NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

44. POGLAVJE

Pred mano je stalo gorovje Libero. Bila sem osupla nad njegovo mogočnostjo in nisem mogla umakniti pogleda z njega.
»Lara! «, sem zaslišla Nejčev klic.
Obrnila sem se in ga zagledala na kolenih ob nezavestni Tini. Iz nosu ji je tekla tanka rdeča črtica krvi.
»Kaj se je zgodilo?! «, sem nervozno vprašala in stekla k prijateljici. Prijela sem jo za roko. Priklicala sem zrak in si močno oddahnila ko sem zaznala moč zraka tudi v njej in ko sta se najins elementa povezala.
»Premočan urok je bil. Izčrpal jo je. «, mi je iskreno povedal Diego.
»Nebi je smela izpostaviti taki nevarnosti. «, sem obupano vzdihnila in se še trdneje oklenila njene roke. Pred očmi se mi je prikazala Maša v mlaki krvi in zmrszilo me je. Nemorem izgubiti še eno ljubljeno osebo zaradi magije.
»Njen element jo bo pozdravil. Nisi ti kriva. Dobro veš, da ti Tina ne bi pustila iti na to misijo brez nje. «, mi je dejal Nejc kot bi prebral moje misli. Gledal me je z toplino v očeh.
»Iti moramo naprej preden se vrata Libera zopet zaprejo Lara. «, je rekel Diego. Namenila sm mu mrk pogled.
»Tina nemore nadaljevati poti. «, sem mu zabrusila.
»Lahko ostane tukaj. Ricardo bo popazil nanjo. «, mi je odgovoril moj oče. Njegovo sočutje je bilo na psu.
»Niti slučajno je nebom pustila pri popolnem tujcu«, sem odgovorila.
»Jaz bom ostal z njo. Vidva pa pojdita dalje. «, se je oglasil Nejc.
Resno sm ga pogledala.
»Ostal boš tu? «, sem tiho vprašala in se zavedala, da me dejstvo da ga ne bo poleg mene izredno boli.
»Tine nemore biti sama in ti moraš nadaljevati pot. «, mi je odgovoril.
»Dobro.«, sem rekla in spustila roko, ter se dvignila na noge.
»Pojdiva. «, sem rekla Diegu in odšla proti robu palube in se zazrla v gorovje Libero.
»Pazi nase. «, je zaklical Nejc.
Obrnila sem se in mu namenila nasmešek.
»Kako sedaj prideva gor ? «, sem vprašala svojega očeta.
»Preprosto. Dvigni naju s pomočjo zraka. «, mi je odgovoril.
Obrnila sem se proti mogočnemu gorovju. Nisem videla vrha, saj se je skrival med oblaki.
Priklicala sem zrak. Začutila sem veter v laseh in moje telo je postalo veliko lažje. Energijo sem prenesla na Diega in ukazala zraku naj naju dvigne. Preden bi trenil naju je oba ponesel v zrak. Letela sva tik ob gorovju in veter mi je mršil lase.
Ugotovila sem, da je bilo gorovje prav zares mogočno in izredno visoko.
Po nekaj minutah sva končno pristala na tednih tleh, tik ob robu gorovja.
Nagonsko sem pogledala navzdol, vendar tal in Zemlje nisem več videla.
Nebo je bilo brez vsakega oblačka.
Pred mano pa so stala ogromna železna vrata. Na vrhu vrat so bili simboli vseh petih elementov.
Notranjost za vrati je bila odeta v meglo. Iz megle je proti nama prihajala podoba.
Sključena grozljiva podoba.
Starejši moški je prišel vse do vrat. Bil je suh in oblečen v črn plašč, ki je segal vse do tal. Njegove oči pa so bile popolnoma bele.
»Kaj želita? «, naju je z piskajočim glasom vprašal mož.
»Kako je vedel da govoriva slovensko«, sem zašepetala.
»Vem vse o vseh dekle. Vem da pred menoj stoji hči Valerije in ena izmed redkih uporabnic vseh petih elementov. Vem da poleg tebe stoji tvoj oče Diego uporabnik ognja in vem da sta na morju pustila uporabnika zraka in vode, ter da si uporabnico zraka Tino popolnoma izmučila. «, je dejal.
»Kako veste vse to ? «, sem presenečeno vprašala.
»Vem vse in še več. Nerabim ti dajati pojasnil dekle. «, je strogo odgovoril.
»Iščeva madam Dolores. «, je dejal Diego.
»Ti iščeš madam Dolores ? «, je z prezerljivim nasmeškom vprašal moški.
»Da. Iščeva jo glede medaljona. «, je zopet odgovoril Diego.
»Zemeljski posli čarovnikov me nikoli niso in me nikoli nebodo zanimali. «, je zdolgočaseno dejal moški in stopil korak nazaj.
Povedal je latinski citat in vrata so se odprla.
Stopila sva naprej in ko sva se obrnila proti vrstom so bila ta zapečatena nazaj in moški je izginil.
»Kdo je bil ? «, sem zmedeno vprašala.
»Nima imena. Kličemo jih lockerji. Skrbijo za zaklepanje magičnih stvari. Njihov dom je nekje v Romuniji. V posebnem gradu živijo in se držijo zase. «, mi je odgovoril Diego ko sva hodila po potki naprej. Potka je vodila med dvema travnikoma.
»Kako postaneš locker? «, sem vprašala.
»Starešine te spremenijo vanj. Nevem kako točno. To je ena izmed čarovniških skrivnosti «, mi je odgovoril.
»Zakaj nisi ti starešina? Saj si starejši od 40 let. «, sem vprašala.
»Po vsem kar sem storil si ne zaslužim tega mesta. Ne postane vsak čarovnik starešina. Le tisti, ki imajo popolnoma čisto preteklost. Brez vsake napake. Tudi Damjani je le za las uspelo postati starešina. «, je pripovedoval. Njegov ton glasu je bil tako brezskrben. Kot bi pripovedoval vsakdanje zadeve.
»Saj Damjana ima čisto preteklost...«», sem začela, ko me je prekinil.
»Ne je nima. Ubila je tvojo mamo. «, je ostro izrekel.
Besede so me zapekle kot najhujša klofuta. Besno sm ga pogledala.
» Ti si zadnja oseba na tem svetu, ki lahko reče da je Damjana kriva za njeno smrt. Ti si jo ubil. Ti si jo izdal Graciani. Edina pohotna pošast tukaj si ti, ker ga neznaš držati v svojih hlačah in zaradi tega sta nastradali dve ženski. «, sem besno rekla.
Mrko me je opazoval, vendar rekel ni nič. Nadaljeval je pot in mi obrnil hrbet. Spomnila sem se zadnje strani iz dnevnika in materinih besed, da lahko zaupam Diegu. Nisem jih razumela. Kako naj zaupam tej svinji ?

