NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

21. POGLAVJE

» Lara !«
Nemudoma sem dvignila glavo. Učiteljica angleščine je jezno zrla vame. Ves razred se je tiho hihital. Pomela sem si oči in se ozrla okoli sebe. Nikoli še nisem zaspala v razredu, a zadnjih nekaj dni je bilo zelo napornih.
» Če misliš spati v mojem razredu, ga lahko nemudoma zapustiš.«, je jezno nadaljevala učiteljica. Bila je starejša, suha gospa, ki je povzročala teror po celi šoli, okoli vratu je imela očala in oblačila se je kot čarovnica, res čudno, da to ni.
» Oprostite. Ne bo se ponovilo.«, sem spravila iz sebe.
» Upam da res.«, na srečo se je zatem posvetila ostalim.
Kljub kratkemu dremežu, sem bila še vedno izmučena. Zelo.
»Kaj se dogaja s tabo ?«, Maša je sedela poleg mene in se previdno nagibala k meni.
» Nič.«, sem ji šepnila nazaj.
» Pozabila si oddati spis za slovenščino, nalog ne delaš, dobila si enko pri kemiji in spiš med poukom. Kaj ti je ?«, imela je prav. Res sem popuščala v šoli. Vedno bolj, ampak treningi so jemali ves moj prosti čas.
» Nič ni.«, sem ji kratko odgovorila.
» Tišina !«, učiteljica naju je besno prekinila. Obe sva se nemudoma obrnili proti tabli. Nisem se mogla zbrati. Z mislimi sem bila že na današnjem treningu.

» Upam, da vsaj na plesne prideš.«, je rekla Maša, ko sva stali na hodniku med glavnim odmorom.
» Pridem.«, sem rekla.
» Dobro. Zadnje čase te tako ali tako nikamor več ni. «, rahla zamira je prihajala iz njenega glasu. Nisem je mogla kriviti. Imela je prav, zanemarjala sem svoje družabno in šolsko življenje.
» Imam obveznosti.«, sem tiho rekla.
» Kakšne ?«
» Nemorem povedati.«, sem rekla. Slišala sem kako je prhnila.
» Seveda ne moreš. Vsaj uči se, drugače bo šlo tvoje povprečje k vragu.«, gledala je prdse in bila rahlo užaljena.
» A ti ni mami nič rekla zaradi enke ?«, njeno vprašanje me je zadelo v srce. Pogoltnila sem slino. Moja mama. Lidija. Zabolelo me je pri srcu. Ko bi se le lahko vrnila v njen objem.
» Ni delala panike.«, sem s težkim srcem odgovorila.
» To ji ni podobno. Skratka učit se začni. Dovolj skrbi imam tudi brez tvojih učnih težav.«, je resno nadaljevala. Maša je bila le malo kdaj tako resna.
» Kakšne skrbi ?«, sem vprašala.
» Tadej se ne oglaša na moje klice. Kot bi čisto izginil«, imela je prav. Vse od najinega poljuba v gorečem obroču je Tadej popolnoma izginil. Ni ga bilo v šoli, niti ga ni bilo na treningih.
» Čudno.«, sem rekla.
» Zelo.«, mi je pritrdila Maša.

Sama sem sedela v sobi za vaje, ter čakala ostale.
Razmišljala sem o nalogi, ki sem si jo zadala. Premagati moram tri izresno močne čarovnice. Skoraj nemogoče.
» A ni še nikogar ?«, Nejc je stal med vrati. Čudno, da ni prišel s Damjano kot vedno.
» Ne.«, sem kratko odgovorila.
» Aha.«, usedel se je k meni na dvosed.
» Nisi prišel z Damjano ?«, sem presenečeno vprašala.
» Ne. Imela je opravke in rekla, da se dobiva tukaj.«, ni me pogledal. Gledal je predse. Nisva govorila o vsem, kar se je zgodilo. Vsaj nisva dobro govorila o vsem skupaj.
» Žal mi je.«, sem rekla po nekaj mučnih trenutkih tišine.
» Zakaj ?«, je presenečeno vprašal.
» Vrgla sem te ob steno in te ostro zavrnila, dan potem ko sva se poljubila.«, govorila sem mirno, kar me je rahlo presenetilo.
Še vedno me ni pogledal.
» Sam sem kriv. Moral bi vedeti...«, je začel, ter sredi stavka obmolknil, kot ni ga besede bolele.
» Vedeti kaj ?«, sem vprašala in ga ošinila.
» Vedeti, da si zaljubljena v Tadeja.«, to je povedal tiho in rahlo mrko.
Zardela sem.
» Nisem.«, sem se zlagala.
» Seveda si. Vidim kako te gleda in kako ti gledaš njega. Želim si, da bi kdo mene tako gledal. Želim si, da bi me ti tako gledala.«, obrnil se je in me pogledal v oči.
Grlo je bilo suho in besede niso želele iz njega.
» Nejc....jaz...«, v sobo sta vstopila Peter in Matjaž, ter razgljabljala o nalogi iz matematike.
Oba s Nejcem sva odvrnila poglede in zopet strmela predse. Bilo je izredno nerodno. Želela sem razložiti Nejcu, da ga vidim kot prijatelja, a to je bilo zelo težko z drugimi osebami v prostoru. Očitno bo moral pogovor z Nejcem počakati.

