NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

43. POGLAVJE

Stali smo pred letališčem.
»Kaj točno čakamo ?«, je vprašala Tina, ter zmedeno pogledala Diega.
» Čakamo taksi, ki nas bo odpeljal do pristanišča. «, ji je odgovoril.
» Lačna sem.«, je dodala Tina in se obupano prijela za trebuh.
» Vsi smo lačni. Mar nebi nekaj pojedli preden nadaljujemo. Od včeraj nismo nič jedli.«, sem rekla in pogledala svojega očeta.
» Prav. Tukaj blizu je prikupen bistro. Mislim da strežejo burgarje. To imate mladi radi kolikor sem slišal.«, je odgovoril in se napotil proti taksiju, ki je ravno ustavil v bližini vhoda. Vsi smo mu pridno sledili. Diego je sedel spredaj k taksistu, ostali pa smo se stlačili na zadnje sedeže. Slišala sem oglašanje Tininega trebuha. Ubožica je bila očitno res zelo lačna.
Taksi je kmalu ustavil pred manjšim bistrojem. Diego je taksistu plačal in se odpravil naravnost notri.
Usedli smo se za mizo ob oknu. Sama sem sedela zraven Tine in nasproti mi je sedel Nejc. 
Natakaricu smo oddali naročila in v tišini obsedeli. Komaj sem čakala svoj burger s piščancem in krompirček.
Spomnila sem se na Marino, ki se mi je oglasila v sanjah. Pozabila sem na lakoto in se spomnila zaskrbljenosti v njenih očeh. Počutila sem se krivo, ker sem ji dajala tako skrb na ramena. Ampak morala sem rešiti Tadeja. To sem mu dolgovala.
» Marina me je s pomočjo duha poklicala. «, sem prekinila mučno tišino. Diego je osuplo dvignil pogled izza knjige ki jo je bral. Bila je ista kot jo je prebiral tudi na letalu. Tudi moja prijatelja sta me osuplo pogledala.
» Kaj je želela ?«, je vprašal Nejc.
» Kaj le. Želela je vedeti kje smo.«, je resno rekel Diego.
Prikimala sem njegovemu stavku.
» Hitro moramo iti naprej in se čimprej vkrcati na ladjo. Sedaj te lahko Marina izsledi s pomočjo duha in Damjana ne bo izgubljala časa ko enkrat te.«, je še dodal Diego.
Predstavljala sem si Damjanin bes, ko me zopet vidi. Že samo ob misli nanj me je zvilo.
Natakarica nam je postregla hrano in vsi smo zagrizli vanjo. Tina je pozabila na vso oliko in si skoraj pol burgerja stlačila v usta na enkrat.
» Zakaj je Madam Dolores sploh zaprta v Liberu ?«, je nenadoma vprašal Nejc.
To smo se spraševali vsi trije, a prej ni bilo časa razglabljati o preteklosti ženske, ki jo ne poznamo.
» Kaj je največji greh vsake ženske ?«, je vprašal Diego z zamišljenim nasmeškom. Vsi smo zmedeno strmeli vanj.
» Greh vsake ženske je da brezpogojno ljubi. In tudi Dolores je brezpogojno ljubila. A na žalost ljubila napačnega moškega.«, je odgovoril našim zmedenim obrazom.
» Koga pa je ljubila ?«, je vprašala Tina.
» Čarovnika. Zelo mogočnega čarovnika, ki je svojo moč uporabljal v slabe namene. Posluževal se je črne magije in povzročil mnoge preglavice po svetu. Dolores mu je stala ob strani. Starešine so ga premagale in mu posrkale moč, madam Dolores pa obtožile izdajstva in jo zaprle v Libero.«, je povedal.
» Torej je bila naivna.«, je dodala Nina.
»Nihče, ki je zaljubljen ni naiven.«

