NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

41. POGLAVJE

Težko je vrjeti, da je oseba, ki ti je dala življenje zate popoln tujec. Ampak to je bil zame Diego. Do pred kratkim zame ni bil nič več kot tujec. Vedela sem, da ima neko svojo zgodbo ki jo je živel in jo še živi. Ampak mene ta zgodba ni zanimala. Zanimala me je le njegova pomoč.
Sedaj sem stala tu. Opazovala sem njegove poteze in razmišljala sama pri sebi ali bi bil morda v drugih okoliščinah sposoben biti dober oče.
» Po najinem zadnjem srečanju sem bil prepričan, da neboš več prišla k meni.«, je rekel in me z zanimanjem opazoval.
» Saj nisem želela priti in te prositi za pomoč. Če bi imela vsaj kakšno drugo možnost, bi jo takoj izkoristila. Ampak ti si edini, ki ve kje lahko najdem madam Dolores in medaljon.«, sem resno rekla. Stala sva nekaj korakov narazen in se gledala naravnost v oči. Oba sva imela tisti odtenek rjave barve. Misel na to, da imava nekaj skupnega se mi je gnusila in me hkrati tudi plašila.
» Če poiščes madam Dolores boš prekršila zakon.«
» Vem.«, sem kratko odgovorila.
» Damjano bo to zmotilo. Vedno je spoštovala zakon.«, je dodal rahlo posmehljivo. Tudi sama sem se zavedala da Damjana ne odobrava mojega početja, vendar mi ni bilo mar. Tadej je veliko bolj pomemben od kateregakoli zakona.
» Ne zanima me Damjanino mnenje. Želim le rešiti svojega prijatelja.«, sem jasno odgovorila. Tadej je bil seveda nekaj več kot preprost prijatelj, ampak svojemu očetu, ki sem ga komaj poznala tega nisem imela namena razlagati.
» Odločna si. To mi je všeč. «, je rekel in se zamišljeno nasmehnil.
Ni mi bilo do klepetanja.
» Mi boš pomagal ali ne ?«, sem resno vprašala.
» Bom.«, je odločno rekel.

Zunaj je bila trda tema. Po gradu smo prižgali sveče, da smo dobili vsaj medlo svetlobo. Skozi okna so svetile mestne luči.
Nejc in Tina sta sedela na dvosedu in resno strmela v Diega. Sama sem stala naslonjena na steno in ga opazovala. Na staro leseno mizo je razgrnil zemljevid. Okoli njega je postavil sveče, da je jasneje videl napise na njem. To ni bila pametna ideja, saj bi katerakoli od sveč lahko zanetila požar, ampak konec koncev je bil on uporabnik ognja. Skozi misli mi je šinila podoba gorečega Tadeja in Diega kako mu pomaga. Tisti večer sem izvedela kako je izdal še eno dekle. Misel na to me silila na bruhanje.
Ko je vse postavil se je ozrl po prostoru in se nasmehnil.
» Takole. «, je rekel in se rahlo odmaknil.
» Torej kje v Italiji najdemo madam Dolores ?«, je resno vprašala Tina. Diego ji je namenil hudomušen nasmeh.
» Madam Dolores ne najdemo v nobenem kraju v Italiji, ki bi bil znan ljudem. «
S tem stavkom je bil deležen treh zmedenih pogledov.
» Kje pa potem je ?«, je ponovno poskusila Tina.
» Nahaja se v gorovju Libero. Libero je mistično gorovje. Ustvarjeno je bilo s strani starešin, da vanj izženejo čarovnike in čarovnice. «, je odgovoril Diego.
» Potem je to neke vrste zapor.«, je dodal Nejc.
» Da. Neke vrste res. Gorovje je visoko več tisoč metrov. Obdaja ga nevidna pregrada, ki prepričuje ljudem da ga vidijo in čarovnikom ter čarovnicam, ki so tja izgnane da bi ga zapustili. Vsak stik s zaprtimi v njem je strogo prepovedan. «, je odgovoril Diego. Njegov glas je bil smrtno resen.
Bila sem tiho in ga opazovala. Skozi misli mi je šlo miljon vprašanj.
» Kako ga pa potem najdemo če ni na nobeni karti ?«, je zopet spregovorila Tina.
» Ni ga na nobeni človeški karti. «, je odgovoril moj izgubljeni oče in se nasmehnil. Prijel je zemljevid na mizi in ga obrnil  okoli. Strmel je v prazno hrbtno stran. Dvignil je roke nad praznino lista in spregovoril: » Furta revelare mihi. «
Razkrij mi svoje skrivnosti.
Na hrbtni strani so se počasi začele oblikovati črke in zapisi. Nastal je popolnoma nov zemljevid.
» Tako slab zaščitni urok ima ?«, je presenečeno vprašal Nejc.
» Ne potrebuje bolj trdnega. Če želiš priti v gorovje Libro, moraš mimo pregrade. To je pa skoraj nemogoče.«, mu je odgovoril Diego.
Zavzdihnila sem.
» Kje se torej nahaja to gorovje ?«, sem nejevoljno vprašala.
Obrnil je pogled k meni.
» Točno tukaj.«, s prstom je pokazal na zemljevid. 
Stopila sen bližje in pogledala kje drži prst.
» Kako je to mogoče ?«, sem resno vprašala.
Prst je bil položen na sredini Tirenskega morja. Malo stran od otoka Sardegna.
» Nihče ni rekel da se gorovje nahaja na kopnem.«, je rekel in se nasmehnil.
» Kako pridemo do tja ?«, je rekel Nejc.
» Z avtom se peljemo do letališča. Od tam rezwrviramo letalo do otoka Sardegna in tam nas bo moj dobri znanec z ladjo odpeljal do sredine Tirenskega morja.«, je dobil Nejc v odgovor.
» Morali bi obvestiti Damjano.«, je dodala Tina.
» Ne. Šli bomo sami in to takoj jutri zjutraj. «, sem odločno odgovorila.

Odpravili se bomo na nevarno potovanje. Spoznali nove ljudi in bili korak bližje k zmagi.

Amina