NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

7. POGLAVJE

»To je neverjetno!!«, je vzkliknil Tadej in izklopil ventilator. Nisem še videla takega navdušenja na njegovem obrazu.
» Še en element imava. Ogenj.«, je hitro rekel in stopil do starega zaprešenega kamina.
Dvignil je levo roko in v kaminu je začel tleti ogenj. Ni bilo drv ali česarkoli vnetljivega, vendar je ogenj kljub temu gorel. Čutila sem magijo, ki se je širila iz njega. Oblivala me je in klicala. Pripadala sem ji z dušo in telesom.
» Uporabi ogenj.«, je rekel Tadej in se umaknil izpred gorečega kamina.
Ubogljivo sem stopila pred ogenj in nagonsko dvignila roki. Magija me je objela in občutek je bil neverjeten. Ogenj je v trenutku narastel in zajel celoten prostor. Ni poškodoval stvari ali naju, le objemal naju je. Odprla sem oči in pogledala Tadeja, pri tem pa držala roki dvignjeni. Smejal se je. Zatem, pa tudi sam dvignil roki in ves ogenj je izginil. Tudi v kaminu, ni nič več gorel.
» Neverjetno. Uporabljaš lahko 4 elemente.«, Tadej je bil popolnoma osupnjen. Nisem ga bila vajenega takega, saj je bil ponavadi brezskrben. Vseeno mu je bilo za vse, sedaj pa je bil popolnoma navdušen.
» Govoriti moraš s starešinami...in ostalimi. Moramo ugotoviti, zakaj imas te moči.«, je hitro nadaljeval, ne da bi mi pustil do besede.
Takrat sem vedela, da bo to še zelo dolg dan.

»A bo kdo kaj rekel ?«, je vprašal Tadej in se ozrl po obrazih prisotnih. Tina je sedela na stolu in začudeno strmela vanj, enako kot Nejc in Matjaž, ki sta ležala v stari sofi. Peter je stal pri oknu in bil vidno zamišljen, strmel je le vame. Miha in Ema, ki sta si delila kokakolo, sta bila naslonjena na steno in sta ob povedanem otrpnila. Ema je držala zamašek, Miha pa steklenico kokakole.
» Jaz nimam besed...«, je rekel Nejc.
Dvignil se je s sofe in stopil do mene. Prijel me je za roke, kot bi meril raven moje moči. Bila sem močnejša kot nekaj dni nazaj, to sem občutila tudi sama. Ko je stopil korak nazaj, sem opazila, da se tega zaveda tudi sam.
» In sedaj ?«, je vprašal Matjaž in pogledal vsakega posebaj, njegov pogled pa se je ustavil na Nejcu. Bilo je kot, da pričakuje, da mu njegov vodja da navodila.
» Poklicati moramo starešine. Takoj.«, je rekel Nejc. In odšel iz sobe.