Kmalu zatem so prišli tudi ostali.
» Torej, kdo začne danes ?«, je ogreto vprašal Matjaž.
» Nihče. Danes se bo Lara bojevala z Marino.«, je mirno odgovorila Damjana. Vsi so obnemeli, meni pa je postalo slabo.
» Kaj ?«, sem vprašala.
» Kar sem rekla.«, njen glas je bil miren, kot da to kar zahteva ni nič posebnega.
Dobila sem kurjo polt.
Marina je stopila nasproti mene. Ostali so se umaknili kot ponavadi ali pa celo korak več.
» Začnita.«, je rekla Damjana.
Pomislila sem na ogenj, ter želela narediti ognjen obroč, ko me je močan veter zalučal ob steno. Vrvi iz vode so me prilepile nanjo. Ovijalke so se ovile okoli gležnjev in zabodle trnje vame. Kriknila sem. Ogenj je švigal okoli mene.
» Predam se !«, sem zavpila.
Vse je izginilo in padla sem na tla. Marina se je nasmehnila.
Komaj sem se pobrala.
» Še enkrat. Dokler je ne premagaš.«, Damjanin glas je bil strog. Rahlo mi je najedal.
Zopet sva si stali nasproti.
Napadla je z ognjem. Proti meni je švignil velik plamen. Prekrižala sem roke in naredila obrambo. Delovala je le kratek čas, zatem pa sem bila ujeta v ognju.
Zopet sem zavpila, da se predam.
To se je ponovilo velikokrat v tistem popoldnevu. Nisem več štela kolikokrat me je premagala.
Dokler....
Držala me je na steni z vsemi svojimi močmi. Bila sem izmučena in rahlo jezna.
Trudila sem se rešiti, saj nisem želela oznaniti nove predaje.
Spomnila sem se dneva na travniku.
» Voda, zrak, zemlja, ogenj, duh...«, besede sem šepetala, a so jih zaradi tišine v prostoru vsi slišali.
Ponovila sem jih in zaprla oči. Sladkoba je napolnila vsak drobec mojega telesa. Bilo je izredno prijetno. Počutila sem se svobodno in varno. Voda me je oblivala. Zrak me je obkrožal. Vohala sem zemljo. Ogenj me je grel. Duh pa je vse izpopolnil. Vsak občutek je ojačal in počutila sem se neverjetno. Ovijalke so popustile.
Vsi okovi, ki so me držali na steni so izginili. Stala sem trdno na tleh.
Odprla sem oči in zagledala Marino popolnoma osupnjeno.
Takrat sem napadla. Iz zemlje je zrasla le ena ogromna ovijalka, ter se ovila okrog njenega trupa. Potem, pa sem vsak kanček moči, ki sem ga čutila usmerila vanjo.
Videla sem, da se zvija in stoka.
Po nekaj, zanjo mučnih trenutkih pa se je končno zaslišal zven njenih besed.
» Predam se.«

Večer je padel, ko smo zapustili grad.
Sedela sem na klopici ob starem drevesu, ki je krasil Damjanino dvorišče.
Razmišljala sem o sladkobi, ki me je prežela, ko sem vzpostavila krog. Bil je zares dober dan.
» Lara...«, glas je prihajal iz grmovja, ki je stalo ob cesti.
Vstala sem in pogledala v njegovi smer. Duh je bil v polni pripravljenosti, lahko sem čutila njegovo prisotnost.
» Kdo je ?«, sem vprašala.
Izza grmovja je stopil Tadej. Imel je podočnjake in umazana oblačila.
Ostala sem brez sape, ko sem ga zagledala.
Stal mi je nasproti, a nekaj korakov stran.
» Kje si bil ves ta čas ?!«, sem jezno vprašala, saj mu nisem odpustila, da je kar izginil.
» Imel sem obveznosti.«, je izjavil in pogledal vstran.
» Kakšne ?«, sem vprašala.
» Ni pomembno.«, je hitro odgovoril.
Zajela me je jeza. Z valom duha, sem ga odbila skoraj na drugo stran dvorišča. Zastokal je, saj je trdo pristal na hrbtu.
Odkorakala sem k njemu.
Stala sem nad njim. Skušal se je pobrati, ko sem ga z nogo porinila nazaj na trdna tla.
» Nisem Maša ! Ne mislim te čakati ko izgineš brez vsake besede. Skrbelo nas je zate, ti vasezagledana budala !«, bila sem besna.
»Khm...«, med vrati hiše je stal Nejc in začudeno gledal. Ozrla sem se k njemu. Tudi Tadej se je.
» Kaj ?«, sem nejevoljno vprašala.
» Želel sem le govoriti s tabo o nečem, ampak lahko počaka.«, hotel se je obrniti in oditi.
» Povej. Saj jaz nič ne skrivam.«, sem glasno rekla in pogledala Tadeja.
» Am....Hotel sem te vprašati ali greš na ples z mano ? «, je bolj ko ne izgrgral Nejc.
Presenečeno sem ga pogledala.
Nadela sem si velik nasmešek.
» Z veseljem.«, je bil moj odgovor.
» Kaj ??«, je siknil Tadej.
» Z Nejcem grem na ples. Upam, da tudi ti in Maša prideta.«, ter ga gledala naravnost v oči.
» Ja. Prideva.«, je siknil.
Umaknila sem se, da je lahko ustal.
Brez besed je odšel mimo naju, ter izginil v noč.
Nejc se je veselo nasmihal še cel večer. Meni pa so v glavo odzvanjale le Tadejeve besde. Ja. Prideva.
Ta ples bo zelo zanimiv.

Zopet sem vzpostavila krog, ter premagala Marino. Postajala sem vse močnejša. A tudi taka moč te ne ubrani pred bolečino.

Amina