NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

25. POGLAVJE

» Maša počakaj !«, hitela sem za njo proti avtobusni postaji.
Tam se je ustavila. Stala je na vrhu pločnika, ter se vsa objokana zastrmela vame.
Bilo je dokaj hladno. Šolska avtobusna postaja je imela dve klopi z nadstreškom, ki sta stala na vrhu pločnika. Na desni strani prvega je potka vodila proti šoli.
Maša je stala skoraj pri tem nadstrešku.
» Kako si mogla ?!«, me je besno vprašala.
» Ni ona kriva. Nihče ni. Zgodilo se je.«, Tadej je stal za mano. Nisem vedela kako deleč za mano, saj se nisem upala obrniti.
» Izgini !«, je besno zakričala nanj.
Ob njenem kriku sem se stresla.
» Prav ima. Pojdi. Sami bova uredili.«, sem mu rekla in ves čas gledala Mašo.
Kratek čas se je obotavljal, na koncu pa le odšel v nazaj v telovadnico.
» Žal mi je.«, sem ji rekla.
» Kako si lahko ? Kako ?«, hlipala je kot nora. Srce se mi je lomilo.
» Zgodile so se neke stvari, o katerih ti nemorem razlagati in zbližala sva se.«, bolelo me je srce, da ji nemorem vse povedati.
» Nemoreš razlagati ?!! Od kdaj si medve nič več ne poveva. Od kdaj ?! «, bila je besna.
» Maša...«, sem rekla z otožnim glasom, ko me je prekinil glas izza Mašinega hrbta.
» Uff, kako ganljivo.«, njen glas je bil piskajoč in grozen. Kri mi je zavrela in vsi elementi so divjali v meni.
Rina je stala za Mašo, a tokrat ni bila sama. Na njeni skrajni levi je stala visoka ženska, črnih las, ki so ji segale do ramen v močnih kodrih. Obrazne poteze vseh treh so bile podobne. Srednja je imela lase, isto črne, do sredine hrbta. Spete v dve trdni kitki.
Bile so grozne. Rina je bila oblečena enako kot nazadnje, ko sem jo videla.
Srednja je nosila dolge črne hlače na zvonec in oprijeto sivo majico, čez njo pa svilnato ogrinjalo.
Kodrasta sestra pa je nosila kratko usnjeno obleko in črno jakno čez njo.
» Kdo ste ?«, je zmedeno vprašala Maša in se obrnila.
» A nas nisi nič omenjala ?«, je vprašala Rina. Imelo me je, da bi jo vrgla na drugo stran Sveta. Zadržala sem se le zaradi Maše.
» Izginite !«, sem siknila.
» Kaj se dogaja ?«, je še bolj zmedeno vprašala Maša in pogledovala od mene proti njim.
» Naj nas predstavim. Jaz sem Rina. To pa sta Fiomena in Graciana.«, je z nasmeškom na obrazu povedala Rina.
Postalo mi je slabo, samo ko sem jo poslušala.
» Kdo so one ?«, me je vprašala Maša.
Besno sem gledala od ene sestre do druge.
» Nič ne skrbi. Samo malo se bomo pozabavale z Laro.«, je zasikala Fiomena.
» Maša beži !«, sem odločno rekla.
» Kaj ti bodo storile ?!«, je panično vprašala.
» Nič takega. Samo popravile jo bomo.«, je nadaljevala Fiomena.
» Maša umakni se.«, sem odločno rekla.
Nemo je stopila nekaj korakov nazaj in zrla vame.
» Taka si kot tvoja mama.«, je siknila Graciana.
» Hvala za poklon.«, sem odgovorila.
» Sama si. Na tvojem mestu bi se predala, preden postane pregrdo.«, je dodala Fiomena.
» Raje umrem.«, sem rekla nazaj.
» Kot želiš...«, je zasikala Graciana. Vame je poletel val vode. Z obrambnim urok, sem ga zaustavila. Nasmehnila se je.
» Enaka kot mama. Ampak vsi vemo kako se je to končalo.«, norčevala se je. Bila sem besna, ker si je drznila omeniti mamo.
» Utihni.«, sem zašepetala.
» Ali pa bo kaj ?«, je vprašala.
Duh me je oblil in še povečal moj bes. Iztegnila sem desno roko. Začutila sem moč duha, ki je šinila skozi njo. Graciana je kriknila in padla na tla ter se zvijala od bolečine.
» Kaj delaš ?!«, zaslišala sem Mašin krik, a sem ga potlačila.
Iz zemlje se je pojavila ovijalka, ter se me popolnoma oklenila.
Graciana se je pobrala s tal, ter bila videti besna. Močan veter me je obkrožil. Dvigal mi je lase. Vsak njegov piš, je bil kot strup. Pekel me je in ovijalka me je dušila.
» Ogenj.«, sem šepnila.
