NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

28. POGLAVJE

En teden kasneje, sem hodila proti šoli. Prebujal se je lep torkov dan. Sonce se je dvigovalo izza hribov, nebo pa je bilo brez oblačka.
Prvi sončni žarki so se poigravali z mojimi lasmi. Bilo je kar precej toplo za mesec maj.
Kljub temu, da je bila Damjanina hiša kar precej oddaljena od šole, sem se odločila da se bom do nje odpravila peš. Tako sem lahko v miru razmislila o vsem, kar me je pestilo.
Zadnji teden sem se res trudila vzpostaviti povezavo s tremi sestrami in ugotoviti kje se nahajajo. Vsi moji poskusi so propadli. Ozračje je bilo mirno. Preveč mirno. Kot zatišje pred nevihto. Duh ni povzročal težav in kadar sem ga uporabila ni naredil tega kar sem hotela.
Bila sem nervozna. Ves čas sem se spraševala kdaj bo vame priletel val energije.
Nisem se pogovarjala s Tadejem ves teden. Niti z Marino ali ostalimi. Z Damjano sva se izmenjali nekaj besed vsak dan, a nič ni bilo povezani z magijo in mojo nalogo.
Nejc in Tina sta mi bila najbolj v pomoč. Vedno bolj sem jima zaupala.
Bila sem skoraj pri stopnišču, ki je vodilo k vhodu v šolo.
Ko se je duh v meni zganil. Navdal me je s paniko. Začutila sem močno energijo, ki je prihajala izza starega čebelnjaka. Čebelnjak je bil postavljen leta nazaj, danes pa je že razpadal in ga nihče ni uporabljal.
Ogenj je vzplementel v meni, kar je pomenilo da gre za uporabnika ognja.
Strmela sem v čebelnjak.
Oba elementa sta divjala v meni in energija, ki sem jo čutila je bila res neverjetno močna.
Stopila sem nekaj korakov proti čebelnjaku. Videla sem podobo, ki se je umaknila nazaj za čebelnjak.
Naenkrat sta oba elementa utihnila.
Zdreznila sem se, ko sem zaslišala šolski zvonec.
Prepričana sem bila, da sta se elementa zmotila ali da je strah začel najedati.
Obrnila sem se in stekla v šolo.

» Kdor jutri nima domače naloge, bo vprašan. Brez izgovorov.«, je strogo rekla Marina ob koncu ure.
Vsi so nergali in hiteli pospravljati. Opazovala jih je mirno, ter vsakrmu, ki se je celo poslovil od nje odzdravila.
Tudi jaz sem dokaj hitro.pospravila in vstala. Ob tem sem pogledala na prazno mesto poleg sebe. Tam je včasih sedela Maša.
Stisnilo me je pri srcu.
Torbo sem si poveznila čez ramo in želela oditi, ko sem na vratih zagledala šolsko psihologinjo.
Starejša gospa, okrogle postave in kratkih las, ter vedno veselega obraza se je umaknila na stran, ko so učenci zapuščali razred.
Premerila je celoten razred in se s pogledom ustavila na meni.
Zavzdihnila sem, saj sem podzavestno dobro vedela kaj sledi.
» Lara, ravno tebe sem iskala.«, je veselo rekla.
Zdelo se mi je, da je celo Marina zavila z očmi ob njenem veselem glasku.
» Pridi z mano.«, je rekla. Preden bi lahko oporekala, me je že rinila proti svoji pisarni, ki je stala na koncu hodnika.
Ko sem vstopila se je sama usedla za svojo pisalno mizo, jaz pa na enega izmed dveh stolov na drugi strani.
» Ah Lara. Vem, da trenutno preživljaš težko obdobje. Smrt je nekaj resnega in vsak se z njo spopada na svoj način.«, je prijazno rekla.
Pomislila sem na svoj način spopadanja s smrtjo. Zalučanje Marine in Damjane v steno.
Hm, očitno imam res svoj poseben način.
» Najverjetneje je težko govoriti o tem, ampak zanima me nekaj stvari o tvojem počutju in Mašinem počutju tik pred smrtjo.«, je rekla, ter ne gledala v oči.
» Jaz sem dobro. Ona je bila dobro. Še kaj ?«, sem odrezavo rekla.
» No. Opazila sem, da tvoje ocene popuščajo v zadnjih mesecih. Mašine pa nikoli niso bile najboljše.«, skoraj bi se zasmejala. Želela sem ji zabrusiti, naj se ona poskusi učiti, medtem pa rešuje svet, se pazi pred depresijo in preboli smrt najboljše prijateljice.
» Zanima me ali te je morda Maša vključila v kakšno neprimerno družbo ?«, govorila je previdno in to mi je še bolj dvignilo pritisk.
» Ne.«, sem resno odgovorila.
» Vem, da nemaraš govoriti o tem. In vrjami zaradi tega Maša ni bila slabo dekle, ampak poglej kam so jo okoliščine pripeljale.«, je rekla.
Besno sem jo pogledala.
S težka sem ostala mirna.
» Kakšne okoliščine ?«, sem siknila.
» Zabodel jo je norec. «, sem ostro dodala.
» No, tako si ti rekla. Vendar vse je precej čudno. Vsi vemo, da se je še nekaj dogajalo.«, trudila se je ostati prijazna in previdna.
» Maša ni bila kriva za nič. In tukaj smo opravili.«, sem siknila, ter odšla skozi vrata. Besno sem jih zaloputnila in se nisem zmenila za njen klic.

Po isti poti sem odhajala domov. Za sabo sem zopet začutila isto energijo kot zjutraj.
Počasi sem se obrnila. Zagledala sem starejšega moškega. Nosil je usnjeno črno jakno. Kaavbojke in belo majico. Imel je vranje črne kodraste lase in rjave oči. Pod očmi je imel nekaj gubic, ki so nakazovala da je v poznih štiridesetih.
Elementi so bili v polni pripravljenosti na obrambo. Bila sem polna energije. To je začutil.
» Nočem težav.«, je hitro bleknil.
» Kdo ste ?«, sem odločno vprašala.
» Moje ime je Drago.«, je rekel.
» Zakaj me zasledujete ?«, presenetila me je odločnost v svojem glasu. Očitno sem se od Damjane marsikaj naučila.
» Nisem vedel kako govoriti s tabo.«, je jecljajoče povedal.
» Zakaj sploh hočete govoriti z mano ?«, sem z zanimanjem v glasu vprašala.
» Ker ti hočem pomagat, premagati Tri sestre.«, zadnji dve besedi je izgovoril z gnusom, ki se ga je močno začutilo v glasu.
» Zakaj ?«, sem vprašala.
» Recimo, da imam z njimi neporovnane račune.«, njegov ton se je spremenil. Postal je samozavetnejši in trdno odločen.
Čutila sem zanimivo vibro ob tem človeku. Kot bi ga morala že od prej poznati. Bil je zagotovo zelo zanimiv in morda rahlo nevaren, vsaj tako se je zdelo po njegovem videzu.
Ampak nekaj na njem enostavno ni bilo prav.

V našo zgodbo je vstopil mov lik. Tudi on bo odigral izredno pomembno vlogo. Kljub vsemu času, ki ga imam tukaj med dvema dimenzijama, pa boste morali na nadaljevanje počakati.

Amina