NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

27. POGLAVJE

Počutila sem se brezupno.
Nisem vedela kam grem. Nazadnje, ko se je to zgodilo, sem se srečala z Rino.
Tudi sedaj sem hodila nekam brez vsakega cilja.
Mašin obraz sem imela ves čas pred očmi. Njen smeh mi je odmeval v glavi. Počutila sem se kot, da nebi imela srca. Vsaj njegovega utripa nisem več čutila.
Mrzlo je bilo. Nebo so prekrivali oblaki, iz katerih se je vsipal nežen dež. Ponehal ni, vse odkar sem zapustila Damjanino hišo.
Moja oblačila so bila mokra in mrzla. Ampak mraza tako ali tako nisem čutila.
Ustavila sem se sredi mesta. Stala sem pri svoji šoli. Nisem dobro vedela, kako sem prišla tja.
Velika modra stavba, se je bohotila pred mano.
Močno se mi je zavrtelo, ter me zapeklo v glavi.
Tema mi je padla pred oči.
Zadnje, kar sem začutila, je bil hlad in mokrota tal, ki so mi pritisnila ob lice.

Prebudila sem se v neznani sobi. Ležala sem na mehki postelji. Vse stene so bile rožaste. V kotu je stala lesena omara, pokrita z najrazličnejšimi risbami. V kotu nasproti pa je stala pisalna miza z računalnikom.
Pregledala sem vsak kotiček sobe.
Vstala sem s postelje, ter stopila k risbam na omari.
Bile so res lepe. Popolnoma dovršene. Na enem je bil pes, ki leži na travniku pod drevesom. Na drugi je bil portret majhne deklice, stare približno sedem let. Vse slike so bile le črno-bele skice.  Bilo jih je osem, razporejenih po celotni omari.
» Rada rišem.«, obrnila sem se in videla Tino. Stala je v bližini. Za njo so bila odprta vrata.
» Vidim.«, sem odgovorila.
Obrnila se je in zaprla vrata.
» Kako si me našla ?«, sem vprašala.
Usedla se je na posteljo.
» Marina te je. S pomočjo duha, seveda.«, je rekla rahlo posmehljivo.
» Zakaj si prišla ti ?«, sem vprašala.
Z Tino nisva bili nikoli prijateljici. Razumeli sva se, ampak nikoli ne popolnoma. Včasih se mi je zdela rahlo čudna. Očitno sem od nekdaj čutila, da je čarovnica in sem jo zato odrivala od sebe.
Bila je res preprosta. Dolgi rdeči ravni lasje so ji segali do sredine hrbta. Nikoli ni nosila ličil. Obraz so ji krasile majhne pege, ki so bile res prikupne.
Rada se je smejala, kljub temu njen nasmeh ni bil nič posebnega, je pa ob njem vedno močno zardela.
» Javila sem se. Tadej ni bil pri volji. Marina in Damjani sta bili pretreseni. Hotel je iti Nejc, ampak se mi ob vsej drami, ki se je zgodila ni zdelo najbolje.«, pomislila sem na Nejca, ki sicer ni bil nič kriv, vendar je imela prav, res ga nisem želela videti.
» Prav si ravnala.«, sem odgovorila.
» Ali veš kam greš, kadar te obsede ?«, je z zanimanjem vprašala.
» Ne.«, sem odgovorila. Usedla sem se na udoben naslonjač, ki je stal pri pisalni mizi.
» Aha. Našla sem te pri šoli.«, je dodala. Sama sem se spomnila, da sem tik preden sem padla v nezavest videla šolo.
» Vem.«, sem hladno odgovorila.
» Tole si imela v rokah.«, segla je v desni žep, črne trenirke.
Ven je vzela ogrlico. Bila je Mašina ogrlica. Kupila sem ji jo za njen rojstni dan. Nikoli je ni snela. Bila je preprosta srebrna verižica, s srebrnim srčkom kot obesek.
Dala mi jo je v roke. Prepletala sem jo med prsti. Spomnila sem se sončnega rojstnega dneva in njenega toplega nasmeha, ko je odprla škatlico v kateri je bila spravljena.
» Njena je bila, kajne ?«, je mirno vprašala Tina.
Pokimala sem.
Solza mi je spolzela po licu.
Obrisala sem jo, a se je takoj pojavila nova. Tina je ustala, stopila do pisalne mize, ter iz predala vzela papirnati robček, ter mi ga podala.
» Hvala.«, sem zašepetala.
Opazila sem, da se je nevihta zopet razbesnela, ko sem pogledala skozi okno.
» Žal mi je. Maša si ni zaslužila tega.«, je nežno rekla.
» Jaz sem jo porinila v vse to.«, sem v joku rekla.
» Kaj ? Seveda, da je nisi. Nihče drug je ni ubil kot tri sestre. «, mi je odgovorila.
Stopila je k meni in me trdno objela. Nisem vrjela njenim besedam, ampak njen objem je bil zelo prijeten.
Nehala sem jokati.
» Si bolje ?«, je nežno vprašala.
» Ja.«, sem tiho rekla.
» Dobro. Sedaj se pa spravi skupaj. Dolžna si ji to. Nehala se boš pomilovati in spravila tiste tri prasice s tega sveta.«, govorila je strogo in resno. Nekaj v njenih očeh je sijalo.in mi vlilo moč.
Pokimala sem.
Kljub bolečini je imela prav. Samo eno nalogo sem si zadala. Tri sestre bodo plačale za vse.

