NAJSTNIŠKA ČAROVNIJA

16. POGLAVJE

» No oki, se vidiva jutri. Adijo«, je rekla Maša z nasmeškom na obrazu, ko je zaprla vrata.
Celo popoldne sem preživela pri njej, saj nisem vedela kam naj sploh grem. Kovček sem pustila v grmovju ob cesti. Maši nisem mogla povedat, da sem odšla od doma.
Mračilo se je. Tema mi je počasi zakrivala pot, ko sem hodila po hribu navzdol iz vasi v kateri je živela Maša. Odleglo mi je, ko sem od nje izvedela, da je Tadej ni poklical glede soka. Sama sicer še vedno upa, da jo bo, ampak jaz nisem vrjela.
Prišla sem v dolino, do glavne ceste. V eno stran je vodila proti moji stari vasi, v drugo pa proti mestu.
Kovček sem položila na pločnik ob njo in se usedla nanj. Tema je postajala vedno hujša in začelo me je mraziti.
Bilo me je strah. Nisem vedela kam naj grem in mraz je postajal hujši.
Pomislila sem na toplino ognja in takoj me je prežel. Vsaj eno težavo sem rešila. Ko sem pomislila na mamo in dejstvo, da je nekaj časa ne bom videla, so mi solze prekrile obraz.
Le stežka sem jih obrisala in se zbrala. Takrat pa sem se spomnila edinega kraja, kamor lahko grem.

Ustavila sem se pred vrati visoke hiše, ki je stala ob avtocesti. Druga cesta se je vila mimo hiše naprej v naselje. Hiša je imela belo fasado in je bila na pogled stara. Razpoke na stenah so kazale na to, da hiša ni v najboljšem stanju. Dvorišče pred njo je bilo razmetano.  Ob strani je stalo staro drevo, ki je v mraku izgledalo zelo zelo strašljivo.
Poleg vrat je bil bil zvonec. Dvignila sem roko in pozvonila.
Po tretjem pisku so se vrata odprla.
Damjana me je presenečeno pogledala.
» Lara, kaj pa ti počneš tu ?«, me je vprašala in presenečen strmela vame. Takrat sem se zlomila. Nisem vedela kaj reči. Bila sem prestrašena in osamljena brez svoje družine. Hudo sem zajokala. Solz se ni dalo ustavit.
»Oh Lara...«, je presenečeno rekla Damjana in me objela. Začutila sem kako energija vre iz nje. Toplina njenega objema me je pomirila in me utolažila. Bili sva povezani. Ne kot mama in hči, ampak kot čarovnici. Vez je bila zelo močna.
Počasi me je Damjana odvedla v hišo, ter me posedla za mizo.
Sama je stala v kuhinji in pripravljala čaj. Imela je manjše stanovanje v drugem nadstropju. Prvo sta zasedla njena tašča in tast. Bilo je skromno. Po stopnicah navzgor si se znašel v jedilnici, poleg katere je bila manjša dnevna soba. Nasproti jedilnice je stala kuhinja. Bila je dokaj neurejena. Posoda je bila raztresena po pultu in vrečke, ter sestavine za kuho so prosto ležale naokoli. Rumene stene so vzbujale vsaj delno mirno občutek proti vsemu kaosu.
Damjana je pristopila k mizi, z belo skodelico, iz katere se je kadil omamen vonj. Položila jo je predme in se usedla nasproti.
» Torej...Kaj počneš tu ?«, me je resno vprašala. V očeh se je poleg velikega zanimanja, videlo tudi kanček skrbi.
» Odšla sem od doma.«, sem tiho odgovorila, ter strmela v mizo.
» Zakaj ?«, me je mirno vprašala, kot da bi to pričakovala.
Dvignila sem pogled.
» Mami mi je prepovedala uporabo magije. Morala sem oditi.«, sem odgovorila.
» To ni ravno dobro. Tvoj odhod jo bo vznemeril in če te ne najde, bo klicala policijo, kar pa za nas ni ravno dobro.«, je resno odgovorila. Presenetilo me je, da se nikoli ni nasmejala. Vedno je držala distanco od vseh, celo prej ko me je objela je bil njen objem odmaknjen. Spraševala sem se ali je taka tudi do svojega sina.
Po povedanem sem otrpnila. Mama me ne bo iskala, saj sem uporabila prisilo duha na njej, česar pa Damjana nesme izvedeti.
» Pustila sem ji pismo.«, sem se hitro zlagala.
» Kakšno ?«
»Povedala sem ji, da grem k vam in da moram rešiti vse težave, ter da ne sme nikogar klicati.«, govorila sem hitro in nervozno, ter upala da ne opazi.
» Upajmo, da res ne bo. No, ostala boš tukaj seveda, ter nadaljeva vadbo. Kmalu magija ne bo več težava in lahko se boš vrnila domov.« je jasno povedala.
Ko bi le vedela, da magija ni težava ki me je pestila. Marina in duh sta mi povzročala večje preglavice.

Namestila sem se v manjšo sobico in se ulegla na posteljo. Damjana me je pustila, da se namestim, tako sem v sobi ostala sama.
Strmela sem v strop, ko so se vrata tiho odprla. Spravila sem se v sedeči položaj in zagledala Nejca. Nasmehnil se je in usedel na posteljo k meni.
» Mami mi je vse povedala. Žal mi je.«, je šepetaje rekel.
» Zlagala sem se ji.«, sem mu priznala, saj pred njim in Tadejem nisem imela skrivnosti.
» Glede česa ?«, je presenečeno vprašal.
» Pisma.«
Le strmel je vame, zato sem nadaljevala.
» Uporabila sem prisilo. S pomočjo duha, tako da mama ne bo iskala za mano.«, sem povedala in opazila, da se tresem.
» Aha. No, saj kaj veliko možnosti, ti ni preostalo.«, je mirno odggovoril.
» Ne ni. Hočem le spraviti duha in ostalo magijo pod kontrolo, da se lahko v miru vrnem domov.«, sem povedala in si šla z roko skozi lase.
» Saj boš. Do takrat sem pa zelo vesel, da boš ostala tu.«, je rekel in se iskreno nasmehnil.
Nasmešek sem mu vrnila.
Zastrmel se je vame. Nisem vedela kaj točno reči, ko me je nenadoma cmoknil na usta. Bil je le rahel dotik. Kot bi mi majhna snežinka padla na ustnice. V primerjavi s Tadejem in vročino, ki me je oblila ob njegovem poljubu to ni bilo nič. Začutila sem da se je element vode rahlo zganil.
Nejc je močno zardel. Tudi mene je oblila vročica.
» Am...Torej, lahko noč...«, je hitro rekel in skoraj stekel iz spalnice.
Strmela sem v vrata, ki jih je zaprl za sabo. Super, poleg moje čarovniške tete, ki żivi v izgnanstvu in petega elementa, ki me bo ubil, sem se morala ukvarjati še z ljubezenskimi težavami.
Moje življenje je res noro.

Tako sem začela za kratek čas živeti pri svoji mentorici in njenem sinu, ki je bil zaljubljen vame. Nejcu nikoli nisem zares vračala teh čustev in tega si nisem nikoli odpustila. Dal mi je svojo dušo in se boril zame, kljub temu da je vedel da ne bom nikoli z njim. Pogrešam ga.