NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

31. POGLAVJE

Prebudila sem se v toplini Nejčevega objema. Njegovo dihanje in vonj sta me pomirjala. Še vedno je trdno spal. Gledala sem ga kako spi. Usta je imel rahlo odprta in nežno smrčal. Ob poslušanju njegovega smrčanja me je sililo na smeh.
Spomnila sem se dogodkov prejšnega dne. Vedela sem, da sedaj bolj kot kdajkoli prej potrebujem pomoč. Vso pomoč, ki jo lahko dobim.
Neglede na to koliko sem izgubila, so še vedno ljudje, ki vrjamejo vame.
Pogledala sem Nejca. Nasmehnila sem se in odločno zlezla iz postelje.
Usedla sem se na tla ob postelji.
Noge sem prekrižala v pozo za jogo in zaprla oči.
» Duh...«, sem šepnila. Po minuti ali dveh me je oblil. Njegova sladkoba me je napolnila. Moje srce je bilo v ritmu z njim. Ustnice so se mi ukrivile v nov nasmešek.
Zajela me je tema. Nisem se zavedala kje sem.
» Diego...«, sem zopet šepnila.
Iz daljave se mi je prebliževala svetloba. Slika se je oblikovala pred mano vsako sekundo je bila bolj jasna. Znašla sm se v hotelski sobi.
Edini Hotel v Trebnjem je bil Hotel Opara. Torej sem vedela v sekundi kje je. Sedel je na stolu za mizo in nekaj pisal v knjigo. Ni me videl. Bila sem kot duh, ki je stal za njegovim hrbtom. Pogledala sem v zvezek.
Bil je njegov dnevnik. Podoben tistemu, ki ga je pisala Valerija. Kdo bi si mislil, da tak moški piše dnevnik.
Podoba je začela bledeti.
Počasi sem se vračala nazaj v svoje telo. Duh je lepo odšel.
Nežno sem odprla oči. Pogledala sem okoli sebe. Nejc je sedel nekaj centimetrov proč od mene na tleh in osuplo zrl vame.
» Jutro.«, sem veselo pozdravila.
» Kaj za vraga je bilo ?«, je vprašal.
» Kaj ?«, sem zmedeno vprašala. Nisem vedela kaj ljudje vidijo, ko me prevzeme trans.
» Bila si popolnoma pri miru. Sploh nisi dihala. In ko sem se te hotel dotakniti, me je močna energija stresla. Okoli tebe je bila pregrada.«, je panično povedal.
» Ha, nisem vedela.«, sem rekla in vstala. Osuplo me je gledal in vstal takoj za mano.
» Kaj si počela ?«, je vprašal.
» Iskala sem Diega in ga tudi našla.«, bila sem res dobre volje in popolnoma bojevita.
» Aha. In kaj boš sedaj ?«
» Po pouku grem k njemu. Sedaj pa grem na zajtrk.«, sem rekla. Prijela Nejca za roko in ga zvlekla iz sobe.

