NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

2. POGLAVJE

Sovražim prebujanje. Tisti nadležen občutek, ko moraš odpreti oči, kljub temu, da bi rajši ostale zaprte.
»Lara ustani!!! Ne bom te spet čakala, da se zmigaš iz kopalnice.«
Dvignila sem glavo s mehke blazine in pogledala osebo med vrati moje sobe. Njen obraz je bil razburjen, tako kot vsako ponedeljkovo jutro, ko se ji je mudilo na avtobus. Moja sestra pač ni rada zamujala k pouku.
»Saj že grem Manca...«, sem ji odgovorila in vstala iz postelje. Obula sem svoje mehke roza copate in odšla nadstropje nižje do kopalnice. V ogledalu sem zagledala razmršeno rjavolasko. Moji stopničasto pristriženi srednje dolgi rjavi lasje nikoli niso stali na mestu kot bi morali. Zavzdihnila sem tudi ob pogledu na rdeča lica in neurejene obrvi. Da o zaspančkih, ki so se naredili v kotičkih mojih rjavo zelenih oči, sploh ne govorim.
Splaknila sem obraz in skrtačila zobe, ter se odšla preobleči. Pred omaro sem stala vsaj 10 minut, preden sem ugotovila kaj naj si nadenem. Na koncu pa sem izbrala črno majico, ki je nosila napis ene izmed najbolj priljubljenih najstniških serij, Teen Wolf. Dylan O'Brian, ki se je nasmihal vsem svojim oboževalkam z majice, je bil božanski. Za zraven sem si hitro nadela svoje najljubše kavbojke in pohitela k mami in Manci, ki sta me že nestrpno čakali v avtu. Meni se ni nikamor mudilo. Po enem tednu počitnic, se moram vrniti v šolo polno samovšečnih najstnikov, ki vidijo predvsem svoje telefone. Ufff, res komaj čakam...

Odprla sem težka šolska vrata in vstopila v zelo hrupen prostor. Smeh in vpitje sta bila živce parajoča. Moja omarica je stala nekaj korakov stran od vhoda in pri njej sem zagledala znan obraz.  Njeni dolgi rjavi lasje so ji padali po hrbtu, ko je nestrpno čakala, da se moj sošolec Peter odmakne. Nasmehnila sem se, saj sem vedela kako ji gre na živce, da mora čakati.
»Hej.«, sem veselo pozdravila.
Maša se je obrnila, ter mi namenila vesel nasmešek.
»Hej.«, je pozdravila nazaj in mi z očmi pomignila proti Petru. Nasmehnila sem se, saj sem vedela, da mi želi sporočiti, kako bi ga najraje mahnila. Peter je zaklenil svojo omarico, vzel torbo in odšel.
»Hvala bogu...Misla sem, da bom umrla od čakanja. Kako si preživela počitnice ?«, me je vprašala.
»Dobro. No, predvsem sem bila doma in imeli smo obiske. Sem ti povedala zgodbo, kako bi se teta Anita kmalu zadušila s kosom piščanca ?«
Zgodba je bila res zabavna, saj teta Anita sredi svojega filozofiranje, med kosilom res ni pričakovala piščančje kosti. Začela sem s pripovedovanjem zgodbe, medtem pa pustila vrata omarice na stežaj odprte. Kaj kmalu sem spravila Mašo v smeh. Smejala se je tako močno, da je zaprla oči in se naslonila na bližnjo steno. Jaz sem nadeljevala in krilila z rokami, da bi ponazorila kako je z njimi krilila teta Anita. Z desno roko sem naredila gib proti odprtim vratom omarice in le ta so se zaprla. Utihnila sem in strmela. Vrat se nisem dotaknila, le z rokami sem zakrilila proti njim, zaprla pa so se sama od sebe. Maša se je zbrala, saj je zaznala mojo tišino in me pogledala. Ni mogla videti kako so se vrata zaprla, saj je gledala drugam in se smejala.
»Si vredu ?«, je vprašala.
»Ja...Vredu sem.«
Želela je nekaj dodati, ko je v garderobo stopila skupina ljudi. Med njimi je bil tudi on. Najlepši fant, kar sem jih kadarkoli videla. Svetli lasje, vendar ne presvetli in nežno zelene oči. Tadej je bil zagotovo fant, ki si ga vsako dekle želi. Predvsem moja najboljša prijateljica, ki je ob njegovem pogledu kar obnemela. Nasmehnila sem se njenim rdečim licom.
»Pridi Maša. Greva.«, sem rekla in jo povlekla za roko.
Tadej je bil zagotovo lepotec, to sem morala priznati, vendar se je meni vedno zdel izredno nadut in samovšečen. Maše to ni motilo, saj je bil zanjo on bog, pa tudi če je nikoli ni opazil.

