NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

13. POGLAVJE

S velikim strahom sem hodila proti šoli. Dejstvo da se bom morala soočiti s Nejcem, mi je povzročalo krče v trebuhu. Upala sem, da ni povedal Damjani, saj so mi drugače ure štete. Duh je v meni vzbujal neverjetne občutke, ampak Damjana je imela prav, bil je nevaren.
Železna vrata šole, so se danes zdele težja kot ponavadi. Ko sem vstopila v garderobo, sem si oddahnila ker ni bilo nikogar poznanega. Nekaj deklet se je hihitalo v kotu garderobe.
Hitro sem se preobula in odšla v razred. Nisem bila zadnja v razredu. Kemije zares ne maram.
S pogledom sem ošinila Nejca, ki je bil vidno pretresen ob pogledu name. Nisem si upala predolgo strmeti, ter raje odvrnila pogled.
» Hej.«, me je pozdravila Maša. V rokah je držala učne liste. Težko je najti osebo, ki tolikokrat popravlja oceno kot ona.
»Hej.«, sem odzdravila.
» Prosim reči, da štekaš ogljikovodike.«, je odgovorila.
»Am...Ne«, sem rekla.
» Oh....znorela bom od te kemije. Prsežem da...«, prekinila jo je učiteljica, ki je stopila v razred. Naša razredničarka je res znala zamoriti svoje učence.

»Najbolj dolgočasna ura, kar jih je.«, je zamoreno rekla Maša, po koncu ure.
»Sj si popravla.«, sem ji odgovorila z nasmeškom.
» Vsaj to.«, je rekla.
Tadej je stopal po hodniku s svojo bando huliganov. Obema z Mašo je namenil prijazno nagajiv nasmešek. Moj utrip je v trenutku poskočil.
Pogledala sem Mašo, katere lica so žarela.
» Si videla ?!«, je vzhičeno vprašala.
»Am...j...ja«, sem pretreseno odgovorila.
»Nasmehnil se mi je. Omg. A nj ga povabm na sok ?«, je nadaljevala.
» Nevem...To je tvoja odločitev.«, sem odgovorila s težkim glasom.
» Ja bom. On je najbrž tak romantik, kadar je s punco. Nežen. Omg, si predstavljaš da se poljubljam z njim.«, je nadaljevala med hojo. Njen nasmešek je bil gromozamski.
Spomnila sem se Tadejevega poljuba. Ko bi le vedela, kako odlično se v resnici poljublja. Ob misli, da bo to počel z Mašo, mi je postalo slabo. Sililo me je celo na jok.
»Si vredu ?«, me je nenadoma vprašala, ko sva vstopili v razred.
» Ja. Odlično.«, sem rekla in si nadela lažen nasmešek na obraz.
Učiteljica Marina je že sedela za svojo mizo. Ko sem vstopila, se je nenavadno zazrla vame.
V trenutku, ko so se najine oči srečale sem začutila duha. Oblil me je. Čutila sem, da učiteljica Marina oddaja enako raven moči. Nihče me ni mogel prepričati v nasprotno, ta ženska je bila čarovnica.

»Torej...Stran 35 in 36 sta za domačo nalogo.«, je dodala Marina ob koncu ure. Vsi učenci so že vestno pospravljali svoje zvezke.
»Ej, Lara greš ?«, me je vprašala Maša, ko sem tudi sama pospravila zvezke in se zastrmela v učiteljici, ki je skrbno strmela v zaslon svojega prenosnika.
» Počakaj me v garderobi. Takoj pridem.«, sem ji odgovorila. Pokimala je in odšla.