Po skoraj eni uri hoje po isti potki sva prišla do neke vrste mesta. Sredi prelepih travnikov je stalo več manjših hišk. Ponekod so pred njimi sedeli čarovniki in čarovnice, ter brali knjige ali enostavno posedali in mediterali.
Diego je šel po poti skoraj do konca mesta. Tam je ob robu stala majhna bela hiška. Okoli nje je bil bogat vrt z rožami in dišalo je po cvetnem prahu.
Diegu sem sledila po poti do hiške.
Ustavila sva se pred lesenimi vrati. Diego je trikrat močno potrkal po njih in stopil korak nazaj.
»Želite? «, je rekel topel ženski glas in vrata je odprla starejša gospa. Imela je dolge črne lase in bila bolj okrogle postave, ter manjše rasti. Imela je zelene oči in naju oba premerila z njimi. Njen pogled se je ustavil na Diegu in se pomračil.
» Kako si sploh drzneš stati pred mano?! «, je besno vprašala. V naslednjem trenutku je val magije odbil Diega izpred njene hiše na cesto.
Ženska mi je bila kar všeč.
Moj oče se je stokajoče pobral s tal in strpal prah s sebe.
» Sedaj, ko so smeti šle s poti. Pa naj si ogledam tebe. «, je veliko prijazneje rekla in me premerila od nog do glave.
»Enaka si kot svoja mama. «, je rekla ponosno in me prijela za roko.
» Zagotovo bi se našla kakšna podbnost tudi z mano Dolori ali ne? «, je z nasmeškom rekel Diego in stopil korak bližje.
Zopet mu je namenila grd pogled.
»Iskreno upam da ne. «, je mrko rekla.
Nasmehnila sem se ji in okoli njenega vratu zagledala medaljon. Polna luna med dvema luninima krajcema.
Sledila je mojemu pogledu.
»Se mi je dozdevalo, da si prišla po tole. «, je rekla in prijela medaljon.
»Kar vstopi dragica. «, je rekla Dolores.
»Kaj pa jaz? «, je zmedeno vprašal Diego, ki je še vedno stal sredi potke.
»Naj ti bo. Ampak da mi niti ne pisneš.«, je jezno rekla. Diego je počasi prišel s potke pred hišo in vstopil vanjo za nama.
Notranjost je bila dokaj preprosta. Sedla sem na naslonjač in Diego je sedel na stol zraven mene. Dolores se je sesedla na naslonjač nasproti mene.
»Torej dekle. Povej mi kaj se dogaja v dolini? «, me je vprašala madam Dolores.

Našla sem medaljon in z njim magijo svoje mame. Postala bom najmočnejša. Beri dalje in izvedi ali me bo moč rešila ali pogubila.

Amina