NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

22. POGLAVJE

Sonce je pripekalo ob zemljo. Pomlad se je res razcvetela. Lahko sem čutila kako vse več rastlin cveti. Vonj po cvetnem prahu je napolnil zrak.
Z Mašo sva sedeli na klopici pri najinem najljubšem sladoledarju. Končno sem imela nekaj prostega časa, ki sem ga seveda preživljala s svojo najboljšo prijateljico.
» Resno ?«, sem jo vprašala. Pripovedovala mi je o novi punci svojega brata. Bil je res pravi osvajalec. Zamenjal je že dve punci v enem mesecu.
» Ja. Obupno no.«, je rekla in zmajevala z glavo.
» No, ampak pojdimo na pozitivnejše teme. Tadej mi je pisal.«, je veselo vzkliknila.
Stisnilo me je v srcu.
» Kaj pa ?«, sem turobno rekla.
» Če grem z njim na ples.«, bila je res navdušena. V bistvu je še nikoli nisem videla tako srečne.
» Seveda si rekla ja.«, sem sama potegnila sklep.
Pokimala je.
» Ti moraš tudi priti. Nujno !«, je nasmejano rekla.
» Saj pridem. Z Nejcem.«, sem hitro odgovorila.
Presenečeno me je pogledala.
» Od kdaj pa to ?«, je rekla in se hihitala.
» Od včeraj.«, sem odgovorila.
» Uff...torej se nekaj plete med vama.«, je v smehu nadaljevala.
» Mogoče.«, sem odgovorila in gledala v noge.
» Zagotovo si presrečna. Zaljubljena si vanj že celo življenje.«, ni se zlagala. V njeni glavi sem bila res še vedno zaljubljena v Nejca. Praczaprav je bilo presenetljivo koliko mi je Nejc včasih pomenil. Bil je moj cel svet. Ampak vse se je spremenilo odkar sem prvič poljubila Tadeja. Takrat je vsa najstniška zatreskanost, ki sem jo čutila do Nejca izginila.
» Res je.«, sem hitro odgovorila, preden bi me misli zanesle.
» Ah ja, komaj čakam ples.«, je navdušeno rekla Maša.

» Au !!«, je kriknila Ema, ko jo je vsaj deset ovijalk trdno oklenilo in zabodlo trne globoko v njeno telo.
» Se predaš ?«, sem siknila.
» Predam se !«, je zavpila.
Spustila sem jo na tla. Ostali so posedali okoli in naju opazovali. Danes smo trenirali sami, saj so imele starešine nekakšno srečanje.
Prišel je tudi Tadej, ki pa ni govoril z nikomor.
» Vedno boljša si.«, je veselo bleknil Matjaž.
» Res je. Super ti gre.«, mi je pritrdila Tina. Z njo sva se zadnje dni dokaj zbližali. Matjaž jo je pogledal takoj, ko je spregovorila, ko pa se je ona ozrla proti njemu je zardel in odvrnil pogled. Iskrice med njima kar letijo. Škoda, da noben izmed njiju tega ne upa priznati.
» Bi se še kdo rad pomeril ?«, sem samozavestno vprašala.
Ozrla sem se po prostoru in pogled zadržala na Tadeju. Ni mi vrnil pogleda, v bistvu ni gledal nikogar. Zrl je v tla. Brez vsakega zanimanja. Njegova obleka je bila še vedno umazana in raztrgana. To mu ni bilo podobno, saj je bil vedno urejen.
» Grem jaz.«, je spregovoril Miha. Z njim nisem spregovorila veliko besed, saj se je držal bolj zase.
» Ampak samo z ognjem. Brez ostalih. Jasno ?«, je vprašal in me premeril z očmi.
» Naj bo.«, sem odgovorila in zavila z očmi.
Stopil je nasproti meni. Preden bi se dobro pripravila, so proti meni švignili plemeni. Naredila sem ščit, ki jih je dodobra ubranil. Z velikim plamenom ognja, sem Miho dobro premaknila z mesta. Vrnil mi je z enako močnim udarcem, ki mi je zamajal tla pod nogami.
Okoli mene se je pojavil velik obroč plamenov. Ta trik na meni ni več dobro deloval, saj sem se ga znala dobro rešiti. Uporabila sem notranjost sebe, del mene ki je pripadal ognju in plamena so uplahnila.
» Tadej ?«, glas je prihajal izza mene.
Miha se je ustavil. Tudi jaz sem prenehala in se obrnila.
Med vrati je stala starejša urejena ženska. Imela jih je nekaj čez štirideset. Lase je imela spete v strogo figo, iz katere ni pogledal niti en sam rjav las. Nosila je črn kostim, ki je še poudaril njeno strogost. Lahko bi se celo kosala z Damjano. 
» Kaj počneš tu ?«, Tadej je ustal in grdo zrl v žensko.
Z Miho sva se nagonsko umaknila. Vsi so presenečeno strmeli v žensko in Tadeja.
» Jaz ? Kaj ti počneš tu ? Iskali smo te.«, je govorila. Njen glas je izgubil strogost. Iz njega je prihajala skrb in toplina.
» Nebi me bilo treba. Kot vidite sem vredu.«, on pa je govoril mrko, sovražno.
» Greva lahko domov, da se pogovorimo ?«, ga je prijazno vprašala.
» Ne. Z vami ne grem nikamor.«, je odgovoril.
» Jaz sem tvoja mama. Prosim, da takoj prideš in greva domov.«, strogost se je vrnila.
» Ti nisi moja mama. Jaz nimam mame. Ti si samo ženska, ki je odšla in se nikoli vrnila. In nikoli, ampak nikoli zame ne boš mama !«,sovraštvo v njegovem glasu je pretresel celo mene.
Otrpnila je.
» Žal mi je, da tako misliš.«, je tiho rekla, se obrnila in odšla. Brez nadaljnih besed. Brez vsega. Le odšla je.
Nekaj minut nevzdržne tišine, zatem pa je odšel tudi Tadej.