Uro smo čakali, večinoma v tišini. Tadej se je usedel k Matjažu. Motil me je Ninin neprekinjen pogled. Gledala me je, kot da sem boginja. Nejc se še ni vrnil in nam ni preostalo nič drugega kot, da čakamo.
» Zakaj nam nista povedala ?«, je vprašala Ema in svoj pogled zapičila v Tadeja. Ta je dvignil glavo, ki je bila obrnjena v telefon.
» Ker nisva vedela, da lahko upravlja vse 4 elemente. Nisva hotela zagnati domnev, ki ne bi bile resnične.«, ji je rahlo zdolgočaseno odgovoril.
» Kaj pa če ne upravlja le 4 elementov, ampak vseh pet ?«, je Emo prekinil Peter. Dekle ga je grdo ošinilo, vendar na koncu le utihnilo, ter pozorno poslušalo odgovore.
» Ah, daj no. Saj veš, da je duh le legenda. Nihče ga ni zares posedoval.«,'mu je odgovoril Matjaž, precej prepričan vase.
» Ampak včasih so legende resnične...«, je tihoma rekla Nina, ne da bi obrnila pogled s mene. Hotela sem ji reči naj preneha, ko je v sobo stopil Nejc.
Postavil se je ob steno. Za njim je v prostor vstopilo 5 oseb. Tri ženske in dva moška. V ospredju je stala gospa svetlih las, ki so bili speti v čop, iz katerega je štrlelo mnogo las. Videti je bila mal čez 40. Za njo sta stali dve enako stari gospe. Ena je imela barvne lase, delno rdeče in delno črne, postriženo zelo na kratko. Druga pa je imela dolge črne skodrane lase, ki so se odlično podali njeni močni postavi. Eden izmed mož je imel lepo grajeno telo in temne lase. Drug pa ke bil osivel in rahlo okrogle postave.  Gledal je mrko.
Vsi ostali so ob njihovem vstopu vstali. Temu sem sledila tudi jaz.
» Ti si torej Lara.«, je spregovorila svetlolaska in me pogledala. Njen ton je bil prazen.
Pokimala sem.
» Jaz sem Damjana.«, je nadaljevala.
» To je Manuela«, pokazala je na rdečečrnolasko.
» To pa je Nives.«, je rekla in pokazala na ženski močnejše postave, ki se mi je rahlo nasmehnila.
» To pa sta, Martin in Lucas.«, je rekla in ju predstavila. Prvo ime je pripadalo temnolascu, drugo pa okroglemu gospodu, z mračnim pogledom.
» Moj sin, mi je povedal, da naj bi uporabljala vse 4 elemente. «, je hladnokrvno nadaljevala.
» Da.«, sem odgovorila, rahlo presenečena ob novici, da je Nejc njen sin. Kljub temu, sta res imela nekaj podobnih potez.
» Pokaži !«, je glasno in ukazovalno rekel Lucas. S koničkom očesa, sem opazila, da se je Ema stresla.
Tudi sama sem se tresla. Nisem znala priklicati vseh elementov. Nisem upala ali zmogla. Gledala sem Damjano v oči, saj si pogleda nisem drznila umakniti.
Tadej se je prebil mimo Matjaža in Tine. Stopil je k meni.
» Ne oziraj se na njih. Močna si in to zmoreš. Vdihni in začni misliti na vse elemente. Na vsakega posebaj. Tukaj smo. Ne boj se. Jaz sem tu.«, mi je zašepetal v uho. Ob zvenu njegovega glasu, sem pozabila na starešine ali ostale v sobi. Zaželela sem si, da bi mi za vedno šepetal v uho. Za vedno.
Naenkrat sem pomislila na vodo. Na njeno šumenje. Pomislila sem na zrak, ki nas obkroža in njegov hladen veter. Na trdno zemljo, na kateri stojimo. Na ogenj, ki nas greje in opogumlja. Vsa magija je zažarela v meni. Vse telo mi je žarelo.  Okoli mene so se zbrali vsi elementi. Počutila sem se neverjetno, popolno. Ampak nek del je bil neizpopolnjen, kot da krog elementov ne bi bil sklenjen v celoti.
Spustila sem elemente in pogledala Damjano. Njene obrazne poteze so se spremenile. Gledala me je kot, da me je šele sedaj prepoznala.
Tudi vsi ostali so utihnili in bili osupljeni. Tadej pa se je v svoji pravi ugotovitvi sladko smehljal.
» Pustite naju z Laro sami.«, je odločno spregovorila Damjana. Nives jo je ošinila z zmedenim pogledom, vendar sledila ostalim, ki so odšli iz sobe.
Srce mi je razbijalo kot še nikoli.

