NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

33. POGLAVJE

» Ne me zajebavat !«, je vzkliknil Nejc, takoj ko je prispel na igrišče.
» Zate nujno pomeni, pijan Tadej. V vojno gremo s tremi čarovnicami, zate je pa nujen pijan Tadej.«, je nadaljeval. Mogoče je imel celo prav.
» Vem. Ampak ni samo pijan. Čelo mu gori, ampak v glavo je bled kot kamen. Tudi halucinira.«, sem rekla in držala Tadeja za roko.
» Čarovnik je. To je učinek, ki ga naredi element ko zboliš.«, je rekel Nejc in pokleknil k Tadeju na drugo stran. Položil je dlan na čelo in jo hitro odmaknil.
» Gori.«, je tiho rekel.
» Vem sem rekla. Kaj bova storila ?«, sem vprašala. Začenjalo me je res skrbeti.
» Nevem. Počakajva Tino.«, je odgovoril.
» Saj je nisem poklicala.«, sem rekla in ga presenečeno pogledala.
» Jaz sem jo. Mislil sem, da si v težavah.«, je odgovoril in gleda Tadeja.
Osupnilo me je dejstvo, da ga je tako zaskrbelo zame. Bila sem mu izredno hvaležna za to.

Tina se je kmalu prikazala.
Zmedeno nas je gledala.
» Pijan je in bolan.«, je rekel Nejc preden bi sploh kaj vprašala.
» Treba ga je spraviti domov.«, je takoj odgovorila Tina.
» Dvomim, da hoče domov. Našli smo ga sredi mesta in videti je kot da je tu že nekaj dni.«, sem rekla in ga zaskrbljeno pogledala. Ni se premaknil vse odkar se je nasmehnil.
» Prav ima. In tudi njegov dom je precej deleč. Kako naj bi ga spravili tja ?«, je dodal Nejc. Tina je pokleknila k nam.
» Kaj pa bomo storili ?«, je vprašala.
» Nevem. Ampak skrbi me zanj. Ne odziva se in gori.«, sem rekla. Vedno bolj me je skrbelo.
Nejc je dvignil roko nad Tadejeve ustnice. Voda je kapljala nanje. Razprl jih je in požiral vodo.
Sredi procesa je močno zakašljal. Ma ustnicah se je pojavila kri.
Komaj sem zadušila krik.
» Nesimo ga v hotel.«, sem bleknila.
Oba sta me pogledala.
» Nimamo denarja za sobo.«, je rekel Nejc.
» Ne rabimo ga. Imamo Diega.«, sem rekla. Bila sem v paniki in vseeno mi je bilo če bom morala pogledati svojega očeta in ga prositi za pomoč. Rabila sem jo.
» Si prepričana ?«, je vprašala Tina.
» Ja.«, sem hitro rekla. In začela spravljati Tadeja na noge. Nejc je takoj vskočil in mi pomagal. Podprl ga je pod eno roko in jaz pod drugo.
Res ni bil lahek, a teže sploh nisem čutila. Želela sem ga le spraviti na varno.
Tina je odprla vrata hotela. Zatem pa stekla na recepcijo in.povprašala po Diegu. Na srečo nismo rabili priimka, saj je bil v hotelu le eden.
Počakali smo ga v predverju pri recepciji. Prišel je hitro.
Takoj ko je opazil kaj se dogaja je pomignil naj gremo za njem. Sledilu smo mu brez besed.
Prišli smo v njegovo sobo. Bila je skromna manjša soba s pogledom na cesto. Imela je posteljo, pisalno mizo, omaro in kopalnico. Če odštejemo zadnje je bila skoraj kot moja soba pri Damjani. Tadeja smo položili na postlano posteljo.
» Kaj se je zgodilo ?«, je vprašal Diego.
» Nevemo. Našli smo ga takega. Pil je in mislim da ima gripo.«, je spregovoril Nejc, saj sem bila jaz preveč v šoku.