Stopila sem korak naprej k učiteljici, ko so se vrata sama od sebe zaprla. Pogled sem obrnila k njim. Zaščemeko me je v trebuhu. Elementi so bili v polni pripravljenosti za obrambo.
» Torej je Damjana našla novo čarovnico.«, je hladno in glasno spregovorila, ne da bi odvrnila pogleda z prenosnika.
» Vi ste...Vi ste...«, sem jecljala in zrla vanjo.
» Jaz sem tvoja učiteljica matematike. Jasno ?«, je strogo odgovorila in me pogledala naravnost v oči. Duh je razbijal v meni.
» Ni vas v knjigi.«, sem rekla bolj sebi kot njej.
» Ah ja. Knjiga. V knjigi so le čarovnice, ki jih starešine priznavajo. Jaz to nisem.«, mi je odgovorila in vstala. Z zadnjico se je naslonila na mizo in me opazovala.
Začutila sem njeno moč. Oblila me je. Merila je moje moči. Duh je postajal vedno bolj divji. Čutila sem, kako se njegova moč kopiči v mojih rokah.
V naslednjem trenutku je trznila.
»Voda, zemlja, veter, ogenj...«, je šepetala in pri zadnji besedi, se ji je glas zlomil. Ni je mogla izgovoriti. Bila je vidno pretresena.
» Duh.«, sem rekla in stopila korak naprej.
Strmela je vame. Strah jo je preveval. Čutila sem ga.
» Ni možno. Uporabnic duha ni več.«, je hitro izgovorila, med tem pa konstantno odkimavala.
» Zadnja je umrla. Zadnjo je ubila...«,je začela, ko sem jo prekinila.
» Damjana. Zadnjo uporabnico vseh perih elementov, je ubila moja mentorica. Iztrgala ji je magijo.«, sem odločno rekla. Odločno predvsem zato, ker je očitno Marina to zgodbo poznala.
» Torej poznaš to zgodbo...«, je rekla.
» Ja. Poznam zgodbo o Valeriji.«, sem odgovorila.
Morda bi ji morala povedati, da sem njena hči, ampak besede so ostale v grlu.
» Damjana ne ve da ste čarovnica.«, sem povedala, kot trditev.
» Ne. Damjana ve kdo sem, ampak nspozna me v tej obliki. Zanjo sem učiteljica Marina. Nič več.«, je povedala in se obrnila k oknu, ter de zastrmela v daljavo.
» Ne razumem. Kaj se je zgodilo z vami, da ste se umaknili ?«, sem zmedeno vprašala.
Še vedno je zrla v daljavo.
» To ni pomembno. Pomembno je, da nikoli nihče ne sme izvddeti, kdo sem. Jasno ?«, je strogo odvrnila in me pogledala.
» Prav.«, sem odgovorila, saj me je bilo ob njenem tonu in njeni energiji strah oporekati. Nisem imela razloga, da jo ščitim in ostanem tiho, še posebaj po zadnji oceni iz matematike ne, ampak nekaj globoko v meni mi je narekovalo, da je tako prav.
» Pojdi zdaj.«, je rekla in vrata so se na stežaj odprla.
Obrnila sem se in brez nadaljnih besed odšla.
Maše ni bilo v garderobi. Pogledala sem na mobilnik in videla sporočilo, da me ni mogla več čakati.
Hitro sem se preobula. Pogovor z učiteljico Marino mi je švigal skozi misli.
Dokler se mi ni nekaj utrnilo. Merila je mojo moč, pa vendat nisem začutila nobenega izmed njenih elementov. Kadarkoli sem bila z Tadejem, me je oblival ogenj, ampak pri njej sem čutila vse elemente.

Mračilo se je. Mama je mislila, da sem že v postelji, jaz pa sem v resnici hodila proti gradu.
Bila sem grozno živčna ob misli, da bon videla Nejca.
Stal je v dolini pred gradom, ko me je zagledal se je vzravnal.
Obstala sem in le strmela vanj. Bilo me je strah sploh kaj reči.
» Torej duh...«, je začel.
Pokimala sem.
» Hudo. Razen dela kjer bi me skoraj ubila, ampak vredu.«, je nadaljsval. Bil je precej samozavesten, bolj kot prej v razredu.
» Ne smeš povedati Damjani.«, sem hitro bleknila.
» Vem. Tadej mi je vse razložil.«, stal js nekaj korakov od mene in zrl vame s svojimi popolnomi rjavimi očmi.
» Res si mu všeč.«, je še pritrdil.
Zardela sem.
» Nisem, ampak pustiva to. Hočem, da veš, da mi je zelo zelo žal.«, stopila sem naprej k njemu.
» Saj vem. Bojim se zate. Morda sem tudi zato privolil, da ti skupaj z Tadejem pomagam. «, rahlo se je nasmehnil in tudi on stopil korak naprej.
Presenečeno sem trznila.
» Saj mi nemoreta pomagat. Duh je nekaj, kar lahko nadziram le sama.«, sem jasno povedala.
» Torej, ti bova pomagala najti način, da ga nadziraš sama. Vem, da te bo mama ubila, če izve da si ga spet uporabila...«, glas se mu je zlomil.
Bila sem tiho.
» Tega ne smemo.....tega ne bom dovolil.«, je nadaljeval.
Ni mi pustil ugovarjati. Le vstal je in odšel. Nasmehnila sem se ob dejstvu, da mu vseeno veliko pomenim. Morda di nisem zaslužila takih prijateljev.

Nejc je oseba, ki mi je stala vedno ob strani. Tudi takrat, ko najverjetneje ne bi smel. In na tisti usodni dan, se je zame postavil po robu, celo lastni mami.
Marina je zakompliciran lik, tele zgodbe. Dobra in slaba. Ne krivite je. Življenje je tej čarovnici vzelo veliko. Vzelo ji je sposobnost ljubiti.