Sonce je pripekalo na mojo kožo, ko smo stali v pristanišču. Diego se je dogovarjal za ladjo, ki nas bo popeljala na odprto morje.
»Še vedno mu ne zaupam. «, je rekel Nejc in mrko gledal proti Diegu, ki se je pogovarjal s starejšim mornarjem.
»Nihče mu ne zaupa. Ampak vseeno je naša najboljša možnost, da najdemo medaljon. «, sem odgovorila in ga tudi sama opazovala.
Obrnil se je k nam in nam z roko nakazal naj pridemo bližje.
Prišli smo do njega in starejšega gospoda. Imel je sključeno postavo in globoke rane po obrazu.
»To je Ricardo. Popeljal nas bo na sredino Tiranskega morja. «, je z rahlim navdušenjem naznanil Diego.
Ricardo se je le namrščil in odšel na svojo ladjo. Bila je stara bela srednje velika ladja, ki dvomim da je ustrezala vsem szandardom za varno plutje.
»Videti je kot serijski morilec. «, je zašepetala Tina.
» Če te bo hotel umorit ga enostavno odpihneš. Kje je problem? «, ji je odgovoril Nejc.
Tina mu je namenila resen pogled in stopila za nami, ki smo se že povzpenjali na ladjo.
Les pod nami je škripal in ladja se je nestabilno zibala.
»Si prepričan, da nas bo tale stara kripa spravila na sredino morja? «, sem resno vprašala.
Ricardo se je rahlo obrnil in me grdo pogledal. Očitno razume slovensko in očitno nemara žalitev svoje ladje.
»Seveda bo. «, je rekel Diego in se usedel na staro klop ob robu ladje.l, ter zopet odprl svojo knjigo. Tudi Tina in Nejc sta sedla na klop nasproti njega. Sama pa sm šla na rob palube in gledala morje pod sabo, ko se je ladja začela premikati.
»Voda«, sem zašepetala in oblila me je kot val. Oblivala me je in se igrala skuoaj z morjem.
Oboževala sem te občutke. Oboževala sem milino in čistost vode.
» Voda je res mil element. «, sem zaslišala glas za seboj.
Obrnila sem se in videla Nejca, ki stoji za mano in me opazuje.
» Res je. Tako čist in iskren je. «, sem odgovorila in zopet pogledala prostrano morje.
» Ko sem prvič odkril da sem čarovnik me je misel zelo plašila. Imel sem 6 let, ko mi je mama povedala. Bilo me je noro strah da nikoli nebom tako dober kot ona. Ponoči sem se zato plazil iz postelje in v kopalnici natočil polno kad vode, ter se učil čarati. Storil sem poplavo dvakrat. «, je rekel in se glasno zasmejal.
Tudi sama sem se nasmejala. Predstavlajala sem si šestletnega Nejca kako z preprostim urokom poplavi kopalnico.
» Takrat sem se naučil dve stvari. Prvič da je voda izredno lep in čist ampak tudi zelo mogočen element. In drugič, da je magaija v moji duši. Odraščal sem z uporabo vode in postala je del mene. Vedno bo del mene«, besede so prihajale iz njega iskreno in ob njih se je zazrl v prostrano morje. Zanj je bilo tako preprosto. Ljubil je vodo in element mu je vračal to vdanost. Sama sem mogla ljubiti 5 elementov in le 4 so mi vračali naklonjenost in me varovali. Kako naj duh postane del moje duše ?
»Želim si, da bi bilo tudi pri meni tako preprosto... «, sem rekla in vzdihnila.
»Vsak elemnt moraš ceniti. In mislim da je težava ta da ti duha ne ceniš ampak se ga bojiš. «, mi je odgovoril.
»Bojim se tega kar mi lahko naredi. «
» Ti in tvoji elementi ste eno. Nosiš jih v srcu in duši. So del tebe. Uspelo ti je ukrotiti duha. Že dolgo ti ne dela več škode. Nimaš prividov in blodnj. Ničesar ni. Ukrotila si ga in postal je del tebe. «
Ganile so me njegove besede in resniva v povedanem.
Duh je del mene. To mi je pokazal prvi trenutek, ko sem ga začutila na pokopališču.
»Strah me je. «, sem iskreno izrekla.
»Ob tebi sem. Neglede na vse sem ob tebi. «, mi je odgovoril in me prijel za boke. Privila sem se k njemu. Voda naju je oblila in se prepletala. V njegovem objemu sem bila v zavetju vode in bila sem navidezno varna.
»Bruhala bom!! «, naju je iz objema predramil Tinin krik. Pritekla je do naju in se nagmila čez palubo, ter izbruhala svoj burger.
»Si vredu? «, sem jo vprašala in svojo roko položila na njen hrbet.
»Morska bolezen.«, je odgovorila.
Z Nejcem sva se spogledala in oba bruhnila v smeh, saj je močno uporabnico vetra na kolena spravila ravno voda.