Pred mano se je pojavila ogromna ognjena pregrada, skozi katero nisem videla sester. Ovijalka je malo popustila. Izrabila sem priložnost in se iztrgala iz njenega prijema. Z obema rokama sem držala ognjeno pregrado.
Močno je zagrmelo. Nebo se prekrili oblaki. Začelo je deževati. Moj ogenj ni bil kos temu dežju. Ko se je ugasnil. Me je močan veter dvignil s tal, ter me dušil. Zmankalo mi je sape.
Takrat me je presekala bolečina. Sestre so se držale za roke. Nekaj v meni se je trgalo. Kriknila sem. Ostajala sem brez sape, a vedela sem kaj počnejo. Trgale so duha.
Duh je divjal v meni. Kot bi želel reči naj se branim.
» Veter, voda, zemlja, ogenj, duh.«, besede sem si ponavljala v mislih. Začutila sem jih v sekundi. Prevzeli so me. Vsi skupaj.
Vso energijo sem usmerila v sestre.
Zaslišala sem krik. Pred očmi se mi je naredila tema. Magija me je popolnoma prevzela. Uporabila sem vsak delček magije in ga usmerila vanje. Zopet sem stala na trdnih tleh.
Tema je izginila.
Vse tri so me osupnjeno gledale. A le za kratek čas.
Fiomena je dvignila desno roko. Lesene deske z klopi so se iztrgale in lebdele na nebu.  Roko je vrgla naprej proti meni.
Dvignila sem zaščitno polje nad sabo in se obranila desk.
Zaslišala sem krik.
Pogledala sem za sabo k Maši. Ležala je na tleh v mlaki krvi. Deska ji je molela iz trebuha. Bila je popolnoma negibna.
» Neee!!!«, sem zavpila. Krik je bil izredno močan. Duh me je napolbil z nepopisljivim besom.
Vsega sem usmerila v Fiomeno in njeni sestri.
Čutila sem kako njihova moč peša. Niso se mogle braniti. Niso bile sposobne storiti nič. Trudile so se braniti, a duh je počasi prebijal skozi zid obrambe.
Nenadoma so izpuhtele. Pogoltnila jih je tema in izginile so se. Pobegnile so.
Strmela sem v prazno mesto, kjer so stale.
Obrnila sem se k Maši.
Stekla sem k njej in pokleknila. Uporabila sem veter in izpulila desko. Kri je lila iz globoke rane. Solze so mi napolnile oči.
» Lara !«, v daljavi sem zaslišala Tinin krik. Slišala sem korake, ki so se približevali.
Globok vzdih in potlačen krik so se zaslišali izza hrbta.
Ozrla sem se nazaj. Tina je stala v moji bližini. Za njo pa Tadej, Nejc in Matjaž. Iz telovadnice je prihajala tudi Ema. Ko je prišla k nam je kriknila.
» Kaj se je zgodilo ?!«, je vprašal Tadej.
» Tri sestre...«, več ni bilo potrebno reči.
» Lara, tako mi je žal.«, je rekla Tina v solzah.
» Zakaj ? To lahko popravim. Ni mrtva.«, sem ji odgovorila. Prijela sem negibno Mašo za roko in poklicala duha. Oblil me je.
Energijo sem usmerila v Mašo. 
Nič. Še vedno je negibno ležala v mlaki krvi.
Poskusila sem znova. In znova.
Nič.
» Lara...«, Tadej je pokleknil k meni.
» Ne ! Pusti me. Ni mrtva ! Mora delovati. Duh jo bo obudil !«, sem zakričal nad nanj.
Poskusila sem znova.
» Lara, konec je. Mrtva je.«, je nežno rekel Nejc.
Besno sem ga pogledala. Duh se je usmeril vanj. Vrgla sem ga na tla.
» Ni mrtva !!«, sem zakričala.
Solze so mi tekle po licih. Matjaž je stekel k Nejcu, ter mu pomagal na noge.
Poskusila sem znova.
» Lara...Konec je.«, je zašepetal Tadej.
» Ne ! Ni konec ! Zbudila se bo.«, sem rekla, ter strmela v Mašo.
Roko sem položila na njen obraz, z drugo pa trdno držala njeno roko. Obraz je bil bled.
Imela je odprte oči. Tudi te so popolnoma izgubila lesk.
» Maša zbudi se !«, sem glasno rekla.
» Lara...«, je rekla Tina.
Prezrla sem njen glas.
» Zbudi se.«, sem ponovila.
Jokala sem.
Vedela sem, da nebo odprla oči.
» Zbudi se, prosim. Žal mi je.«, sem rekla v solzah.
» Žal mi je.«, sem ponovila.
Potegnila sem si jo v naročje. Njeno truplo sem držala v naročju. Kri se je vpila v mojo obleko. Imela sem jo na rokah. Ni mi bilo mar.
Objela sem jo in ji zašepetala.
» Tako mi je žal.«

Smrt. Vse se konča s smrtjo. Je edina stvar, kateri nemoremo ubežati. Včasih pride prehitro in uzame napačne ljudi. Ampak vse se konča s smrtjo. Vsak dih ugasne. Vsak gib zastane. Vse se konča s smrtjo.

Amina