NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

17. POGLAVJE

Prebudila sem se v sončno sobotno jutro.
Soba v kateri sem preživela noč, je bila pusta. Poleg pisalne mize, postelje in nočne omarice, v njej ni bilo ničesar. Stisnilo me je ob misli na mojo staro sobo, ki je bila polno opremljena. Ta soba ni imela niti omare za obleke.
Stegnila sem roko in pograbila svoj mobilni telefon, ki je počival na nočni omari. Ura je bila nekaj minut čez osem. Dvignila sem se v sedeč položaj in si še enkrat pomela oči.
Spala sem dokaj dobro, glede na to, da sem bila v tuji sobi in postelji.
Ob odločnem trku po vratih, sem se zdreznila.
» Jutro. Jaz sem. Si budna ?«, Nejcev glas je bil vedno tako nežen. Včasih mi je bilo to zelo všeč in je bil tudi kar močan razlog za to, da sem bila zaljubljena vanj. Seveda pa se je to, vse od Tadejevega poljuba spremenilo. Nisem si mogla izbiti njegove podobe iz glave. Njegovega nasmeha in besed, ko mi je tisto noč pomagal. Nejc bo vedno prijatelj, medtem, ko bo Tadej vedno več kot to.
»Ja.«, sem odgovorila.
» Lahko vstopim ?«
» Lahko.«
Počasi je odprl vrata in se mi nasmehnil. Bil je dokaj urejen. Sicer je nosil trenirko, kar sem le redkokdaj videla, saj je v šoli vedno nosil kavbojke. Lase je imel lepo počesane kot vedno.
Usedel se je k meni na posteljo.
» Kako si spala ?«, je vprašal.
» Dobro.«, bila sem rahlo zadržana. Po včerejšnem ukradenem poljubu, niti ne vem, kako drugače naj bi se sploh vedla.
» Samo, da si. Mama je rekla, da nekaj pojej, potem pa gremo v grad , kjer bono vadili uroke. Tudi ostali se nam bojo pridružili. «, mi je nasmejano razložil.
» Vredu.«, sem zopet kratko odgovorila.
Zresnil se je.
» O tistem včeraj...«, pogledal je v tla in zardel.
» Pojdiva na zajtrk. Sestrada sem !«, sem ga hitro prekinila, saj po vsem kar je bilo z mamo, ne bi prenesla še pogovora o ljubezni, s fantom do katerega nevem kaj točno gojim.
» Ampak...«, je poskusil spregovoriti, ko sem hitro ustala in odšla skozi vrata. Nemudoma mi je sledil in na mojo srečo o zadevi med zajtrkom ni spregovoril, kljub temu da sva bila sama. Vsak od naju je pojedel skledo kosmičev. Pogovarjala sva se o magiji in duhu, kar mi je dobro delo, saj je bil poleg Tadeja edina oseba, kateri sem res lahko zaupala vse svoje občutke in misli. Rada sem ga imela, čeprav le kot prijatelja.

