NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

15. POGLAVJE

Prva misel, ki mi je šinila skozi glavo, ko sem zjutraj odprla oči, je bil pogovor, ki me je čakal z mojo mamo.
Ob spominu na prejšni večer, sem se zdreznila. Vstala sem in obula svoje copate. Ob pogledu v ogledalo, sem ugotovila, da imam pod nosom posušeno kri. Z nohti sem podrgnila, da bi jo odstranila, kar mi je le delno uspelo.
Odpravila sem se po stopnicah. Ob misli na mamo, so bili moji koraki vedno težji.
Odprla sem vrata kuhinje. Mama je sedela za mizo, nikogar drugega ni bilo, le ona. Pred seboj je imela odprt časopis in skodelico kave iz katere se je še širil božanski vonj po kofeinu. Ko sem vstopila, se je zdreznila, a pogledela me ni.
Usedla sem se nasproti nje. Srce mi je močno in divje razbijalo. Nič nisem rekla, le strmela vanjo.
» Mami, jaz...«, prekinila me je.
» Ti si čarovnica.«, pogleda ni odvrnila od časopisa.
» Ti veš ?«, sem presenečeno vprašala.
Odložila je časopis in se zazrla vame.
» Seveda da vem. Vedno sem vedela kaj je Valerija in vse skupaj tudi prekleto dobro skrivala. Nisem pa si mislila, da boš kdaj odkrila vse to.«, ko je omenila mojo mamo, se je njen glas zazdel še hladnejši kot prej.
» Ne bi mi smela skrivati.«, sem bleknila.
» Česa ne bi smela skrivati ? Tega, da boš nekoč postala enak stvor kot tvoja mama ! Tega, da boš šarila po zraku in sklenjevala kroge, ki ti bojo le škodili, na koncu pa umrla zaradi uporabe duha !!«, govorila je besno, hladno. Nisem je bila vajena govoriti tako. Vsa toplina njenega glasu, toplina ob kateri sem odraščala je izginila.
Nisem si drznila odgovoriti.
» Moja mama je sklenila pakt s čarovnicami nekaj let nazaj, nevem o čem je bil, a po tem paktu, sem bila jaz dolžna skrbeti zate.«, besedica dolžna me je zapekla v ušesih.
» Kako to, da ti Damjana pusti živeti ?«, me je nenadoma vprašala.
» Uporabo duha imam prepovedano. Če ga še kdaj uporabim, mi bo iztrgala magijo.«, sem iskreno povedala, pri tem pa je moj glas trepetal. Videla sem, da je trznila, ko sem omenila kaj se zgodi.
» Ne bo ti je. Ker si s tem zaključila.«, je odločno rekla in me gledala naravnost v oči.
» Kako misliš zaključila ?«, sem vprašala.
» Lepo. Ne boš več čarala. Nikoli. Preveč te imam rada, da bi dovolila, da umreš zaradi genske napake.«je nadaljevala.
Genska napaka.
Tako je poimenovala mojo magijo. Magijo, ki je v meni vzbudila neverjetne občutke in mi vlila moč.
» Ampak, saj ni le...«, sem začela, vendar me je v trenutku prekinila.
» Z magijo si opravila ! Jasno ?«, njen glas je bil strog in neizprosen.
Pokimala sem.
Odvrnila je pogled in nadaljevala pogovor, kot da se prejšni pogovor ne bi nikoli zgodil.
V šolo me je danes peljala ona, da bi se prepričala, da res grem tja. Čutila sem njen pogled tudi, ko so se vrata šole zaprla za mano.

Maša me je že čakala v razredu biologije, ko sem vstopila. Sedela je na svojem običajnem mestu v predzadnji klopi. Poleg nje je prazno mesto čakalo name. Učiteljica je sedela za svojo mizo in strogo opazovala učence, izza svojih rdečih očal. Vsi učenci so sklepali, da je to njena najljubša barva, saj je bila večina njenih stvari rdeča.
» Hej. Kje si bila ? Pouk se bo skoraj začel.«, je spregovorila Maša, ko sem se usedla poleg in položila zvezke na mizo. Preden bi lahko odgovorila je zvonec naznanil začetek pouka.
Vsi v razredu so vstali in pridno čakali, da učiteljica pokima. Ko je to storila so vsi sedli nazaj.
» Mama me je zadržala. Pogovori.«, sem ji zašepetala. Moj šepet ni bil opazen, saj so pri učiteljici tako ali tako vsi klepetali.
» Kakšni ?«, me je vprašala Maša.
Ja to pa je vprašanje. Najboljši prijateljici seveda nisem mogla povedat, da je moja mama, ki v resnici sploh ni moja mama izvedela, da sem čarovnica in da uporabljam pet elementov, izmed katerih me bo peti ubil ali pa spravil ob pamet.
Vau. Moje življenje je postalo res zapleteno.
» O after partyu.«, sem si hitro izmislila. Zabava, ki jo organizirajo učenci po koncu leta je za vse zelo pomembna. Mama mi je že nekaj časa nazaj dovolila iti in imela z mano pogovor o alkoholu in zrelem obnašanju. Sedaj pa je bil to tudi lep izgovor, da sem prekinila Mašino spraševanje.
» Aha. Tadeju sem dala pisemce z vprašanjem glede soka v omarico.«, je navdušeno nadaljevala. Trznila sem.
» In ?«, sem hitro vprašala.
» Ni še videl.«, je rekla Maša.
Oddahnila sem si. Vseeno pa me je skrbelo kaj bo ko bo videl. Morala bi biti upati na najboljše za prijateljico, a sem si zares želela, da bi jo zavrnil.
Zagledala sem se v učiteljico, ki je pred tablo mučila enega izmed sošolcev s svojim spraševanjem.