Naslednji dan sem stala na pokopališču. Duhovnik je govoril besede, ki sem jih večinoma preslišala. Mašinega groba nisem dobro videla, saj sem stala v ozadju.
Videla sem le njeno mamo, ki je močno jokala.
Vsi so imeli otožne obraze, ter objokane oči.
Spustili so težko trugo v zemljo in oči so se mi orosile. Gledala sem v objokane člane družine in pomislila na vse kar bi morala Maša še doživeti.
Nikoli se ne bo poročila.
Nikoli nebo imela otrok.
Nikoli se nebo postarala.
Stisnilo me je pri srcu. Le strmela sem predse. Težke solze so mi spolzele po licih.
Položil je roko na moj hrbet. Ozrla sem se k njemu. Nič ni rekel, saj mu ni bilo treba. Oči so vse povedale.
Nejc me je trdno objel. Privila sem se ob njegove prsi in jokala.
Ljudje so odšli k grobu in vanj odvrgli rdeč nagel. Sama sem v Nejčevem objemu opazovala in čakala, da so vsi odšli. Mama je vrgla zadnji nagel in s podporo moža, ter Mašinega brata odšla s pokopališča.
Počakala sem nekaj minut. Nato pa odkorakala k odprtemu grobu.
Na leseni trugi je ležalo cvetje. Nejc je stal za mano. Še vedno je bil tiho.
» Žal mi je.«, sem zašepetala.
Pokleknila sem na tla in zrla v leseno trugo. Solze so se posušile, a bolečina ni izginila.
Desno roko sem položila na zemljo poleg sebe. Oblila me je magija. Toplota me je prevzela. Iz zemlje je zrasla prelepa rdeča vrtnica.
Odtrgala sem jo, pri tem pa se zbodla ob trn.
Vstala sem z vrtnico v rokah, ter jo spustila v grob. Gledala sem kako je padla med nagle in kako je sijala iz njih.
Prijela sem Mašin obesek, ki sem ga nosila za vratom.
» Prisežem, da te nebom pozabila. Vse kar bom storila, bom storila zate. In prisežem, da nebom odnehala dokler ne vidim Rine, Fiomene in Graciane na tleh, kako prosijo za milost.«
Moje besede so hladno odzvanjale po pokopališču.
Njihova moč, pa se je vžgala v dno moje duše.
Nejc me je prijel pod roko in skupaj sva zapustila pokopališče.

Besede so odveč, saj ste sami prebralu moj namen. In prisegam vam, da sem ga dodobra izpolnila...

Amina