» Močneje !«, sem zaslišala močan ženski glas, ko sem z vso svojo močjo vanjo vrgla val vode.
Damjana je moj val kontrolirala z eno iztegnjeno roko in mi pri tem še prigovarjala. Jaz nasproti nje, pa sem imela iztegnjeni obe roki, se močno potila in tudi ostala popolnoma brez besed.
» Rekla sem močneje. Ne bodi reva in udari z vsemi svojimi močmi !!«, je nadaljevala. Res je znala biti neizprosna. Njene besede so me res podžgale, a če bi se še tako trudila ne bi mogla vanjo poslati močnejšega vala.
Zatem pa me je prešinilo. Saj ne upravljam le vode...
»Veter...«, sem tiho zašepetala. Močan sunek vetra, je prekinil Damjanin obrambni urok in jo skoraj prevrnil. Znova sem napadla z vodo in jo odbila v steno. Padla je na tla, a predala se ni. Ko se je hotela pobrati, se je okoli nje v krogu dvignil močan ogenj. Plamena sem držala zelo visoko. Damjanin vodni urok, s katerim je želela pogasiti ogenj, mojim plamenom ni prišel do živega.
» Predam se.«, je rekla.
Z nasmeškom na obrazu sem spustila plamena in se poslovila od ognja.
Ni se ravno smejala, a njen obraz je izžareval sam ponos.
» Odlično.«, je rekla in se pobrala.
» Nadaljujeva jutri. Mislim, da si imela za danes dovolj.«, je rekla in se odpravila k vratom. Le prikimala sem ji, saj sem v teh nekaj tednih ugotovila, da se Damjana ne poslavlja prav rada.
Stopila sem k omarici, na kateri je bila moja steklenica z vodo.
Nagnila sem jo, da bi storila požirek, ko so se vsi elementi napeli.
Naehnila sem se. Njegovo energijo bi prepoznala povsod. Toplina ognja me je oblila, ko je vstopil. Čutila sem, da se približuje.
Priklicala sem zrak. Zaslišala sem le majhen krik, ko je Tadeja dvignilo v zrak.
» Ti ni nihče povedal, da se čarovnici nikoli nesmeš prikrasti za hrbet.«, sem rekla z nasmeškom, ko sem se obrnila. Tudi on se je nasmehnil.
» Moja napaka. Me spustiš prosim.«, je rekel s svojim angelskim glasom.
Tlesknila sem s prsti, pri čemer je Tadej močno padel na tla.
» Au !«, je vzkliknil.
» Ups.«, sem rekla v smehu.
Pobral se je s tal in stopil korak bližje.
» Vedno boljša si.«, pograbil je steklenico iz mojih rok in naredil požirek.
» Hvala.«, sem rekla, »Ampak Damjana mi popušča.«, sem priznala rahlo bolečo resnico.
» Res je. Ampak ti se vseeno izboljšuješ.«, vedno mi je bilo všeč, kako me je spodbujal. Počutila sem se posebno.
» Hvala«, upala sem, da nisem zardela premočno.
» Kako si ? Vem glede tvoje mame.«, moj nasmešek je v sekundi izginil.
Tudi on se je zresnil.
» Dobro. Kdo ti je povedal ?«, sem vprašala.
» Nejc.«
» Aha, torej veš resnico.«
» Ja.«
Še dobro, kajti nisem želela ponovno podoživljati dogodkov prejšnega dne.
» Prav si ravnala.«, je spregovoril, ko sem jaz neprekinjeno molčala.
Le nežno sem pokimala.
Usedla sva se na tla in nekaj časa molčala. Predvsem iz zadrege.
» Misliš, da se bom kdaj vrnila domov ? «, sem končno le vprašala.
» Nevem.«, je rekel in videla sem, da je iskren.
» Morda se ne bi smela. Tist svet, ki ga imam pri mami, ni več moj pravi svet. To tukaj je moj edini svet, sem spadam in magija bo vedno del mene.«, sem povedala in zrla predse. Čutila sem Tadejev pogled na sebi.
» Res je.«, je rekel po nekaj minutah.
» Edinstvena si in škoda bi bilo, da vse to pustiš in se vrneš v svoje staro življenje. Ti si preveč popolna zanj.«, mi je rekel in se s celim telesom zasukal k meni.
Ostala sem brez besed, ko sem se zastrmela v svetlo modre oči. Sklonil se je bližje. Iz neznanega razloga sem se tudi jaz približala.
Najine ustnice se bile oddaljene le za milimeter. Zrla sem le v njegove oči, ko me je potegnil k sebi in me nežno poljubil. Vsi elementi, vključno z duhom, so zavreli.
»Khm...Hotel sem govoriti z Laro.«, za seboj sem zaslišala oster glas, ki je povzročil, da sem se sunkoma iztrgala iz Tadejevega prijema.
Nejc je stal med vrati.
Tudi Tadej se je zasukal. Ni mu bilo ravno nerodno.
» Ravno sva sredi nečesa.«, je prhnil proti Nejcu in ga gledal kot lev, ki odločno ščiti svoj plen.
» Ne bom dolgo. Hotel sem le govoriti s tabo o najinem poljubu včeraj, Lara.«, je rekel Nejc in odločno, ter besno hkrati zrl vame.
Postalo mi je slabo. Tadej se je nenadoma obrnil.
» O kakšnem poljubu govori ?«, je rekel in me zopet pogledal v oči. Tokrat sem bila deležna zmedenega pogleda.
Pogoltnila sem slino in le strmela vanj, kajti besed nisem našla.
» Včeraj sva se poljubila.«, je ob moji tišini spregovoril Nejc.
Tadej ni obrnil pogleda, le zrl je vame, kot bi upal, da rečem da Nejc laže.
Ko sem nadaljevala z molkom, je končno odvrnil pogled in ustal. V tišini je odšel iz sobe. Želela sem ga ustavit, vendar se nisem upala niti premakniti.
Nejc je ostal in le strmel vame.
Ustala sem in hladno odšla mimo njega. Nisem imela pravice biti jezna nanj, ampak sem to vseeno bila.
Prijel me je za roko in me odločno zasukal k sebi.
» Spusti me !«, sem jezno rekla.
» Mislim, da nisi na mestu biti jezna.«, mi je dokaj mirno odgovoril.
» Nisi imel pravice...«, sem začela.
»Kaj ? Sem se zlagal ?«, je vprašal.
» V bistvu si se. Nisem te jaz poljubila, ti si me poljubil. In jaz tega nisem nikoli želela.«, sem ostro povedala in se obrnila, da bi odšla.
Zopet je prijel mojo roko.
Tokrat sem se obrnila jaz in ga z vso močjo zalučala v steno, ter ga tam zadržala. Duh me je oblil, ampak zdaj sem se popolnoma zavedala kaj počnem, ni me obsedel, jaz sem ga uporabila.
» Rekla sem, da me spusti !«, sem zasikala in ga spustila na tla. Bil je čisto osupljen.
Obrnila sem se in hladnokrvno odšla.