Padel je mrak. Vsi skupaj smo se odpravili iz gradu, ter se odločili, da gremo še na pijačo, preden se vrnemo domov.
Zagledala sem ga na klopici. Sedel je v mraku. Sam samcat.
» Pojdite naprej. Pridem za vami.«, sem rekla ostalim. Malo so nergali, a na koncu le odšli.
Stopila sem bližje.
» Hej.«, sem tiho rekla.
Obrnil se je in me pogledal.
» Hej.«, je brezupno odgovoril.
Prisedla sem k njemu na klopico. Bila je izredno tiha noč. Motil nas je le hrup ceste. Grad je bil v temi rahlo strašljiv. Pravzaprav je bil kot iz pravljic o zlobnih čarovnicah. Okoli njega je bilo vse tiho. Trebanjski lev se je skoraj izgubil v temi noči.
Klopice so bile postavljene, na trati pred gradom, pod velikim drevesom. Zadnje čase se vedno na koncu dneva zmajdem pod drevesom. Ta misel bi me skoraj nasmejala.
Oba s Tadejem sva bila tiho. Le gledala predse.
» Bi ji ti oprostila ?«, je končno le vprašal.
» Nevem.«, sem iskreno odgovorila. Pomislila sem kako bi bilo, če bi Valerija stala pred mano. Če bi bila ona še živa.
» Zapustila me je. Odšla je, zaradi svojih trapastih razlogov. Ni me imela rada, sedaj pa želi neko popolno družino...«, obmolknil je, saj so ga besede pekle v grlu. To se je videlo.
» Morda so bili razlogi res dobri...«, prekinil me je predej bi končala.
» Imela je moškega, ki ni maral otrok.«, njegov gnus ob tem je bil očiten.
Nisem vedela kaj reči.
» Žal mi je.«, sem tiho rekla.
Pogledal me je.
» Vrniti se moram domov, ane ?«, je otožno rekel.
Prikimala sem.
» Ne moreš bežati. Lahko pa se odločiš koga imeti v svojem življenju in koga ne.«, govorila sem mirno in zrla v njegove modre oči.
» Kako si lahko tako pametna ?«, je nežno vprašal.
» Saj nisem. V bistvu se mi niti sanja ne kaj počnem.«, sem iskreno odgovorila.
» Seveda se ti. In odlično ti gre.«, njegov glas je božal mojo dušo. Bil je popoln. Resničen.
» Lara....Si res ti ?«, glas me je stresel.
Ozrla sem se, ter popolnoma otrpnila.
Ne. Ni možno.
» Teta Anita....«, sem zašepetala in strmela v žensko pred sabo.
Le strmela sem v Anito.
» Ti si. Res si ti.«, je ponavljala.
» Ja jaz sem.«, sem zašepetala. Videti je bila popolnoma osupnjena, a ista kot sem se je spominjala. Bila je moja teta. Ki me je vedno zabavala, me gugala ko sem bila majhna in mi kupovala draga darila.
» Tvoja mama je rekla, da si na nekem izletu, a nas je vse že skrbelo, ker toliko časa traja. Prepričujemo ho, da nekaj ni vredu, a ona trdi da si dobro.«, njen vedno vedri glas je bil zlomljen.  Zaskelelo me je v dno srca.
» Saj sem dobro.«, sem tiho odgovorila.
» Vidim. Zakaj se nisi vrnila domov?«, je vznemirjeno vprašala.
» Nemorem se. Žal mi je, a se ne morem.«, zvijalo me je v trebuhu, ob vsaki besedi.
» Zakaj nemoreš ?«, je presenečeno vprašala.
Takrat sem dojela, da se nikoli ne bom vrnila. Teta Anita, Lidija, moja družina me nikoli ne bo sprejela tako. Končati moram to muko.
» Poslušaj me....«, sem začela. Glas se mi je lomil. Oči so se napolnile s težkimi solzami.
Priklicala sem duha. Oblil me je. Sladkoba, ki me včasih ozpopolne, mi sedaj ni pomenila nič.
» Dobro sem in vedno bom. S temi besedami bom izbrisala Laro, ne le iz tvojega srca, ampak tudi iz srca vseh vas. Lara ni nikoli obstaja. Lidija je imela dva otroka in niti enega več. Živeli boste srečno. Zdravo. Ko preneham govoriti se boš obrnila in odšla.«, gledala sem jo naravnost v oči. Bila je popolnoma otrpla.
Ko sem končala se je obrnila in odšla v temo. Ni se obrnila. Nič ni rekla.
» Rada te imam.«, sem zašepetala v njen hrbet. Solza mi je spolzela po licu, ko sem jo gledala oditi.
Roke so me trdno objele okoli bokov. Tadej je naslonil svojo glavo na mojo ramo in me trdno držal okoli bokov.
Počutila sem se varno.

Družina je pomembna. Vrjame vate in te ima rada. Varuje te.
Jaz sem svojo danes izgubila. Tadej jo je dobil, a je noče.
Svet je včasih res krivičen.

Amina