Po dveh urah plovbe je Ricardo končno ustavil ladjo. Kopno ni bilo več vidno. Res smo bili na sredini morja.
»In sedaj? «, sem vprašala in pogledala Diega.
»Sedaj moramo priklicati gorovje Libro. «, mi je odgovoril in iz žepa potegnil list papirja na katerem so bile napisane latinske besede.
»Kako točno naj bi to storili? «, sem zmedeno vprašala.
»Vzemi list in beri besede. Edina si dovolj močna da odpreš gorovje. Opozoriti te moram da bo urok zahteval velik del tvoje moči. «, je dodal moj oče in mi podal list. Vzela sem ga in čutila kako mi strah šibi kosti.
» Kaj pa midva? «, je vprašal Nejc.
»Potrebovala bo veliko energije. Zato edino kar morata storiti vidva je to, da se povežeta s svojim elementom. «, je odgovoril Diego in se mi postavil za hrbet.
»Pripravljeni smo Lara. Začni urok. «, je še dodal.
Obrnila sem mu hrbet in gledala prostrano morje.
»Qui affecto protego, mixtisque iubas serpentibus et posteris meis stirpiqu«, sem izgovorila besede prvič. Nič ni bilo. Sploh nisem uporabila magije.
»Ponovi! «, sem zaslišla Diegov glas izza hrbta.
»Qui affecto protego, mixtisque iubas serpentibus et posteris meis stirpiqu«, sem zopet ponovila besede.
Ponovila sem jih zopet.
In zopet.
In zopet.
Začutila sem element vode ki je začel oblivati moje telo. Močan vonj zemlje md je prevzel in zrak napolnil mojo dušo. Ogenj je vse povezal v močan ognjen obroč. Voda se je okrepila in začutila sem močno energijo izza hrbta. Nejc se je povezal z vodo. Srkala sem to energijo vaso. Prav tako sem kmalu začutila zrak kako je krepil svojo moč v meni. Srkala sem Tino in njena energija me je delala močnejšo. Ogenj me je začel močneje oblivati in tudi Diego se ke povezal s svojim elementom. Črpala sem njihovo energijo in delala me je nepremagljivo.
Duh je prišel izneneada in sklenil krog z vsemi elementi. Trgal je moč iz vseh treh oseb za mano in jo dajal meni.
Čutila sem močno energijo vsakič ko sem izgovorila besede. Besede so me žgale in črpale moč iz mene tako kor sem jo jaz iz svojih prijateljev in očeta. Slišala sem Tinin krik in njena moč zraka je izginila. Nisem se obrnila.
Nadaljevala sem urok in zdelo se mi je kot da se bo vsa moč v meni prelomila. Duh me je krepil.
Besede sem ponavljala vedno glasneje. Morje je začel močno valovit in nebo so prekrili temni oblaki.
Nebo se je razklalo na pol in se odprlo. Nebo in morje sta se povezala in pred mano se je prikazalo mogočno gorovje Libero. Bilo je kot Atlantida med oblaki. Prenehala sem z urokom.
Elementi so se poslovili in bila sem izčrpana.
Uspelo mi je. Pred mano je stal Libero.

Bila sem korak bližje cilju. Vendar pred mano so še izzivi, ki bodo terjali mojo celotno notranjo moč in postavili na kocko mojo ljubezen.

Amina