Tadej je stal pred gradom. Kot bi me čakal.
Stopila sem mu za hrbet. Nekaj korakov sem pustila med nama prostora. Ni se obrnil.
» Tadej.«, sem tiho rekla.
Nič.
» Ni tako kot misliš.«, sem nadaljevala in takrat se je zasukal k meni.
» In kako je ? Za poljub sta potrebna dva. Saj bi lahko vedel. Vidi se kako sta nora drug na drugega. Kakšen cepec sem !«, je jezno govoril in le gledal predse.
Hotela sem zakričati, da sem nora le nanj, a so besede ostale nekje v grlu.
Stopila sem korak proti njemu. Iztegnil je roko in iz nje je švignil plamen, naravnost proti meni. Prevrnila sem se na zadnjo plat in s strahom zrla vanj.
Nič ni rekel. Le obrnil se je in odšel.
Solze so zajele moje oči.

Pri kosilu se nisem zmenila za Nejca. Po njem pa sem se umaknila v svojo sobo. Ležala sem na postelji, obrnjena v steno. Tadejev izraz na obrazu in njegov napad pred gradom, mi nista dala miru.
Pisk telefona me je močno prestrašil.
Prijela sem bel Huawei v roke in podrsala po zaslonu. Zagledala sem sporočilo od Maše
Tadej je sprejel !!!! Z Tadejem grem na sok....omg no.
Stisnilo me je v prsih. Duh me je oblil in nek del mene je želel videti, kako nekdo drug trpi. Samo, da ne bi jaz.
Super. Vesela sem zate.
Sem  odgovorila Maši in izklopila telefon, ter ga pustila na omarici.
Nič nisem čutila.
Odprla sem vrata in se izmuznila ven iz hiše. Nisem vedela kam grem ali kaj iščem. Bila sem pod popolnim vplivom duha.

Duh je nevarna stvar. Samo majhen ljubezenski kaos, lahko sproži njegov bes.  Nisem pa vedela, da bom to noč ki sledi temu noremu dnevu, prvič srečala eno izmed treh sester...

Amina