» Uporabniki ognja ne zbolimo za prehladom ali gripo. Karkoli je, je zelo resno in alkohol je vse skupaj še poslabšal.«, je strogo rekel Diego. Bil je izredno resen in videti celo malo starejši. Dvignil je obe roke bad Tadejevo telo. Iz njih je posijala rdečkasta luč, ter se dotaknila Tadejevega telesa. Ta se na to ni dobro odzval. Velik val plamen je švignil iz negibnega telesa proti nebu. Ni poškodoval Tadeja, bi pa skoraj poškodoval Diega.
Tina je kriknila.
Nejc je nemudoma dvign val vode, ki je umiril plamene. Vendar goreti niso nehali. Ves čas so goreli.
Nihče jih ni mogel pogasiti in nihče ni mogel blizu Tadeja.
» Kaj pa sedaj ?«, sem prestrašeno vprašala.
» Karkoli ga je zadelo, je izredno močan urok. Mislim, da ga lahko pozdravi le duh.«, je rekel Diego in se zazrl vame.
Še bolj sem bila prestrašena.
Spomnila sem se Maše in kako urok na njej ni deloval. Od takrat nisem več imela duha pod nadzorom.
» Nemorem.«, sem šepnila.
» Kako ne ?«, je presenečeno vzkliknil Diego. Solze so se mi nabrale v očeh.
» Pač nemorem.«, sem besno rekla. Besna sem bila nase.
» Umrl bo, če tega ne storiš.«, je pritiskal name Diego. Zlomila sem se. Solze so mi tekle po licu.
» Nemorem ! Neznam!«, sem zavpila. Solze niso želele prenehale teči.
» Pojdite ven. Vi in Tina.«, je odločno rekel Nejc.
Diego ga je presenečeno pogledal. Hotel je ugovarjati, a ga je Nejc zavrnil.
» Ven. Rabi mir. Ne pa očitanje očeta, ki ga sploh ne pozna.«, bil je oster. Neizprosen. Pravo nasprotje mirnega in vedno vljudnega Nejca.
Diego je zaprl usta in odšel skozi vrata. Tina mu je v tišini sledila in zaprla vrata za njima.
» Dobro.«, je šepnil Nejc.
Še vedno sem jokala.
Stopil je k meni. Stala sem pri Tadejevih nogah. Na robu postelje. Ter ga gledala kako negibno leži.
Nejc je stopil za moj hrbet. Roke je položil na moje boke. Vzdregetala sem in zajela dih.
Glavo je dal zravn moje in šepnil v uho. Nežno in sladko.
» Strah te je. Vem. Vem, da ti ni uspelo z Mašo in da se bojiš. Zelo se bojiš. Ampak Tadej te potrebuje. Zdaj bolj kot kdajkoli. Morda ne zaupaš vase, ampak jaz zaupam vate. In vem, da on tudi. Lahko ti uspe, ker ni ničesar na tem Svetu, kar ti ne bi mogla narediti. Zdaj pa uporabi duha.«, spustil je moje boke in stopil korak nazaj. Vsaka podrobnost njegovih besed mi je odzvanjala v mislih.
» Duh.«, sem ponosno šepnila.
Sladkoba je napolnila vsak delček mene. Mišice so se napele. Zrak je postal odličen za dihanje. Zaprla sem oči. Znašla sem se v mestu. Pred tisto ulico, kjer so me tri sestre poskušale uničiti na daljavo.
Gledala sem sebe kako se zvijam v bolečinah in Tadeja, ki me skrbno drži za roko. Odprla in zaprla sem oči. Bila sem na Damjaninem svorišču in držala Tadeja z nogo na tleh.
Vsi tej trenutki so naju družili. Bili so nama skupni. Čutila sem kako me duh preplavlja in kako se zliva v Tadeja. V vso njegovo bistvo. Kako njegov ogenj plameni v njem in ga izpopolnjuje.
Moj duh ga zdravi in mu vliva moč.
Odprla sem oči in pogledala Tadeja. Ogenj okoli njega je izginil. Ni bil več bled. Bil je vredu, le nezavesten.
Stopila sem k njemu in potipala njegovo čelo.
Imel je normalno temperaturo. Nasmehnila sem se skozi solze radosti in pogledala Nejca.
Ponosno je zrl vame.
» Hvala.«, sem mu rekla.
Le pokimal je in se nasmehnil.

Duh zdravi in osvobaja. Danes sem ga dodobra uporabila. Ampal moja pot do popolne oblasti je še dolga.

Amina