NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

23. POGLAVJE

» Si dobro ?«, mi je zašepetal v uho.
Globoko sem vdihnila.
» Nevem. Počutim se prazno, brezupno. Tega ne bom zmogla. Prestrašena sem. Nimam nobene podpore in vsi pričakujejo ogromno stvari od mene....enostavno vem, da mi nikoli ne bo uspelo.«, hlipala sem. Solze so nekontrolirano spolzele po mojih licih.
Tadej me je obrnil okoli. Zastrmela sem se v njegove oči, ki jih zaradi teme nisem najbolje videla. Svetlobo je dajala le mestna osvetljava iz daljave.
Nežno je s svojimi rokamu oklenim moj obraz.
» Poslušaj me. Ti si najbolj talentirana čarovnica vseh časov. Premagala boš te tri prasice in nič, ampak res nič te ne bo ustavilo. Kajti imaš najboljšo oporo, ki jo čarovnica lahko ima. Sebe. Če ti vrjameš vase, bodo vsi vrjeli vate. In jaz naprimer že vrjamem vate.«, šepetal je, a vsaka besede se je vžgala vame. Dal mi je upanje. Bil je vse kar sem potrebovala.
» Hvala.«, sem mu odgovorila.
» Ne zahvaljuj se za resnico.«, je rekel in se rahlo nasmehnil.
Želel se je odmakniti.
Takrat me je spreletelo, da si jutri in dan zatem, ko bo ples ne bova tako blizu. Ko bo prišlo jutro bova spet le najstnika, ki se bežno poznata. Ampak danes, le to noč sva lahko samo midva.
Potegnila sem ga nazaj in ga močno poljubila. Za trenutek je otrpnil, nato pa se odzval silovito.
Roko je položil na moj hrbet in bok. Svojo roko pa sem položila na njegov tilnik. Drugo pa sem položila na roko, ki jo je držal na mojem boku.
Njegove ustnice so bile sladke in  odločne. Popolne. Bila sva le midva. Dva najstnika, ki imata polno težav, na katere lahko pozabita le če sta drug z drugim.
Počasi sem se odmaknila, ter se nasmehnila. Tudi on se je.
» Am, mislim, da bi morala iti za ostalimi...«, sem tiho in rahlo prestrašeno rekla.
» Ja morda. Ampak iskreno, mi ni do prevelike družbe.«, je odgovoril in pogledal proti mestu.
» Meni tudi ne. Bi se raje malo sprehodil po Trebnjem ?«, sem vprašala. Iskreno sem upala, da sprejme saj nisem želela nazaj med ostale. Želela sem le malo pozabiti na vse skupaj.
» Seveda.«, je rekel in se nasmehnil.
Odpravila sva se proti mestu. Med potjo nisva govorila. Morda je to obema bolj ustrezalo.
Sprehajala sva se po po ulici, mimo pošte.
» Vesel sem, da nisi več jezna name.«, je iskreno rekel, ter se ustavil.
» Saj nisem nikoli zares bila.«, sem odgovorila.
» Aha, torej vsakega, ki ga imaš rada vržeš čez dvorišče in pritisneš ob tla ?«, je rekel v smehu.
» Ne. Oprosti, ampak včasih znaš res biti tepec.«, sem odgovorila v smehu. Spomnila sem se kako je s prijatelji odrinil Nejca in se mu smejal.
» Vem.«, je rekel in se še vedno smehljal.
» Zakaj to počneš ?«, sem vprašala.
» Kaj ?«, je presenečeno vprašal.
» V šoli si tak idiot. Norčuješ se iz vseh. Zakaj ?«, odvrnil je pogled in se zresnil.
» Ni lahko. Nikoli nisem imel prave družine. Moja mama, tista ki me je vzgajala, se ni nikoli zmenila zame. Oče, ki me je vzgajal ni bil nikoli doma, ko pa je bil je veliko pil. Veliko. Nikoli nisem imel doma. Edino v šoli sem bil lahko car, ampak če hočem biti car, moram narediti stvari, ki niso vedno pravilne.«, bilo mi je žal zanj.
Ni imel otroštva. Vsaj ne pravega.
Roko sem položila na njegovo ramo.
» Žal mi j....«, presekalo me je do kosti.
» Aaaaa!!!«, kriknila sem in padla v njegovo naročje. Tadej me je trdno prijel.
» Lara kaj je ?«, je prestrašeno vprašal.
Bolečina je bila grozna. V trebuhu me je zvijalo, vse mišice so se napenjale in v ušesih mi je bobnelo. Ničesar nisem slišala. Začutila sem kri, ki je prihajala iz mojega nosu in ušes.
» Lara ! «, je kriknil Tadej. A njegov glas je le stežka prišel do mene.
Obrisal mi je kri, ki je tekla iz nosu. Ni pa ustavil krvavitve, takoj je prišel nov curek. Postalo mi je slabo.
Bolečina me je popolnoma prevzemala.
» Aaaa!!! Boli !!«, sem vpila. Čutila sem kako me nekaj trga na vsakem milimetru moje kože.
Le delno sem se zavedala, ko me je Tadej odvlekel v stransko ulico, ki je bila med pošto in mestnim fotografom. Bila je temna in tiha. Dovolj, da ni pritegnila pozornosti.
» Prosim naj preneha!!«, drla sem se na vso grlo. Kri ni prenehala teči. Bobnenje je bilo vedno glasnejše in bolečina me je popolnoma prevzela.
Skozi majico sem videla obris rdeče črte. Krvavela sem.
To  ni bil duh. Duh me nikoli ne bi poškodoval do te mere, poleg tega ga nisem čutila.
» Lara ! Nevem kaj naj storim...«, bil je prestrašen in nervozen.
» Lara ! Poslušaj me....priklici elemente. «, je odločno rekel.
Nisem ga slišala. Slišala sem bobnenje. Pred očmi se mi je naredila tema. Sredi teme sem videla tri zamegljene podobe.
Tri ženske. Stale so v krogu in se držale za roke, ter ponavljale besede v latinščini.
Bolečina me je zopet presekala in zameglila sliko pred mojimi očmi.
Potrebno je bilo nekaj minut, preden se je slika zopet izostrila.
Takrat sem jo zagledala. Rina.
Bile so tri sestre. Izvajale so urok nad mano.
» Amina !«, Tadejev krik je presekal bobnenje.
Tema je izginila in z njo podoba. Zopet sem bila v temni ulici.
» Uporabi elemente.«, govoril je jasno in precej glasno.
Bolečina je bila neznosna. Kriknila sem, ko so se vse mišice napele.
» Voda, zrak, zemlja, ogenj, duh...«, besede sem komaj spravila iz grla. Želela sem jih ponoviti, a je bila bolečina neznosna.
Začutila sem Tadejevo roko, ki je prijela mojo.
Pripravila sem se in ponovila besede. Začutila sem vodo. Njeno pluskanje je odgnalo bobnenje. Veter je razpihnil bolečino. Zemlja je ozdravila rane. Ogenj je ogrel mišice. In duh je pregnal vse. Oblil me je in spodbujal ostale elemente v meni. Reševal me je.
Močna luč je zasijala okoli mene. Tadej se je umaknil nazaj.
Rane so se v celoti pozdravile. Bila sem močna, pozdravljena in polna energije.
Elementi so me zapustili in svetloba je ugasnila.
» Si dobro ?«, je vprašal Tadej.
» Nikoli bolje«, sem odločno rekla.

Zavedala sem se kaj sem storila. Pokazala sem jim, da se jih ne bojim. Da sem dovolj močna da jih premagam in da jih bom premagala.

Amina