NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

36. POGLAVJE

Nisem dobro vedela kaj storiti.
Stopila sem naprej in vzela telefon.
» Hvala.«, sem nerodno rekla.
» Ni zakaj.«, je rekel in gledal Nejca.
Napetost bi se dalo rezati z nožem.
» Mislim da morata govoriti.«, je rekel Nejc. Stopil je k meni in me nežno poljubil na lice. Zardela sem.
» Se vidiva doma.«, je dodal in odšel.
» Adijo.«, sem rekla za njim.
Obrnila sem se k Tadeju.
» Torej sta par ?«, je vprašal.
» Ne. No ja...nevem.«, sem zmedeno odgovorila.
» Saj ni pomembno. Edino pomembno stvar tako ali tako že vem.«, je rekel in zamahnil z roko.
» In to je ?«, sem vprašala.
» Da ljubiš mene. Morda imaš neka čustva do njega in seveda ga imaš rada, a to ni ljubezen.«, je rekel in se zazrl v moje oči.
» In kako ti veš, da ni ?«, sem prhnila.
Stopil je k meni, ter me prijel za roko. Dlan je položil na svoja prsa. Njegovo srce je pospešeno bilo.
» Ljubezen je, ko tvoje srce začne pospešeno biti, ko zagledaš osebo, ki jo ljubiš. Moje vedno pospeši ritem, ko te zagledam. Kaj pa tvoje, ko vidiš Nejca ?«, govoril je s srcem. Utrip je pospešil tudi meni.
» Tadej...«, sem šepnila, a nisem vedela kaj povedati. Besede so obvisele v zraku, brez vsakega pomena.
» Ne. Nič ne reci prosim.«, je šepnil nazaj, ter me poljubil. Poljuba mu nisem vračala, le pustila sem njegovim ustnicam da me obvladajo.
Iz transa me je prebudil zvok siren. Na cesti pod gradom so drveli gasilci. Odmaknila sem se od Tadeja.
» Tadej, to ni prav...«, sem začela. Dvignil je pogled.
» Midva nisva usojena. Zaradi Maše in....«, prekinil me je.
» Lara...«
» Ne, to moram povedati.«, sem vztrajala, a ni dovolil. Osuplo je gledal nekaj za mojim hrbtom.
» Lara, tvoja stara hiša gori !«, je kriknil in me sunkoma obrnil.
Pogledala sem proti majhni vasici, kjer sem odraščala. Z hriba, na katerem je stal grad, se je zelo dobro videla. Plameni in dim so se vili iz moje hiše.
Prebledela sem.
Postalo mi je slabo. Brez besed, brez vsake geste sem stekla po hribu navzdol.
Tadej mi je sledil. Nikoli nisem bila dobra v teku, a sedaj bi prekašala kogarkoli. Tekla sem brez postanka.
Po cesti naravnost proti vasi.
Kmalu sem zavila v tisto domačo dolino, ki je vodila k moji stari hiši.
Preden sem se zavedala sem stala pred tisto hišo. Gledala sem kako so plameni švigali it vseh delov stavbe.
Gasilci so jo obkrožili, a njihova voda ni pogasila požara. Nič mu ni mogla. Bili so res zmedeni. Vedela sem kaj se dogaja. Vedela sem, da je na delu magija.
Dvignila sem roke v zrak. Začutila sem močan preblisk duha.
Na nebu so se naredili temni oblaki on dež se je ulil.
» Umiri ogenj.«, sem strogo rekla Tadeju.
Ubogal je in dvignil roke. Dež je le delno pomagal. Plameni so začeli poplesavati, a niso ugasnili.
Tudi jaz sem dvignila roke. Preplavil me je ogenj.
Plamena so počasi začela izginjati.
Gasilci naju niso videli, le strmeli so v stavbo.
Po nekaj minutah ni več gorela.
Gasilci so planili v hišo. Ven so pripeljali Teo in mojega očeta.
Res sem si oddahnila da sta dobro. Temu sta sledila moj brat in teta Anita, ki sta res močno kašljala.
»Hvala bogu.«, sem šepnila.
Zatem pa je iz hiše prišel zadni gasilec. V rokah je nosil Lidijo. Otrpnila sem in opazovala.
Dali so jo na nosila, ter jo z aparaturo oživljali.
Nič.
» Žal mi je.«, je moški glas rekel Tei. Ta je planila v jok.
Za sabo sem na ramenih začutila roke.
Otrplo sem gledala Lidijo.
Mrtvo Lidijo.
» Ne.«, sem šepnila.
» Ne. Ne. Ne. Ne.«, sem ponavljala in gledala proti truplu, ki so ga prekrili z rjuho. Imela je resne opekline.
» Ne !«, sem zavpila.
Ter planils v jok.
Par ljudi je pogledalo proti meni, a me je Tadej z vso silo povlekel za vogal požgane hiše.
» Spusti me !«, sem zavpila.
» Lara umiri se.«, je nežno rekel.
Jokala sem. In panično hlipala.
» Amina !«, je odločno rekel.
Pogledala sem ga s solznimi očmi.
» Mrtva je.«, je šepnil.
V glavi se mi je naredila praznina.
Nisem hlipala ali jokala, le strmela sem predse.
Moja mama.
Moja najboljša prijateljica.
Obe mrtvi, zaradi mene.
Nič nisem čutila. V meni se je naredila globoka praznina.
Tadeju sem pustila, da me odpelje.
Nisem vedela kam me vodi. Le hodila sem, ter strmela v prazno.

Nisem se dobro zavedala kdaj sva prišla do Damjanine hiše.
Stala sva pred njenimi vrati. Tadej je pozvonil. Odprl je Nejc in naju presenečeno gledal.
» Ne stoj kot osel. Pomagaj mi.«, je rekel Tadej. Nejc me je nemudoma podprl pod drugo roko.
Skupaj sta me odpeljala v sobo.
Sedla sem na posteljo in še naprej brezizrazno zrla predse.
» Kaj se je zgodilo ?«, je rahlo panično vprašal Nejc.
» Lidija je umrla.«, je odgovoril Tadej.
Besede so me zopet pretresle, a mimika mojega obraza se ni spremenila.
» Kaj ?!«, je kriknil Nejc.
» Zažgale so njeno domačo hišo in Lidija je umrla v požaru.«, je rekel.
» Kdo ?«
» Ti si res idiot. Tri sestre.«, Tadej je bil res nervozen.
» O shit.«, je rekel Nejc.
Čutila sem njegov zadkrbljen pogled na sebi, ampak nič nisem storila. Le gledala sem predse.
» Lara...«, je nežno rekel in me prijel za roko. Nisem se premaknila, ter ostala sem tiho.
» Mislim, da rabi čas.«, je rekel Nejc in se dvignil.
» In če jo obsede duh ?«, je vprašal Tadej.
» To bova reševala, ko jo obsede. Sedaj pa jo pustiva samo.«, je odgovoril Nejc. Pogovarjala sta se kot, da me ni v prostoru.
» Ok.«, je rekel Tadej. Skupaj sta zapustila sobo.
Nisem vedela kaj storiti. Vse v meni je umrlo. Upanje, sanje. Sanje da se vrnem domov. Sedaj pa doma sploh nimam. Moja mama je mrtva.
Ženska, ki me je učila govoriti in hoditi. Ženska ki je dala svoje normalno življenje na stran in me vzgajala kot bi bila njena hči.
Moja mama je mrtva.

Po tej padcu se bom le dtežka pobrala. Smrt moje prijateljice me je res skoraj uničila, ampak tole je še trikrat huje.
Veliko truda bo potrebno, da se zopet postavim na noge.

Amina