna sladkoba. Čutila sem Nejčev utrip in trpljenje. Življenje je počasi pronicalo iz njega. Trudil se je spregovoriti, ampak duh ga je okleščil. Bila sem v transu. Nisem želela, da ta trenutek mine. Vseeno mi je bilo za vse. Ta občutek je bil moja osebna droga. Napajal me je.
» Lara !«, sem zaslišala močan moški krik, ki je razbil moj trans.
Zopet sem videla jasno pred seboj. Duh je popustil in odšel. Nejc je omahnil s stene, ter neprekinjeno kašljal in se držal za vrat.
Pogledala sem proti izvoru krika. Tadej me je gledal popolnoma osupnjen. Ni se premaknil, le zrl je v moje oči in jaz v njegove.
Obrnila sem se k Nejcu. Zavedla sem se kaj sem zares storila. Lahko bi ga ubila.
Napolnila me je panika. Strah. Zmedenost. Bolečina.
Pograbila sem torbo, ki mi je padla na tla in stekla mimo Tadeja iz šole.

Tekla sem po kamniti poti, ki se je vila do parkirišča pri pokopališču.
» Lara počakaj !!«, je zavpil Tadej med tekom. Vztrajno mi je sledil.
» Lara!!«, je zavpil in se ustavil.
Pred mano se je postavil ognjen zid. Nisem mogla naprej. Bila sem preveč v šoku, ter le omahnila na zadnjo plat. Ogenj je v sekundi izginil.
Obsedela sem sredi tal, dokler ni nasproti pripeljal avto. Vstala sem in se umaknila s poti.
Tadej je pristopil k meni in me nežno prijel za roko. Tresla sem se. Stala sva ob strani poti, na robniku.
» Pridi. Greva za vežico.«, je rekel.
Nemo sem mu sledila.
Za vežico je bila senca in asfalt. Tam ni bilo nikoli žive duše.
Tadej se je usedel na tla in tudi sama sem se sesedla poleg njega.
Tako sva se sedela v tišini še vsaj pet minut.
» Kaj je bilo to ?«, je končno spregovoril.
» Duh.«, sem kratko odgovorila.
» Nisem mislil tega.«, je rekel. Zmedeno sem ga pogledala.
» Kako si lahko tako zbežala ? Nejcu nisi dala niti najmanjšega pojasnila.«, je strogo rekel. Nisem ga bila vajenega tako resnega. Vedno se ke zabaval in igral princa šole, sedaj pa je bil smrtno resen.
» Kako je z njim ?«, sem vprašala.
» Vredu. Voda ga celi. Ampak popolnoma zmeden je.«, je povedal, ter strmel predse.
Spomin na Nejca, ki se nemočno drži za vrat je bila zasidran v mojem spominu. Slabo mi je bilo od njega.
» Lara to kar se ti je zgodilo....izgubila si nadzor in to je zelo nevarno. Duh ti škoduje.«, je rekel Tadej. Vedel je, da je edini način, da se ga znebim ta da mi odrasla čarovnica iztrga magijo, zaradi česar pa bi nekako umrla. Le misel na to ga je očitno bolela.
» Vem.«, sem tiho rekla.
» Kaj če bi kdo drug prišel po hodniku in te videl ?«, je nadaljeval.
»Nevem.«, sem rekla, kljub temu da sem vedela kakšno srečo imam, da ravno tistih nekaj minut ni nihče prišel po hodniku.
» Lara...Lahko bi ga ubila.«, je rekel in glas se mu je tresel. Bal se me je.
» Bojiš se me.«, sem rekla.
Nenadno se je obrnil k meni.
» Ne. Skrbi me zate in veliko mi pomeniš.«, je odgovoril. Sedaj sem ga tudi jaz pogldala. Zrl je vame s svojimi prelepimi očmi.
» Nočem te zgubit zaradi duha.«, je rekel in se nežno dotaknil mojega lica.
Nisem upala spregovoriti.
Približal se mi je z ustnicami. Vedela sem kam to pelje.
» Tadej, ne !«, sem rekla in ga rahlo odrinila.
» Oprosti. Ne bi smel...«, je začel in utihnil brez, da bi dokončal.
Tudi sama sem si želela tega poljuba, ampak vedela sem da ne bi bilo prav. Zaradi Nejca in Maše.
» Spočij se. Pojdi domov in počivaj.«, je rekel in vstal.
» Bo Nejc povedal Damjani ?«, sem vprašala. Skozi oči mu je šinil strah.
» Nevem.«, je rekel. Tudi jaz sem vstala.
» Bomo videli...Hvala Tadej.«, sem mu rekla.
» Je že dobro. Se vidiva. Adijo.«, je rekel in se odpravil nazaj proti šoli.
Pograbila sem torbo in se odpravila proti domu. Ampak hotela sem čas za razmislek, zaradi česar sem zavila s poti. In točno sem vedela kam moram, da bom dobila dozo miru. 

Oprosti Nejc. Duh me je popolnoma prevzel. Nejc sem imela vedno rada, morda ne enako kot Tadeja, vendar sem ga imela. Duh me je do te mere v zgodbi že dodobra obsedel in veliko truda bo potrebnega, da me ne pokonča. Ampak konec koncev sem vseeno končala tu. Saj res, učiteljica Marina. Bodi pozoren nanjo, saj ima v tej zgodbi močno vlogo.

Amina