»Končno zadnja ura. Prvi dan po počitnicah in že sem sita šole...«, je rekla Maša, ko smo hodile proti telovadnici. Zadnjo uro je bila na urniku športna.
Vsa dekleta devetih razredov smo se prerinile v grderobo in začele svoj način preoblačenja, ki je vključeval obrekovanje in lepotičenje.
Lase sem spela v trden čop, ki zagotovo ne bo obstal, saj moja divja frizura tega ni dopuščala.
Učiteljica je takoj naznanila, da danes igramo odbojko. Večina, ki nam športi z žogo ne grejo je zavila z očmi in si mrmrala v brado.
Po kratkem ogrevanju smo se razdelile v dve ekipi. Na žalost sem bila v ekipi z Mojco, ki je bila zavzeta športnica in je zaradi tega rada solila pamet vsem okoli sebe. Maša, ki je bila v nasprotni ekipi mi je namenila sočuten pogled, ter šla na svojo stran mreže.
Igra se je začela. Mojca je vse igralke opozorila na napake, ki jih počnejo vsaj 3 krat. Paralo mi je živce. Njen mali tim popularnih deklet pa se ji je veselo nasmihal in ji dajal prav.
Na vrsti sem bila za servis. Postavila sem se za črto in udarila žogo. Bil je premil udarec, saj žoga ni prečkala mreže.
» Jojjj Lara. S tabo res nič ni. Mislim vsak ve kako se pravilno servira.«, mi je zabrusila Mojca in me grdo pogledala.
Imela sem jo dovolj. Bes se je nabiral v meni, dokler...dokler nisem občutila miru in pomirjenosti ter blaženja, zraven pa kanček strahu in jeze, ter bes, ki se je mešal skupaj z vsem. Ta občutek je bil kot najboljša droga. Moj pogled je bil usmerjen v Mojco in med nama je izginila telovadnica, ter učenke. Občutek me je napolnil z nepopisljivo energijo in čutila, sem da me obkroža.
Mojca je začela nervozno vpiti in se prijemati za glavo. Solze so ji tekle po licih in zvijala se je od bolečin. Njeno trpljenje mi je bilo nekako vseč. Čutila nisem nič, videla nisem nič. Bilo je le njeno trpljenje in božanski občutek okoli mene.
Naenkrat pa je občutek izginil. Iz teme so se pojavile oblike ljudi. Zavedala sem se, da sem v telovadnici. Pred seboj sem pri mreži videla Mojco ležati na tleh. Držala se je za glavo in jokala. Okli nje so bile zbrana dekleta in učiteljica.
Spomnila sem se občutka in teme, ter njenega trpljenja. A sem to storila jaz ????
Pogledala sem okoli, če je kdo opazil mojo zmedenost. Videla sem svojo sošolko Tino, ki je strmela vame. Pogledala sem jo in usmerila vse svoje čute v njo. Začutila sem vez. Neko nepopisljivo vez energije, ki je prihajala z njene strani.
Mojca na tleh se je pobrala in dve dekleti so ji pomagale oditi. Učiteljica je dala tudi vsem ostalim dovoljenje za odhod.
Tresla sem se. Vedela sem, da ni mogoče, da bi jaz povzročila ta glavobol, vendar tisti občutek je bil tako resničen. Spomnila sem se dne, ko sem na pokopališču položila svečo. Stresla sem se in se zbrala, ter se preoblekla.
Zagotovo se mi že meša..!!