Damjana je bila res nekaj posebnega. Izžarevala je moč, ki so jo čutili tudi tisti, ki niso imeli nadnaravnih moči.
» Kdo so tvoji starši ?«, je vprašala. Rahlo zmedeno sem ji povedala imeni. Na njenem brezizraznem obrazu, se je naenkrat pokazala mešanica presenečenosti in žalosti.
» Ni mogoče. Nisi podedovala njenih moči.«, je tiho rekla.
» Čigavih moči ?«, sem jo zmedeno vprašala. Zares nisem vedela o čem govori, niti kaj hoče.
» Tebi se niti malo ne sanja kdo si, kajne ?«, je vprašala in me sočutno pogledala.
» Ne.«
» Ti si njena hči.«, je rekla in si položila roko na usta. Njene oči so postale solzne. Tista močna ženska, je začela bledeti.
» O kom govorite? «, sem jo vprašala rahlo nervozno.
» Govorim o svoji najboljši prijateljici. Bila mi je kot sestra. Bila je edina, ki je znala upravljati vseh pet elementov. Govorim o tvoji mami, Valeriji.«, je povedala in me gledala v oči. Rahlo se mi je zavrtelo, ko sem slišala zadnjo poved. Iskala sem svojo mamo, no svojo pravo mamo in ona jo je poznala.
» Vi...Vi jo poznate ?«, sem vprašala s tresočim glasom.
» Sem jo poznala. Ko je bila še živa...«, je rekla. Zdela se mi je ponovno zbrana in urejena.
Po teh besedah se mi je začelo še bolj vrteti. Nisem dojemala tega. V glavi sem si govorila, da to ni res in da se bom zbudila.
» M..mr...mrt...mrtva je ?«, sem vprašala.
» Ne. Ni mrtva. Čarovnice ne umremo. Vsaj ne v celoti. Ko nas nekdo ubije, nam iztrga moči, naša duša zapusti telo in začne plavati med dvema dimenzijama. Telo ostane tu in živi dalje. Vendar ta oseba nima srca, nima čustev. Postane brezsrčna pošast, ki dela škodo vsem okoli sebe.«, je rekla in gledala predse mimo mene.
» Ampak to se ne dogaja več. Včasih se je. Tvoja mama je bila zadnja, ki se ji je to zgodilo.«, je nadaljevala.
» Torej je njeno telo še vedno tu ?«, sem uprašala v upanju.
» Ne. Njeno telo je bilo uničeno. S telesom pa se uniči tudi duša. Tvoje mame ni več. Ampak pred vsem tem, je poskrbela, da si ti na varnem. Dala te je k tvojim krušnim staršem, v upanju da te magija nikoli ne najde.«
Sesedla sem se na sofo in strmela v Damjano.
» Mislila sem, da je magija nekaj lepega...«, sem začela, ko me je ustavila.
» Saj je. Ampak Valerija, je vedela da boš podedovala njeno sposobnost. Sposobnost obvladovanja 5 elementov. Na srečo se je duh pri tebi izgubil.«
» Na srečo ?«, sem zmedeno vprašala.
» Ja. Duh ne prinese nič dobrega. Ubil je Valerijo. Duh te izpopolne bolj kot katerikoli element, vendar te spravi ob pamet. Neves kdo si in izgubljas se v vsakdanu. Duh te pogubi. Tvoja mama je v zadnjih dneh rotila, naj ji izpulim njene moči, saj je propadala.«, je povedala in oči so se ji orosile.
» Vi ste jo pokončali ?«, sem ogorčeno vprašala.
» Valerija te je dala stran od sebe, takoj ko so se začeli prvi simptomi. Spremembe razpoloženja. S časoma se je slabšalo. Začela je trpeti vsakdanje muke. Videla je mrtve. Duh ji je uničeval zavest. Rotila me je naj jo rešim. Naj ne dovolim, da se vrne.«, je rekla in solze so ji začele nenadzorovano teči. V sebi sem začutila odpor. Odpor do magije, do tega Sveta. Želela sem se le zaviti v odejo in pozabiti na vse.
» To se ne dogaja...«, sem šepnila.
Damjana si je obrisala solze. Spet je bila odločna in hladna.
» Seveda se. In ti se moraš naučiti uporabljati svoje moči. In jaz te bom naučila.«, je odločno povedala.
Del mene je zares zaupal tej nenavadni ženski.

Ogenj je bil vedno moj najljubši element. Dajal mi je moč.
Spoznal si Damjano. Najboljšo žensko, kar jih poznam. Zares pogrešam njene nasvete tu. Kdo bi si mislil, da bo morala storiti enako kot z mojo mamo ponovno...vendar do tega dela še pridemo.