NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

5. POGLAVJE

Avtobus je ustavil pred avtobusno postajo. Vsi učenci devetih razredov so takoj trznili in začeli iskati svoj avtobus.
Odhajali smo na naravoslovni dan, v Arburetum Volčji potok. Z mamo sva bili že enkrat tam, zato se razstavr rastlin nisem ravno razveselila.
Maša mi je predala svoj nahrbtnik in odhitela na avtobus, da bi nama priskerbela mesto.
Tadej je stal pred vhodom v avtobus in poljubljal rjavolasko, ki mislim da ji je bilo ime Karin. Ko sta se nehala poljubljati in je ona odšla na drug avtobus, se je okoli njega zbrala njegova banda. Smejali so se in ga trepljali po rami. Postajalo mi je slabo, že ko sem ga gledala. Nejc in Matjaž sta se trudila prebiti skozi, ko je Tadej spotaknil Nejca, da je ta padel naravnost na tla. Vsi so se mu smejali. Začutila sem nepopisljiv bes. Čutila sem kako se magija nabira. Bila sem tik pred tem, da uporabim ves bes v sebi, ko sem na roki začutila prijem. Ema mi je zašepetala v uho.
»Umiri se.«, ter spustila mojo roko.
Obrnila sem se in jo pogledala.
» Kako je lahko tak kreten. «, sem jo vprašala. Videla sem, da se je Nejc pobral in mirno šel na avtobus.
» Tadej, je zakomplicirana oseba. Vse nas so od rojstva pripravljali na to, kako je imeti moči. On pa, no on je posvojen. Njegovi skrbniki so mu dali vse in ga razvadili, vendar magijo mora pred njimi skrivali. Počuti se izobčeno, posledično pa sovraži magijo.«, je rekla in odšla na avtobus.
Tudi sama, sem ji sledila. Maša je že zasedla mesto ob oknu in me pričakala z nasmeškom na obrazu.

Ufff, še par besed od tega dolgočasnega vodiča bi me ubilo. Nisem ravno dobro poslušala moškega, ki se je trudil pridobiti našo pozornost, vendar sem bila prepričana, da je dolgočasen. Opazila sem Emo, ki je slonela na klopci. Vedno je bila sama, kot da ne bi imela prijateljev. No, saj morda jih res ni imela, kaj pa vem. Izmaknila sem se Maši in odšla k Emi.
» Hej.«, sem pozdravila tiho.
Ni odgovorila.
» Želela sem te nekaj vprašati ? Ali se je že kdaj zgodilo, da čarovničini starši niso imeli moči ?«, sem previdno vprašala.
Presenečeno me je pogledala.
» Ne. In ni mogoče, da je ne bi imeli. Razen če si...«, vedela sem kaj želi reči. Nagonsko sem odkimala. Dvomljiv pogled je spravil še mene v dvom. Obrnila sem se nazaj proti vodiču in razmišljala. Prebledela sem.
Torej sem posvojena. Zares posvojena. Postajalo mi je slabo.
Takoj, ko je vodič zaključil in nam je učiteljica dala prosto raziskovanje, sem odšla ven. Stekla sem za stavbo v kateri so se nahajali drugi. Tam je bil manjši travnik. Sesedla sem se na travo in jokala. Nisem vedela kaj naj sama s sabo.
Zamižala sem in zavohala sveže cvetje. Vonj prsti me je obkrožal in zemlja me je vabila. Telo je bilo v transu. Čutila sem le zemljo in travnike in naravo. Obkrožal me je občutek izpopolnjenosti. Enak kot, ko sem se pred tremi dnevi povezala z vodo. Čutila sem druge stvari, vendar sam občutek je bil enak. Prekinila sem ga z odprtjem oči.
Nisem razumela.
» Kako??«, sem zaslišala glas za sabo.
Obrnila sem se in videla Tadeja stati pred mano. Njegov obraz je izžareval presenečenje.
»Nevem. Kar zgodilo se je.«, sem rekla. Tresla sem se in trudila razumeti.
» Nihče še ni bil povezan z dvema elementoma. Nikoli.«, je še dodal.
Stopil je k meni in počepnil.
» Nikomur ne povej.«, sem rekla.
» Morajo vedeti. To je pomembna reč.«, mi je odgovoril.
» Nočem, da iz mene naredijo nek poseben primerek. Moj element je voda in to z zemljo ni bilo nič.«, sem mu strogo povedala.
Pokimal je in rekel vredu. Zaupala sem mu, da ne bo nikomur povedal. Nekaj mi je govorilo, da mu lahko zaupam.

Zemlja. Z njo so prišle moje prve težave. Ljubim vonj sveže prsti, ki je sedaj tu nemorem vohati. Zemlja je bila moj drugi element. Element, ki izžareva upanje. Nov začetek in popolnost, ki jo lahko doseže le narava. Aja, saj res. Si presenečen, da moji starši niso moji starši ? Najverjetneje si to pričakoval. Vendar naivni Lari, se niti sanja ne, kam jo bo vse to pripeljalo.