Pouk je minil hitro. Preden sem se zavedala, sem že stala na recepciji hotela.
» Želite ?«, me je vprašalo mlado dekle.
» Ali je pri vas nastanjen Diego...«, ustavila sem se in dojela, da sploh nepoznam njegovega priimka. Moj oče je, ampak tudi popoln neznanec.
» Am, pozabite. Je že vredu.«, sem rekla in se obrnila. Bila sem pri vratih, ko sem za sabo zaslišala glas.
» Amina ?«
Obrnila sem se. Stal je v bližini receptorke.
» Moje ime je Lara.«, sem jasno rekla.
» Oh, oprosti. Kaj počneš tu ?«, je vprašal in stopil k meni.
» Pravzaprav sem prišla k vam.«, sem odgovorila. Bilo mi je neprijetno.
» Prosim tikaj me. Mislim, da bi bila kavarna boljši kraj za pogovor.«, pomignil je proti kavarni, ki je bila del hotela. Pokimala sem mu.
Vsedla sva se na balkon. Nisem popolnoma razumela zakaj, dokler ni iz žepa potegnil zavitka cigaretov.
Prižgal si je eno.
Natakarici je naročil močno črno kavi, meni pa jabolčni sok.
Ko nama je postregla, je nemudoma srknil požirek. Nato pa pogledal mene.
» Torej. Želiš ?«, je vljudno vprašal.
» Rekli ste, da poznate način kako lahko premagam tri sestre. In želim slišati vaš predlog.«, bila sem izredno uradna. Skoraj kot Damjana.
» Zelo dobro vem kako jih premagati. Ampak povej mi zakaj si si premislila ?«, je z zanimanjem vprašal.
» Rabim pomoč. Tri sestre gradijo vojsko in rudi jaz potrebujem pomoč.«, bila sem iskrena, to je opazil.
» Hm. Dobro. Si dobila mamin dnevnik ?«, je nenadoma vprašal.
» Ja.«, sem hitro odgovorila.
» Na koncu je strgan list, kajne ?«, ni bilo vprašanje. Bolj je bils trditev.
Pokimala sem.
Segel je pod sivo majico, ter izvlekel medaljon. Opazila sem da ima okoli vratu verižico, ampak nisem niti pomislila, da se pod majico skriva medaljon.
Medaljon je bil zlat in na sprednji strani je imel vgravirano črko D. Bil je dokaj preprost.
Odprl ga je. Iz njega je na mizo padel, večkrat prepognjen list.
» Izvoli.«, je rekel in potisnil list k meni.
» Tukaj so vse rešitve, ki jih iščeš.«, je rekel in srknil požirek kave.
Prijela sem list v roke in presenečeno pogledala Diega. List sm spravila v žep.
» Zakaj ste ga imeli vi ?«, sem vprašala, ter se trudila odpreti sok.
» Res vztrajaš z vikanjem, ane ? Valerija mi ga je dala.«, je rekel in pogledal skozi balkon, ki je imel pravzaprav beden pogled. Videlo se je le parkirišče pred pošto.
» Zakaj vam ?«
» Izdal sem jo. Nihče nebi nikoli pomislil name kot skrivališče. Briljantna poteza, za briljantno žensko.
» Ste jo imeli dejansko radi ?«, sem zmedeno vprašala.
» Seveda. Ni dneva da se nebi krivil za vse kar je bilo.«, je rekel in pogoltnil slino. Končno mi je uspelo odpreti sok in naredila sem dva požirka, ter z njima spila tudi ves sok.
» Hvala za list. Sedaj pa moram iti.«, sem rekla in vstala.
Ni vstal, le gledal me je in se nasmehnil.
» Če me potrebuješ, veš kje sem.«, je toplo rekel in se za dodatek nasmehnil.
Pokimala sem, ter odšla.
Razmišljala sem le o listu, ki mi ga je dal in o tem kaj bom v njem odkrila.

Bilo je pozno zvečer. Ležala sem na postelji in strmela v svoj preljubi strop, ki mi v zadnjem času pomaga razmišljati. Papir, ki mi ga je dal Diego je ležal na mojem trebuhu. Nedotaknjen. Nisem ga upala prej odpreti. Vedela sem, da ga bom slej ko prej morala. Ampak bilo me je rahlo strah kaj bom v njem našla.
Globoko sem vdihnila.
Prevrnila sem se na trebuh in počasi odprla list. Bil je enak kot vsi listi v maminem dnevniku.

24.10.2002

Draga Amina.

To je moje zadnje pismo. Moja zadnja stran v dnevniku. Danes sem te odnesla k moji stari znanki  Lidiji. Dobra ženska je in vem, da bo neglede na vse poskrbela zate.
Nisem v dvomu, da bo magija našla svojo pot nazaj k tebi. Del tebe je, ki ti ga nihče nemore vzeti. Naredila sem veliko napak, kinjih danes obžalujem, ampak ti nisi ena izmed njih. Ti si moj največji zaklad.
Zaupaj Damjani, Marini in Diegu. Vem da me je tvoj oče izdal, ampak tebe nikoli ne bo. V to bodi prepričana.
Torej ko to bereš, najverjetneje veš vse kar nameravam storiti.
Mojo magijo sem spravila v medaljon, ter ga dala moji zelo dobri znanki. Ta medaljon ti bo pomagal.
Pozorno me poslušaj, pojdi poiskat medaljon in ko ga dobiš v svojw roke ga razbij in posrkaj magijo izz njega. Pomagal ti bo postati močna ali bolje rečeno najmočnejša.
Poišči Madam Dolores. Ona ima medaljon.
Vem, da jih ti lahko oremagaš....
Še nekaj. Vem da je sprejemanje duha težko, morda nemogoče. Ampak trik kako ga obvladati je le en. Ljubi ga. Ljubiti moraš sebe skupaj z duhom. Ko storiš to, boš imela popoln nadzor.
Oprosti, ker me ni ob tebi....
Ostani pogumna. Ljubi in bodi ljubljena. Bodi drzna in zaupaj le ljudem, ki so tega vredni.
Vedno bom ponosna nate.
Z vso ljubeznijo...

Valerija

Oči so se mi orosile, ko sem spustila pismo. Želela sem, da bi bila živa in da jo objamem.
Želela sem svojo mamo.

Igra se začenja..

Amina